Jedro

Investitor gradnje daljnovoda mora izkazati pravico graditi za zemljišče, na katerem je predviden steber in tudi za zemljišča preko katerih poteka trasa (koridor) daljnovoda.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-15/2008/40 TŠ VML z dne 16. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ v obnovi postopka odločil, da ostane v veljavi delno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo 110 kV in 20 kV stikališč s priključnimi daljnovodi v TE B., ki ga je pod št. 35105-15/2008-7 TŠ/VML dne 21. 4. 2008 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor investitorjem A. d. o. o., C. d. o. o., in D. d. d.,(1. točka izreka) ter da se lahko odločba, navedena v 1. točki izreka izvrši (2. točka izreka), o stroških pa bo izdan poseben sklep (3. točka izreka).

V obrazložitvi uvodoma navaja, da je bilo navedeno delno gradbeno dovoljenje med drugim izdano za rekonstrukcijo obstoječih priključnih daljnovodov, ki med drugim obsega odstranitev dela prostozračnih daljnovodov in postavitev novih končnih stebrov ter kabliranje obstoječih daljnovodov od novih končnih stebrov do rekonstruiranega GIS stikališča v TE B. S tem je bila investitorju C. d. o. o., med drugim dovoljena gradnja končnega stebra (S4) daljnovoda 2 x 110 kV B.-H. in 110 kV kabelskega sistema od končnega stebra do pripadajočega polja v 110 kV GIS stikališču v TE B. Tožnica pa je lastnica zemljišča s parc. št. 345/5 k. o. ..., ki se nahaja v vplivnem območju končnega stebra S4. Upravni organ je tožničino nasprotovanje postavitvi omenjenega stebra zavrnil s pojasnilom, da na njenem zemljišču z obravnavanim delnim gradbenim dovoljenjem niso predvideni posegi (niti v času gradnje) in da se dejanska gradnja oziroma posegi na njeno zemljišče v času gradnje ne nanašajo na postopek odločanja o navedenem gradbenem dovoljenju. Zavrnil je tudi predlog za prestavitev stebra S4, ker da sprememba obstoječih tras daljnovodov ni predmet tega upravnega postopka, temveč prostorskega načrtovanja in prostorskih aktov. V zvezi z navedbami, da investitor ni pridobil služnosti za obstoječi koridor 110 kV daljnovoda B.-H., upravni organ tudi ugotavlja, da ta daljnovod ni predmetnega upravnega postopka in da bo upravni organ o tem odločal v drugem upravnem postopku, če bo investitor dal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za ta daljnovod. Upravni organ je tako ugotovil, da zbrani podatki v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku ne narekujejo izdaje nove odločbe, zato je v skladu z 270. členom Zakona o splošnem upravnem postopku odločil, da prejšnjo odločbo pusti v veljavi.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in se v tožbi sklicuje na elektroenergetski koridor daljnovoda po 17. členu Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Obravnavana gradnja naj bi prizadela njene pravice, saj pred gradnjo omejitve, ki so določene za gradnjo objektov v območju koridorjev obstoječih in predvidenih prenosnih daljnovodov, za njeno zemljišče niso obstajale. Zato tožnica meni, da bi moral investitor izkazati, da ima ustanovljeno služnost na njeni parceli in s tem pravico graditi. Ugotovitve upravnega organa, da obstoječi koridor daljnovoda B.-H. ni predmet tega upravnega postopka naj bi bile napačne, saj je investitor z vlogo z dne 4. 2. 2008 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za porušitev obstoječih šestih 110 kV daljnovodnih stebrov ter postavitev novih končnih stebrov in razplet kablovodov na nove stebre.

Zato tožnica meni tudi, da predmet gradbenega dovoljenja ni rekonstrukcija, temveč novogradnja. To utemeljuje z navajanjem, da se končni steber S4 ne nahaja na istem mestu kot prej in da se je približal parceli št. 345/5 k. o. ... Poleg tega naj bi bil ta steber tudi tipsko drugačen od prejšnjega. Navaja, da upravni organ ni ugotavljal, ali so izdani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo, projektna dokumentacija pa ne vsebuje niti grafičnega niti tekstualnega opisa vplivov novega objekta, tj. stebra S4, na okolje. Iz projekta za izdajo gradbenega dovoljenja naj bi izhajalo, da je tožničina parcela navedena med parcelami, ki so navedene kot „lokacija“ objekta po projektu, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Z delnim gradbenim dovoljenjem naj bi upravni organ dovolil razplet kablovodov na končne stebre in bi v okviru tega moral presojati, ali in v kolikšni meri kablovodi oz. električni vodniki potekajo po tožničini parceli, ter od investitorja zahtevati, naj predloži dokazilo o pravici graditi. Po tožničinem mnenju upravni organ dejanskega stanja ni popolno ugotovil, izpodbijana odločba pa naj bi bila v tem delu pomanjkljivo obrazložena.

Da bi investitor moral predložiti dokazilo o pridobitvi služnostne pravice, naj bi izhajalo tudi iz mnenja izvedenca, ki ga prilaga kot dokaz oziroma kot del njenih tožbenih navedb. Navaja, da je investitorjevo ponudbo za sklenitev služnostne pogodbe prejela šele 24. 10. 2011 s priloženo izjavo, da prek njene parcele poteka daljnovod B.-H., poročilo o oceni vrednosti nadomestila za služnostne pravice in škodo na zemljišču za rekonstrukcijo DV 2 x 110 kV B.-H., ter osnutek pogodbe o ustanovitvi služnosti in odškodnini. V zvezi s tem navaja, da po tožničini parceli daljnovod že poteka, investitor pa teh pravnih razmerij ni uredil in ji ni plačal odškodnine. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da je gradnja skladna z veljavnimi prostorskimi predpisi, saj se tožničina parcela ne nahaja na območju, ki ga ureja Odlok o ureditvenem načrtu območja Termoelektrarne B. Trdi, da projektant niti ni ugotavljal, ali je predvidena novogradnja stebra S4 skladna s prostorskimi akti in zato v tem delu neobrazložena, saj je presojal le skladnost gradnje stikališča ter kabliranja obstoječih daljnovodov. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana delna odločba pravilna in zakonita in da so tožbene navedbe neutemeljene, zato predlaga njeno zavrnitev.

Družbi A. d. o. o., in D. d. d. na tožbo nista odgovorili.

Družba C. d. o. o., pa kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se tožbeni očitki v zvezi z daljnovodom 110 kV B.-H. ne nanašajo na predmet izpodbijane odločbe. Navaja, da je vso dokumentacijo za gradnjo obravnavanega objekta prevzela od svojih pravnih prednikov in da so bila vsa dovoljenja za obstoječi objekt že izdana. Zato meni, da je problematika služnosti in odškodnine lahko kvečjemu predmet izpodbijanja dovoljenj iz leta 1960 in 1959 in ne gradbenega dovoljenja za delno rekonstrukcijo začetka tega daljnovoda. Služnostna pogodba, ki jo tožnica omenja, naj bi se nanašala na rekonstrukcijo daljnovoda v celoti. Z obravnavanim gradbenim dovoljenjem poseg na tožničino zemljišče ni bil predviden, vprašanje posega, ki se je dejansko zgodil, pa je bilo rešeno pred sodiščem splošne pristojnosti. Navaja, da so se vplivi na tožničino zemljišče zmanjšali in ne povečali, vplivno območje v okviru 30 m, tj. 15 m levo in desno od osi daljnovoda, pa naj bi obstajalo že prej.

Tožnica tudi v vlogi z dne 19. 4. 2012 navaja, da je bil končni steber S4 prestavljen in da gre za novogradnjo, da se ta steber nahaja v koridorju daljnovoda B.-H. in se sklicuje na varstvo lastninske pravice iz 33. člena Ustave in na odločbo Ustavnega sodišča Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Poudarja še, da mora biti pravica graditi izkazana ne glede na to, ali gre za rekonstrukcijo ali za novogradnjo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006). V obravnavani zadevi to pomeni, da tožnica, kot stranka udeleženka v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na skladnost gradnje s prostorskimi akti, ki se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja varstva javne koristi, spadajo tudi umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem sicer ni mogoče izključiti, da ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora to iz predpisa nedvomno izhajati. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Tožnica, ki je v obravnavanem postopku sodelovala kot stranska udeleženka, lahko torej v njem uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot lastnica nepremičnine, ki leži na vplivnem območju objekta. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Pravno relevantni so zato tožničini tožbeni ugovori, ki se nanašajo na varstvo njene lastninske pravice na zemljišču, ki leži v vplivnem območju.

V obravnavanem primeru je torej treba presoditi, ali je investitor izkazal pravico graditi tudi glede tožničine nepremičnine. Pri tem pa vprašanje, ali je z delnim gradbenim dovoljenjem z dne 21. 4. 2008 dovoljena rekonstrukcija ali novogradnja, ni pravno odločilno, saj mora po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 investitor v vsakem primeru za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati, da ima pravico graditi. Zato je neupoštevno sklicevanje prizadete stranke na dokumentacijo o obstoječem daljnovodu, ki jo je s prevzemom objektov v upravljanje prevzel od svojih pravnih prednikov.

Toženka v obrazložitvi svoje odločbe in prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navajata, da je gradnja končnega stebra S4 predvidena na zemljišču parc. št. 345/3 k. o. ... ter da na tožničinem zemljišču s parc. št. 345/5 k. o. ... posegi niso predvideni. Tudi tožnica ne ugovarja ugotovitvi, da je gradnja omenjenega končnega stebra z obravnavanim gradbenim dovoljenjem predvidena na parc. 345/3 k.o. ..., in ne na njeni parceli. Neutemeljen pa je njen pavšalni očitek, da upravni organ ni presojal v kolikšni meri kablovodi oziroma električni vodniki potekajo po njeni parceli. Upravni organ je namreč na podlagi predložene projektne dokumentacije ugotovil, da na tožničini parceli nikakršni posegi niso predvideni. Sodišče pa nima razloga za dvom v to ugotovitev, saj tožnica ne pojasni, iz česa naj bi izhajalo, da omenjeni kablovodi potekajo po njeni parceli. Po presoji sodišča pa tožnica utemeljeno opozarja na širino varovalnega pasu elektroenegretskega voda.

V času izdaje delnega gradbenega dovoljenja sicer še ni veljala določba 59.a člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki določa, da je med listinami, ki štejejo kot dokazilo o pravici graditi, tudi notarsko overjena pogodba in zemljiškoknjižno dovolilo o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne pravice na nepremičnini do širine varnostnega pasu, iz katere jasno izhaja, da se pravica graditi ne nanaša le na zemljišča, na katerih objekti stojijo, temveč tudi na zemljišča, ki so v varovalnem pasu omrežja. To, da taka določba v času odločanja o izdaji delnega gradbenega dovoljenja ni veljala, pa ne pomeni, da investitorju rekonstrukcije ali novogradnje ni bilo treba izkazati pravice graditi na vseh zemljiščih oziroma delih zemljišč, preko katerih poteka trasa oziroma koridor daljnovoda in ne le na tistih, na katerih objekt stoji. Varovalni pas elektrenergetskih omrežij je bil v času izdaje delnega gradbenega dovoljenja določen v 17. členu Pravilnika.

Prvi odstavek 59. člena EZ v besedilu, veljavnem že v času izdaje delnega gradbenega dovoljenja, določa, da sta gradnja objektov in prevzem zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, v javno korist in se zanju uporabljajo določbe o razlastitvi iz Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). EZ v navedenem členu predvideva tudi pogodbo o pridobitvi služnosti v javno korist na nepremičninah oziroma predlog za omejitev lastninske pravice. Razlaga, po kateri bi moral investitor gradnje daljnovoda izkazati pravico graditi le za zemljišče, na katerem je predviden steber, ne pa tudi za zemljišča preko katerih poteka trasa (koridor) daljnovoda, pa bi bila v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Take je Ustavno sodišče presodilo že v odločbi Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker je tudi po prejšnji ureditvi veljal za zemljišča v varovalnem pasu enak pravni režim, je moralo biti že v času odločanja o obravnavanem gradbenem dovoljenju zagotovljeno tudi enako varstvo lastninske pravice na vseh zemljiščih v varovalnem pasu in ne le na zemljiščih neposredno pod osjo daljnovoda.

Toženka sicer v izpodbijani odločbi navaja, da z delnim gradbenim dovoljenjem na tožničini parceli št. 345/5 k. o. ... niso predvideni posegi in tožničine ugovore v zvezi s služnostjo zavrača s pojasnilom, da obstoječi koridor 110 KV daljnovoda B.-H. ni predmet tega upravnega postopka. Po presoji sodišča pa ti razlogi ne utemeljujejo pravilnosti in zakonitosti odločitve, ki pušča delno gradbeno dovoljenje v veljavi kljub temu, da je predmet gradbenega dovoljenja steber S4 (kar med strankami ni sporno), iz I.III.2. točke izreka delnega gradbenega dovoljenja pa je razvidno, da je to steber daljnovoda 2 x 110 kV B.-H. To pomeni, da je steber del daljnovoda, in bi se torej upravni organ moral opredeliti do vprašanja, ali tožničino zemljišče oziroma del zemljišča leži v varovalnem pasu tega daljnovoda, ne glede na to, da se bo o rekonstrukciji celotnega daljnovoda odločalo v drugem postopku, če bo investitor zaprosil za gradbeno dovoljenje. Poleg tega so predmet tega gradbenega dovoljenja tudi kabelski sistemi, ki povezujejo daljnovode, med drugim tudi od omenjenega končnega stebra do pripadajočega polja v 110 kV GIS stikališču ter razplet kablovodov na daljnovode.

Ker se upravni organ ni opredelil do vprašanja, ali je tožničino zemljišče oziroma njegov del v varovalnem pasu kateregakoli dela elektroenergetskega voda, ki je predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, se tudi ni mogel opredeliti do vprašanja, ali je prizadeta stranka izkazala pravico graditi. To pomeni, da bi upravni organ v obnovljenem postopku lahko odločil, da delno gradbeno dovoljenje ostane v veljavi le, če bi ugotovil, da tožničina nepremičnina ali njen del ne leži v varovalnem pasu objektov, ki so predmet gradbenega dovoljenja, ali pa če bi investitor predložil eno izmed dokazil o pravici graditi, ki jih je 56. člen ZGO-1 določal tudi v času izdaje gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da ji bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).