Jedro

Glede na to, da je bila nagrada za uspešno delo določena ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi, gre za pogodbeno dogovorjeno pravico, ki se ji pogodbeni stranki lahko odpovesta in ne za kogentno normo, od katere stranki ne moreta odstopiti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nagrado za poslovno leto 2019 v znesku 7.315,92 EUR bruto, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke v korist tožeče stranke, preostali neto znesek pa izplačati na osebni račun tožeče stranke, na katerega ji je izplačevala plačo, z zakonsko zamudnimi obrestmi od dne 14. 9. 2020 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo."

II.Tožnik je dolžan toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.190,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku obračuna nagrado za poslovno leto 2019 v bruto znesku 7.315,92 EUR in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplača neto znesek na osebni račun tožnika, na katerega mu je izplačevala plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2020 do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Toženki je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 1.150,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka) in da je zavezanec za plačilo takse toženka v višini 96,6 % (točka III izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi pripadalo izplačilo nagrade in da se tej pravici ni mogel veljavno odpovedati. Napačno razumevanje določbe 6. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je sodišče pripeljalo do napačne odločitve, da to, ali se nagrada izplača ali ne, ni bila diskrecijska pravica upravnega odbora toženke. Po stališču sodišča je besedo "lahko" v 6. členu moč razumeti kvečjemu kot možnost zavrnitve izplačila nagrade ob neizpolnjevanju pogojev oziroma meril za izplačilo in le v takem primeru bi lahko toženka zavrnila izplačilo nagrade. Po stališču pritožbe je jezikovni pomen besede "lahko" v 6. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasen in uporaba drugačnih metod razlage ni dopustna. Obe stranki sta to določilo razumeli enako, kar kaže iz okoliščin pogajanj za drugo pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je svoje razumevanje te besede spremenil zaradi potreb tega postopka. Pritožba nadalje poudarja, da pri nagradi kot je bila urejena v tožnikovi pogodbi, ne gre za zakonsko urejeno materijo, ampak dogovor v pogodbi o zaposlitvi. Tako pravica do nagrade za uspešnost tožnika ni bila določena tako, da jo delodajalec mora izplačati, pač pa jo delodajalec lahko izplača. Odločitev o izplačilu je bila diskrecijska pravica upravnega odbora toženke in ta se je v letu 2019 odločil, da tožniku nagrade ne izplača. Skladno s 73. členom ZDR-1 se stranki lahko z individualno pogodbo o zaposlitvi drugače dogovorita za plačilo za delo, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1. To je edina pravna podlaga za presojo pravice do izplačila nagrade. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na 126. in 127. člen ZDR-1. Tožnik, ki je imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, se je lahko veljavno odpovedal pravici do izplačila nagrade, saj ni šlo za odpoved kogentni pravici, ampak skladno s 73. členom ZDR-1 dogovorjeni pravici. Tožnik se je v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2019 odpovedal pravici do nagrade za uspešno delo. In ta odpoved je veljavna.

3.Tožnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna.

6.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi dveh zaporednih individualnih pogodb o zaposlitvi na delovnem mestu Sekretar, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2019. V obeh individualnih pogodbah o zaposlitvi je bilo v 6. členu določeno, da lahko na podlagi ocene uspešnosti opravljanja nalog in realizacije ciljev toženke, finančnega in siceršnjega stanja, tekočih poslovnih rezultatov toženke, kot tudi drugih okoliščin Toženka enkrat letno sekretarju izplača nagrado v višini največ dveh mesečnih plač. Višino nagrade določi upravni odbor ob sprejetju revidiranega poročila toženke za preteklo leto. Iz listin v prilogah pod B1 in B2 izhaja, da je bil na 11. redni seji Upravnega odbora toženke 22. 4. 2020 sprejet sklep 11.7.2, v katerem Upravni odbor ugotavlja, da je bil dne 2. 12. 2019 med toženko in tožnikom (dotedanjim sekretarjem toženke) sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2019, ki v 6. členu določa, da razen obveznosti, določenih v tem sporazumu, stranki sporazumno ugotavljata, da druga do druge nimata nobenih nadaljnjih medsebojnih zahtevkov (točka 1 sklepa). Upravni odbor je na podlagi prvega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2019 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o nagradi za poslovno uspešnost in 6. členom Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2019 ter finančnim načrtom toženke za leto 2020 odločil, da se nagrada za uspešno delo sekretarja za leto 2019 tožniku, bivšemu sekretarju toženke, ne izplača. Tožnik je vložil tožbo, s katero zahteva, da se mu nagrada za leto 2019 izplača.

7.Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, in sicer iz razloga, ker gre pri izplačilu nagrade za uspešno delo, kot je bila določana v 6. členu individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko, za kogentno normo, od katere delavec in delodajalec ne moreta odstopiti, pri čemer se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišče RS št. Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024.

8.Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. V obravnavani zadevi sta stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi skladno z določbo 73. člena ZDR-1. Po tej določbi je bilo med strankama dogovorjeno plačilo nagrade za uspešno delo, in sicer je bilo v 6. členu določeno, da se nagrada za uspešno delo lahko izplača na podlagi ocene o uspešnosti opravljanja nalog v višini največ dveh mesečnih plač. Višino nagrade pa določi upravni odbor ob sprejetju revidiranega poročila toženke za preteklo leto. Glede na to, da je bila nagrada za uspešno delo določena ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi, gre za pogodbeno dogovorjeno pravico, ki se ji pogodbeni stranki lahko odpovesta in ne za kogentno normo, od katere stranki ne moreta odstopiti. Za ta primer tako odločba US RS, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ne pride v poštev.

9.Ker gre za dogovorjeno pravico, ki se ji stranki lahko odpovesta, se ji je tožnik odpovedal s tem, ko je podpisal Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2019, v katerem stranki sporazumno ugotavljata, da druga do druge nimata nobenih nadaljnjih medsebojnih zahtevkov več (razen tistih, dogovorjenih v sporazumu, v katerem pa ni bilo govora o nagradi za uspešno delo v letu 2019).

10.Glede na to, da se je tožnik tej pravici veljavno odpovedal, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP.

11.Iz navedenega izhaja, da je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in skladno z določbo pete alineje 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP, sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12.Tožnik je dolžan toženki skladno s 154. in 155. členom ZPP ter OT v roku 8 dni povrniti stroške postopka za odgovor na tožbo v višini 400 točk, zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2024 200 točk, prvo pripravljalno vlogo 300 točk, zastopanje na naroku za glavno obravnavo 400 točk, urnina 50 točk, zastopanje na naroku 19. 11. 2024 200 točk, urnina 50 točk, poštne in telekomunikacijske storitve 26 točk in DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.190,20 EUR.

13.Svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam skladno s 155. členom ZPP.

Zveza: