Jedro

Iz zapisnika o osebnem razgovoru sledi, da tožnik ni navedel okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Italiji, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Navedel tudi ni osebnih izkušenj in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil s predajo v Republiko Italijo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Kot zadržek za predajo je povsem nekonkretizirano navedel strah zaradi Nigerijcev, ki ga poznajo in poznajo razlog njegovega odhoda iz Nigerije in informacijo o aretaciji oseb v zvezi z okultizmom. V zvezi z bivalnimi razmerami, ki jih opisuje, pa sodišče poudarja, da tožnik v Republiki Italiji za azil ni zaprosil in da ga zato pristojni organi kot prosilca niso obravnavali.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 2142-1463/2016/12 (1313-09) z dne 3. 3. 2017 je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica EU za obravnavanje njegove prošnje in zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz razlogov sledi, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil dne 13. 12. 2016. Prstni odtisi tožnika so bili poslani v Centralno bazo EURODAC in na tej podlagi pridobljen podatek, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Italije. Tožena stranka je Republiki Italiji dne 9. 1. 2017 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III in dne 17. 1. 2017 pridobila odgovor pristojnega organa Republike Italije, da je na navedeni pravni podlagi odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Zato je bil s tožnikom dne 23. 1. 2017 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Uredbe Dublin III z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede določitve odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

3. Iz razlogov nadalje sledi, da je tožnik, seznanjen z dotedanjim potekom postopka, na osebnem razgovoru povedal, da je v Italiji bival tri mesece, od tega dva meseca v Milanu in nato še mesec dni v Trstu, od koder je čez mejni prehod prišel v Slovenijo. Varnostne razmere v Italiji mu niso poznane, saj je ves čas živel na železniški postaji. Na Uradu za begunce so mu zagotovili prehrano, ne pa tudi bivališča. Na železniško postajo so nekajkrat prinesli hrano tudi predstavniki Rdečega križa. Organizacija Rdečega križa mu je ponudila možnost bivanja pri njih, vendar je to zavrnil, saj je izvedel, da tam bivajo njegovi rojaki in se je bal, da bodo sporočili v domovino, kje se nahaja. Iz tega razloga tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Italijo se boji vrniti, ker tam prebivajo tudi ljudje iz Nigerije, ki bi ga lahko prepoznali, in ki poznajo njegov razlog za zapustitev matične domovine. Povedal je tudi, da je v zadnjem času slišal za osebe, ki so bile v Italiji ujete zaradi okultizma (obredov z žrtvovanjem).

4. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da s spletnimi članki, ki jih je predložila tožnikova pooblaščenka ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Vsebina predloženih člankov je usmerjena predvsem na problematiko v času migrantskega vala. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili tudi v Sloveniji v določenem obdobju posamezni nastanitveni objekti polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema. Tožena stranka pa tudi sama sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Italiji ne ugotavlja. Prosilcem za mednarodno zaščito so v Republiki Italiji po ugotovitvah tožene stranke zagotovljene pravice, podobne tistim, ki jih zagotavlja Republika Slovenija. Ker iz navedenih razlogov vrnitev tožnika v Republiko Italijo ne more biti sporna, je na podlagi četrte alineje 51. člena in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zadevi odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

5. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožena stranka je v tej zvezi pri odločanju dolžna spoštovati instrumente mednarodnega prava, vključno s sodno prakso ESČP (32. uvodna ugotovitev Uredbe Dublin III), kar pomeni tudi načelo nevračanja, določeno v 33. členu Ženevske konvencije in 3. členu EKČP. Skladno s sodno prakso ESČP predaja ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Presoja je odvisna od okoliščin posameznega primera, kot so trajanje takega ravnanja, fizični in psihični učinki na posameznika, spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (sodbe ESČP Saadi proti Italiji z dne 28. 2. 2008; M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011; Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014). V skladu s sodno prakso ESČP sodijo prosilci za azil v skupino izredno ranljivih ljudi, ki potrebujejo posebno zaščito in so še posebej podvrženi nevarnosti mučenja in nečloveškega ravnanja. Zato je pri presoji treba upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve, in sicer tožnikove osebne okoliščine in osebne izkušnje v državi, v katero naj bi bil predan.

6. Za zagotovitev spoštovanja načela nevračanja je tožena stranka dolžna sama opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v odgovorni državi članici in se obrazloženo opredeliti do dokazov, ki jih je predložil tožnik. V zvezi z navedbami tožnika pri osebnem razgovoru ne drži, da je Rdeči Križ tožniku ponudil bivališče in da ga je ta zavrnil. Tega tožnik ni izjavil. Z izjavo, da je „tam“ veliko Nigerijcev in da se boji, da bi to informacijo komu sporočili, je mislil na splošno na število Nigerijcev v Italiji. V zvezi s stanjem v Italiji je tožnik posredoval „Informacije o Italiji“ z dne 31. 1. 2016, ki jih je pripravil Pravno informacijski center, ki zajemajo različna poročila, prispevke in informacije o tuji sodni praksi, v tožbi pa navaja in predlaga še dodatne dokaze k zatrjevanim sistemskim pomanjkljivostim. Vračanje tožnika v Italijo bi zanj pomenilo hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnemu in psihičnemu zdravju. Vrnitve v Italijo si ne želi in se je boji. Tam je tri mesece živel na železniški postaji, brez hrane, higienskih pripomočkov, medicinske pomoči in v brezupni situaciji. Ne želi več živeti na ulici in prositi za hrano. Poleg tega se boji, da bi kdo iz Nigerije izvedel kje se nahaja. Iz predloženih poročil izhaja, da prosilci za azil in begunci v Italiji živijo izredno težko življenje, izpostavljeni so brezdomstvu, s čemer so lahka tarča kriminalnih združb in tihotapcev. Zakonsko določene pravice jim v Italiji niso zagotovljene.

7. Tožena stranka se ni ustrezno in obrazloženo opredelila do dokazov, ki jih je v postopku predložil tožnik, do tožnikovih navedb v osebnem razgovoru pa se sploh ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Ne strinja se z navedbo, da se predloženi dokazi nanašajo na čas migrantskega vala, saj iz datumov objav izhaja, da kažejo aktualno stanje. Pavšalne navedbe tožene stranke ne morejo zadostiti standardu obrazložene odločbe. Zbiranje informacij je tudi dolžnost tožene stranke, ki svojega (drugačnega) stališča ne utemelji s poročili, ki bi ga utemeljevali. Citiranje italijanske zakonodaje pa tudi ne zadošča, brez ugotovitve, da država tako zakonodajo tudi spoštuje. Primerjava prezasedenosti kapacitet v Sloveniji in Italiji je, glede na število prosilcev v obeh državah, najmanj neprimerna. Tožnik še opozarja, da je v zapisniku o podaji prošnje napačno zapisan kraj rojstva (Benin City namesto pravilno Delta City). Tožnik je večino svojega življenja živel v Lagosu. Zato tudi ne drži podatek, ki se navaja v izpodbijanem sklepu.

8. Tožnik hkrati s tožbo vlaga predlog za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da se je do podatkov o stanju v Italiji, ki jih je predložil tožnik v sklepu opredelila, podala in utemeljila je tudi svoje mnenje o razmerah. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da nobena država članica EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Italijo. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. V zvezi s predlogom za odložitev izvršitve sodišču sporoča, da je odpovedala izvedbo transferja v Italijo in da bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka

10. Tožba ni utemeljena.

11. Ugotovitev, da je v obravnavani zadevi za vsebinsko obravnavanje prošnje tožnika za mednarodno zaščito na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Italija, ki je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje tožnika na navedeni pravni podlagi tudi potrdila, je nesporna in skladna s podatki upravnih spisov.

12. Sporen je obstoj utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Republiko Italijo.

13. Pri tem je, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navede tožena stranka, pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Kot v sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 ugotavlja Vrhovno sodišče, je sicer splošno znano, da je Republika Italija soočena z velikim številom migrantov, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanje v smislu člena 4 Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Prav zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sta bila sprejeta tudi Sklep Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. september 2015 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. 9. 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite, z izvajanjem katerih se odstopa le od pravila iz člena 13(1) Uredbe Dublin III, ne pa tudi od drugih pravil te uredbe.

14. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na razloge izpodbijanega sklepa (obdobje, na katero naj bi se predloženi članki in poročila nanašala, neprimerljivost razmer v Republiki Italiji in Sloveniji), vendar pa, glede na navedbe tožnika na osebnem razgovoru, zatrjevane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve ne ugotavlja. Iz zapisnika o osebnem razgovoru namreč sledi, da tožnik ni navedel okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Italiji, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Navedel tudi ni osebnih izkušenj in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil s predajo v Republiko Italijo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Kot zadržek za predajo je povsem nekonkretizirano navedel strah zaradi Nigerijcev, ki ga poznajo in poznajo razlog njegovega odhoda iz Nigerije in informacijo o aretaciji oseb v zvezi z okultizmom. V zvezi z bivalnimi razmerami, ki jih opisuje, pa sodišče poudarja, da tožnik v Republiki Italiji za azil ni zaprosil in da ga zato pristojni organi kot prosilca niso obravnavali. Posebnih okoliščin, ki jih navaja v tožbi (spol, starost, zdravstveno stanje), ki bi v obravnavanem primeru lahko vplivale na presojo, pa, po že povedanem, tudi ni navedel. 15. Iz informacij o (sicer nezavezujočih) sodbah tujih sodišč ni mogoče razbrati, kakšne naj bi bile sistemske pomanjkljivosti v Republiki Italiji, izpodbijana odločitev pa tudi ne nasprotuje stališčem, ki jih tožnik utemeljuje s sklicevanjem na sodbe ESČP v zadevah M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, Tarakhel proti Švici, Saadi proti Italiji. Dejansko stanje, ki ga je v zadevi Tarakhel proti Švici (št. 29217/12) obravnavalo ESČP se nanaša na otroke in tudi ni primerljivo s tu obravnavanim. Iz poročil, na katera se je v postopku skliceval tožnik, pa tudi ne izhaja, da bi pomanjkljivosti v Republiki Italiji dosegle takšno intenzivnost kršitev človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito kot se je zgodilo v Grčiji, v katero je Evropsko sodišče za človekove pravice prepovedalo nadaljnje transferje.(1) Vrhovno sodišče je v že navedeni zadevi opr. št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

16. Dokazov, ki jih tožnik brez obrazložitve prvič predlaga v upravnem sporu (tožbi priloženi prispevki in poročila), sodišče ni presojalo bodisi kot nedopustno tožbeno novoto (članki in poročila, ki bi jih glede na datum objave tožnik lahko predložil že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa) bodisi kot neupoštevne, ker niso obstajali v času upravnega odločanja. Ker je tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa svojo izjavo že podal, pa sodišče tudi ni sledilo nesubstanciranemu dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje.

17. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

18. V zadevi je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje upravnega akta, tožnik pa predlaga le dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati in niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

19. V skladu 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

20. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. opomba (1) : Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, št. 30696/09.