Jedro

Bistveno kršitev postopka mora stranka v reviziji uveljavljati konkretizirano, sicer bi namreč revizijskemu sodišču prepustila preizkus po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zatrjevala, da je sklenila dve kreditni pogodbi. Prvo s tožencem, drugo pa s toženko. V obeh pogodbah sta se toženca zavezala tudi kot poroka, zato tožeča stranka uveljavlja plačilo neodplačanega dela kredita skupaj z rednimi pogodbenimi in pogodbenimi zamudnimi obrestmi solidarno od obeh.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo ter toženca solidarno zavezalo k plačilu 124.551 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pripadajočimi 10,5% letnimi pogodbenimi obrestmi in 4,5% letnimi zamudnimi obrestmi od zneska 54.903 ATS ter 10,75% letnimi pogodbenimi in 5% zamudnimi obrestmi od zneska 69.648 ATS, v obeh primerih od 1.10.2001 do plačila. Toženca je zavezalo še k nerazdelni povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 650.340 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2002 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo toženca. V njej uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Revizija uvodoma povzema ugotovitve nižjih sodišč. Med njimi tudi to, da iz pogodbe, ki jo je v spis predložila tožeča stranka, izhaja, da naj bi se z drugim kreditom pokril toženčev račun št.... Navaja, da je naknadno našel svoj original pogodbe, iz katere pa ne izhaja, da naj bi bil znesek kredita nakazan na račun toženca. Toženec je želel naknadno preveriti, ali so na njegovem računu sredstva iz druge pogodbe, saj ni nikoli opravil nobenega dviga s svojega računa. Tožencu je bilo povedano, da je njegov račun zaprt. Tako je toženec na obravnavi predlagal v dokaz, da se pribavi izpis za njegov račun, odprt pri tožeči stranki, vendar sodišče navedenega dokaza ni izvedlo in predloga tudi ni zapisalo v zapisnik. Toženec namreč trdi, da je delavec tožeče stranke W. F. storil tudi kaznivo dejanje goljufije in si je sredstva iz drugega kredita zadržal. Toženec in toženka sta bila dejansko prevarana, ker sredstva po drugi kreditni pogodbi niso bila nikoli izplačana. Takšno stališče revizija nadalje opira na posamezne dejanske navedbe ter ugotovitvam sodišč očita nelogičnost. Toženec je tudi ves čas ugovarjal, da ni dobil izplačanega kredita v višini, kot to navaja tožeča stranka, marveč je bil znesek zmanjšan za 11.250 ATS, kar naj bi predstavljalo provizijo K. K. Toženec je v zvezi s sporno provizijo predložil listine.

Toženec je ugovarjal tudi višini neodplačanega dolga. Navaja, da je odplačal 172.150 ATS in je tako ostala le še razlika v višini 34.850 ATS, če pa se upošteva še neupravičeno plačana provizija K. K., pa je ta znesek nižji še za 11.250 ATS. Sodišče bi moralo v postopkih ugotavljati pravilno višino kredita, po potrebi tudi s pomočjo izvedenca finančne stroke. Šele tedaj bi lahko razsodilo.

Toženca se v zvezi z vsemi navedbami sklicujeta na listine, ki se že nahajajo v spisu, saj sta jih predložila k pritožbi, na katero se sklicujeta v reviziji.

Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev, ker je sodišče toženca obsodilo na nerazdelno plačilo. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je prvi kredit leta 1994 najel toženec, drugi kredit pa leta 1997 toženka. Listine v spisu so tako v nasprotju z razlogi sodbe, prav tako tudi z izrekom.

Tožencema so bile kršene tudi njune pravice v postopku, ker nista imela možnosti podati vseh svojih navedb, kar je pojasnjeno že v pritožbi. V nasprotju z listinami v spisu je navedba drugostopnega sodišča, da naj tožena stranka ne bi grajala samega obračuna dolga. Že iz odgovora na tožbo je razvidno, da je bil obračun dolga grajan. Po mnenju tožencev tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi bil sporni znesek nakazan na račun toženca za pokritje limita.

Revizija nato podaja navedbo, katere pomen je nerazumljiv: "Zaključek višjega sodišča, da tožnica ne bi izpolnjevala obveznost iz svoje pogodbe, če tožeča stranka ne bi izpolnila svoje obveznosti je tudi nepravilna, da je tožnica bila prepričana, da je prvi kredit odplačan in da po navedenem kreditu več toženec ne bo odplačeval aniutet, ko pa sta toženi stranki prejeli opomine od tožeče stranke za prvo pogodbo, pa sta nehala odplačevati anuitete po drugi pogodbi." Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravnomočna. To pomeni, da zoper takšno sodno odločbo rednega pravnega sredstva več ni. Dopustno je vložiti le še izredno pravno sredstvo. Toženca v obravnavani zadevi vlagata revizijo. Izrednost tega dodatnega pravnega sredstva, ki ni ustavno zajamčeno, se odraža predvsem v tem, da na njegovi podlagi revizijsko sodišče odloča izključno o nekaterih pravnih vprašanjih. Naloga revizijskega sodišča je, da preizkusi, ali sta nižji sodišči na dejansko podlago sodbe navezali pravilne materialnopravne posledice. Ob tem revizijsko sodišče preizkusi še, če nista nižji sodišči zagrešili nekaterih najhujših procesnih kršitev (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar pa ta preizkus sodišče opravi le na izrecno, predvsem pa konkretizirano zahtevo revidenta. Nikakor pa ni v pristojnosti revizijskega sodišča, da bi kakorkoli načenjalo vprašanji pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kakor tudi ne, da bi po uradni dolžnosti raziskovalo, ali je bila nemara v kakšni fazi celotnega postopka zagrešena katera izmed mnogih potencialno možnih procesnih kršitev (371. člen ZPP).

Revizijske navedbe v obravnavani zadevi se skoraj v celoti nahajajo zunaj pravkar opisanega obsega revizije kot izrednega pravnega sredstva. Tako se revidenta pretežno zoperstavljata ugotovljenim dejstvom, na katera sta nižji sodišči oprli svojo odločitev. V skladu z že navedenim pravilom iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so zato neupoštevne tako revizijske navedbe, ki zatrjujejo, da celotnega zneska iz kreditnih pogodb nista prejela (oziroma da denar ni bil nakazan), kakor tudi tiste, ki postavljajo pod vprašaj višino nateklega dolga. Na te navedbe revizijsko sodišče zato ne bo odgovarjalo.

Zunaj dovoljenega revizijskega okvira se nahaja tudi revizijski očitek, da naj bi sodišče ne izvedlo dokaza, ki naj bi ga tožena stranka predlagala na naroku (izpis iz njegovega računa, ki naj bi dokazoval, da znesek iz druge kreditne pogodbe nanj ni bil nakazan) ter tega dokaznega predloga tudi ne zapisalo v zapisnik. Ta revizijski očitek je pomanjkljivo opredeljen, saj revident ne pove, kdaj naj bi bil ta dokazni predlog podan (tj. na prvem ali morda na kakšnem kasnejšem naroku, ko je bila tožena stranka za takšen predlog domnevno že prekludirana - 286. člen ZPP), poleg tega pa gre tudi za golo navedbo, ki se zoperstavlja domnevi o resničnosti javne listine, kar zapisnik z glavne obravnave, ki ga je tožena stranka podpisala, je. Ravno zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti ni zadostne trditvene podlage, da bi tako zatrjevana relativna procesna kršitev lahko prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijska navedba tako dopušča predvsem ugibanja o tem, ali ni bilo morda prekršeno kakšno procesno pravilo (morda o sestavi zapisnika, o pisnosti dokaznega sklepa itd.). Relativno kršitev postopka, storjeno pa prvi stopnji sojenja, pa bi morala tožena stranka uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne pa šele v reviziji (prvi odstavek 370. člena ZPP). Prav ob preizkusu tega vprašanja pa se nato pokaže popolna neutemljenost tega procesnega očitka. Izkaže se namreč, da se je pritožbeno sodišče do smiselno podobnega pritožbenega očitka v okviru preizkusa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja celo opredelilo (tretji odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje). Opredelilo se je tako, da se je sklicevalo prav na izpisek iz toženčevega žiro računa, ki se nahaja v spisu (listina A23), torej dokaza, ki naj bi ga po revizijskem zatrjevanju sodišče prve stopnje ignoriralo.

Revizija sicer nakazuje tudi na druge procesne kršitve, vendar pa ta revizijska izvajanja ne presegajo ravni pavšalnosti ter tako ni mogoče ugotoviti, konkretno katere procesne napake revizija sodišču očita. Revizija se namreč sklicuje na vsebino pritožbe ter celo na neimenovane listine ter tako revizijskemu sodišču dejansko prepušča uraden preizkus pravilne izvedbe postopka. Uvodoma je bilo že pojasnjeno, da tovrsten preizkus v reviziji ni mogoč. Revizija tako ne pojasni, v katerih pravicah naj bi bila revidenta v postopku prikrajšana, katerih navedb, kdaj in kje nista imela možnosti podati, kdo, kako in kdaj jima je to onemogočil in podobno. Na tako zasnovan procesni očitek pa odgovor vsebinsko sploh ni možen.

Procesni očitek, na katerega je odgovor mogoč, je ta, da naj bi sodišče druge stopnje obračun dolga štelo kot nesporen, čeravno naj bi mu tožena stranka oporekala v odgovoru na tožbo. Sodišče naj bi torej sporno dejstvo napačno štelo za nesporno. Vendar pa to ne drži. Sodišče namreč ni preprosto sprejelo obračuna dolga, ki ga je predložila tožeča stranka. Preizkusilo je, ali so plačila v skupnem znesku 172.150 ATS, ki jih je v odgovoru na tožbo zatrjevala tožena stranka, v obračunu tožeče stranke upoštevana ter ob tem ugotovilo, da so bila vsa ta plačila pravilno upoštevana (sodba sodišča prve stopnje se do takšnega ugovora izrecno opredeljuje v 3. do 11. vrstici na tretji strani obrazložitve). Prav tako je poudarilo, da je znesek dolga seštevek posojenega zneska ter rednih pogodbenih in zamudnih obresti (toženec je v odgovoru na tožbo kot stanje celotnega možnega dolga ponudil le seštevek 60 anuitet, ki pa zamudnih obresti ne vsebujejo). V odgovoru na tožbo je tožena stranka podala še nekatere dejanske ugovore, ki se nanašajo na višino prejetega kredita. Te navedbe so bile zavrnjene po izvedenem dokaznem postopku in torej tudi niso bile obravnave kot nesporne. Ostala vprašanja, ki se nanašajo na višino nateklega dolga, pa v resnici niso bila sporna in v tem obsegu je tudi edino mogoče razumeti razloge pritožbenega sodišča o tem, da tožena stranka ni grajala obračuna dolga, ki so zapisani v sedemnajsti vrstici tretje strani obrazložitve ter so sedaj predmet revizijskega očitka.

Odgovor revizijskega sodišča terja še materialnopravni revizijski očitek, ki ga revizija napačno predstavlja kot procesno kršitev. Gre za vprašanje nerazdelne obveznosti obeh tožencev. Ko revizija govori o tem, da je dolžnik po prvi pogodbi toženec, po drugi pogodbi pa toženka, se spreneveda pred tem, da je toženka pristopila k prvi kreditni pogodbi kot solidaren porok, toženec pa v enaki vlogi k drugi pogodbi. Sodbi nižjih sodišč imata o tem vse razloge. Čeprav se ti opirajo na pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR), kar je napačna pravna podlaga, pa so ti razlogi pravilni. Določba 1347 § Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je treba v skladu z 8. točko 20. člena Zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82 do Uradni list RS, št. 56/1999) uporabiti v tej zadevi, je namreč vsebinsko glede tega vprašanja enaka.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena revizija, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).