Jedro

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti izpolnjena oba zakonita pogoja iz 270. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu se pritožuje upnik ter v pritožbi navaja, da je prepričan, da je predlagana začasna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve in drugega imetja povsem upravičena in zakonita. To upnik dokazuje z dejstvom, da ga je dolžnica spravila z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ga pustila v zmoti in ga tako oškodovala, kot je opisano v priloženi kazenski ovadbi. V zvezi z prvostopno navedbo, da upnik ni predložil dokaznih listin, ki se nanašajo na zavarovanje denarne terjatve, pritožnik meni, da bi lahko sodišče te listine pribavilo po uradni dolžnosti ali pa ga pisno obvestilo, naj dostavi vse listine. Upnik je že 72 let star in tudi šibkega zdravja. Upnik smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja zakonite pogoje iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki morajo biti podani za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Prvo sodišče ugotavlja, da upnik teh pogojev v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazal, kar pomeni, da ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji kot tudi, da ni izkazal obstoja nevarnosti, da bo zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. S temi prvostopnimi ugotovitvami se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Pravilno je namreč prvostopno stališče, da zgolj dejstvo, da je upnik zoper dolžnico vložil kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novem mestu, ne izkazuje verjetnosti obstoja denarne terjatve v znesku 16.000 DEM. Za izdajo začasne odredbe morata biti izpolnjena oba zgoraj navedena zakonita pogoja. V obravnavani zadevi je očitno, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, to dejstvo pa že zadošča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnikove navedbe v njegovi ovadbi zoper dolžnico pa ne predstavljajo tistega dokaza, ki bi izkazoval verjetnost obstoja njegove denarne terjatve. V kazenski ovadbi so le njegove navedbe, tako kot so take navedbe podane v njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Sicer pa upnik v svoji pritožbi, razen da se sklicuje na vsebino že omenjene ovadbe, ne navaja nobenih takih dejstev, zaradi katerih bi bilo mogoče dvomiti v pravilnost prvostopnih razlogov in s tem v pravilnost prvostopne odločitve. Ker je glede na povedano po oceni sodišča druge stopnje prvostopna odločitev pravilna in zakonita, je zato upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.