Jedro

Ker je v izpodbijani odločbi navedena le neka splošna ocena ravnanj, ne pa storitev konkretnega dejanja, ki bi se po zakonu moglo opredeliti kot prekršek, je podana kršitev materialnega zakona.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna odločba komisije za prekrške rajonskega odbora rajona I. mesta Ljubljane z dne 12.11.1949, spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovanega ustavi.

Obrazložitev

S pravnomočno odločbo o prekršku, navedeno v uvodu, je bil kaznovani kaznovan zaradi prekrška po 6. točki 2.člena zakona o prekrških zoper javni red in mir LR Slovenije s kaznijo odvzema prostosti (poboljševalnega dela) za dobo treh mesecev, sočasno pa je bilo še izrečeno, da se na temelju 6. člena istega zakona pošlje zaradi prevzgoje na družbeno koristno delo za dobo dveh let. Javni tožilec je zoper pravnomočno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da dejanje, ki je navedeno v odločbi, sploh ni prekršek. Predlaga, naj se opisana kršitev materialnega zakona odpravi tako, da se izpodbijana odločba spremeni in se postopek o prekršku ustavi.

Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vodenje postopka o prekršku je namenjeno predvsem temu, da se ugotovi, ali je bilo storjeno dejanje, zaradi katerega se uporabi ali ne uporabi materialni zakon, ki določa prekrške. Odločba, ki jo izda organ o prekršku, v bistvu pomeni končno izražanje ocene o tem, kakšno dejanje je bilo storjeno in katera materialna določba se zanj uporabi in kako naj se uporabi. Kadar se zahteva, da ima pisna odločba izrek (oz. dispozitiv) in obrazložitev (oz. utemeljitev), potem je zagotovo izrek tisti del, v katerem se določno izrazijo vse odločilne sestavine omenjene ocene, v obrazložitvi pa se pojasni, kaj je bila podlaga za takšno oceno. Zakon o prekrških, ki je veljal v času izrekanja izpodbijane pravnomočne odločbe (Uradni list FLRJ št. 107/47) je predpisoval kot obvezni sestavini pisne odločbe dispozitiv, v katerem se "odloči o prekršku, o povračilu škode in o stroških postopka" (125. člen) in utemeljitev, v kateri se "na kratko navede stanje stvari v zvezi z dokazi in zagovorom ter pravni predpisi, na katerih je utemeljena odgovornost obdolženca oziroma njegova oprostitev od kazni ali ustavitev postopka" (126. člen). Tudi če za dispozitiv v omenjenem zakonu ni bila posebej razčlenjena njegova vsebina, bi se moralo šteti kot samo po sebi umevno, da izraz "odločiti o prekršku" predvsem pomeni izrekanje dokončne ugotovitve o dejanju, za katero se uporabi ali ne uporabi določba o prekršku. Da je temu res tako, potrjuje končno tudi v zakonu predpisana vsebina utemeljitve, da mora v njej biti pred samim pravnim predpisom navedeno stanje stvari v zvezi z dokazi in zagovorom obdolženca. Na dlani je, da se dokazi in zagovor smiselno lahko prikazujejo le v zvezi z dejstvi, ki so zajeta z dispozitivom izrečene odločbe. Se pravi, da izpodbijana pravnomočna odločba, v katere dispozitivu se samo navaja, kakšna kazen se kaznovanemu izreka in po katerem predpisu, utemeljitev pa vsebuje le delen prepis besedila tega predpisa, nikakor ni v skladu z zakonom, po katerem bi bil moral organ postopati pri njenem izrekanju.

Po določbi 6. točke 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS 16/49), ki je označena v izreku izpodbijane pravnomočne odločbe, stori prekršek zoper javni red in mir, "kdor si izmišlja ali razširja lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov". Z navedbami v utemeljitvi izpodbijane pravnomočne odločbe, da je kaznovani "širil sovražno propagando in klevetal naše državno vodstvo", je prikazana samo nekakšna splošna ocena ravnanja obsojenca, za katero se pa ne more preizkusiti, ali je pravilna ali ne, ker je sama vsebina ravnanja ostala neznana. O tem, kaj naj bi kaznovani govoril ali na drug način propagiral, kdaj, kje in pred kom je govoril ter katero vodstvo in s kakšnimi trditvami je klevetal, je ostalo popolnoma neznano. Z omenjeno splošno oceno so pravzaprav samo na drug način ponovljene zakonske opredelitve prekrška kot izmišljanja ali razširjanja lažnivih vesti, pri čemer pa je bilo kratkomalo spregledano še nadaljnje zakonsko besedilo, da se prekršek lahko nanaša na vesti take vrste, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov. Toda, tudi če bi bilo zakonsko besedilo prenešeno v utemeljitev dobesedno in v popolnem obsegu, bi s tem še vedno v odločbi manjkala njena odločilna sestavina - navedba dejanja, za katero je bila izrečena kazen. Glede na to, da je v izpodbijani odločbi navedena le neka splošna ocena ravnanj, ne pa storitev konkretnega dejanja, je razumljivo, da s tem v zvezi tudi ni bilo mogoče navesti nobenih dokazov ali pa zagovora obsojenca. Vložena zahteva za varstvo zakonitosti ima torej prav, da v izpodbijani pravnomočni odločbi ni navedeno nobeno tako konkretno dejanje, ki bi se po zakonu moglo opredeliti kot prekršek in bi se zato zanj tudi smela izreči predpisana kazen.

Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki glede na zgoraj povedano utemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona, je zato bilo treba ugoditi in to tako, da se pravnomočna sodba v skladu s 1. odstavkom 221. člena (veljavnega) zakona o prekrških spremeni in se postopek zoper kaznovanega iz razloga po 1. točki 1. odstavka 167. člena tega zakona ustavi.