Jedro

Za odškodninsko odgovornost po temelju ne zadostuje dejstvo, da je toženec vozil tožnikov avtomobil v času, ko je med vožnjo prišlo do vžiga motorja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se v ugoditvenem delu (tč. II. 1. odst. izreka) in glede pravdnih stroškov (2.odst. točka I. in 3. odstavek točke II. izreka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se umik tožbenega zahtevka za plačila 5.500 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju banke Slovenije, veljavnem na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vzame na znanje (1. odstavek točke I. izreka). Nadalje je s sklepom odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške nastale do vključne razprave 31.8.1992 v znesku 27.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1993 dalje do plačila (2. odstavek točke I. izreka). Prvostopno sodišče je nadalje s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 5.500 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, z obrestmi, ki se priznavajo za devizne vloge na vpogled od tolarske protivrednosti 5.500 DEM po istem tečaju od 8.3.1993 dalje do plačila (1. odstavek točke II. izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (2. odstavek točke II. izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati njegove pravdne stroške v znesku 73.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1993 dalje do plačila (3. odstavek točke II. izreka).

Proti sodbi in sklepu o stroških se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse možne pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka navaja, da je procesna kršitev prvostopnega sodišča podana v tem, ker je tožnik tožbo zaradi plačila 5.500 DEM z vlogo z dne 18.9.1992 izrecno umaknil in vstrajal le še na plačilu pravdnih stroškov. Umik tožbe in istočasna razširitev iste tožbe že pojmovno nista mogoča in bi moralo sodišče takšno spremembo tožbe kot nedovoljeno zavrniti, tožnika pa napotiti, da vloži novo tožbo.

Nadaljnja procesna kršitev je po mnenju pritožbe v tem, da je ves čas postopka sodeloval in bil navzoč pri vseh zaslišanjih tožnikov oče, ki je istočasno nastopal v vlogi tožnikovega pooblaščenca in priče, kar je v nasprotju z določili ZPP. Pritožbeni razlog napačno ugotovljena dejanskega stanja pa pritožba utemeljuje s tem, da je bila vrednost spornega avtomobila ugotovljena brez kakršnegakoli relevantnega dokaza. Temeljno vprašanje, ki ga sodišče ni razrešilo in tega tudi ni poskušalo, pa je v tem, zakaj je sploh prišlo do nastanka škode. Toženec je vseskozi izrecno zatrjeval, da njegova vožnja, ki ni bila prva glede tega avta, ni mogla v ničemer povzročiti vžiga motorja. V tem najbolj pomembnem delu je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno in sodba neobrazložena. Pritožba pa izrecno izpodbija tudi obe odločitvi o pravdnih stroških (2. odstavek točke I. izreka in 3. odstavek točke II. izreka). Pritožnik namreč meni, da je bila prva tožba povsem nepotrebna. Predmetni avto je začel toženec po delih prodajati v avgustu 1991 in je bil do aprila 1992, ko je tožnik vložil tožbo, znesek 6.000 DEM že v celoti plačan.

To izhaja tako iz izpovedi obeh strank, dasiravno je tožnik zapiske o prejemu posameznih zneskov "neznano kam založil", čeprav je sprva zatrjeval, da ima vse spravljeno. Na prvem zaslišanju je tožnik dejal, da je toženec začel z odplačevanjem v decembru 1991 in da znesek do vložitve (tožbe) še ni bil v celoti plačan. Pa tudi z "razširjeno tožbo" tožnik ni v celoti uspel, kar bi moralo prvo sodišče upoštevati pri odmeri stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sploh ni mogoče preizkusiti. To velja za odločitev prvostopnega sodišča, da je toženec po temelju odgovoren za vso škodo, ki je nastala zaradi vžira motorja tožnikovega vozila, s katerim je dejansko upravljal toženec v času, ko je do tega dogodka prišlo. Samo dejstvo, da je toženec takrat vozil tožnikov avtomobil, pa po mnenju pritožbenega sodišča nikakor ne zadošča za toženčevo krivdo za nastanek škode na tožnikovem osebnem avtomobilu. Po taki logiki bi bil na primer odškodninsko odgovoren vsakdo, ki bi najel rent-a car vozilo, na katerem bi med pravilno vožnjo prišlo do samovžiga. Po določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je dolžan povrniti škodo tisti, ki je drugemu povzročil škodo. To pa seveda pomeni, da mora tožnik dokazati, da mu je toženec povzročil škodo. Za objektivno odgovornost toženca za nastale škode v predmetni zadevi nedvomno ne gre. V poštev pride samo krivdna odgovornost. Po določbi 158. člena ZOR pa je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma, ali iz malomarnosti.

Prvostopno sodišče bi torej moralo ugotoviti, ali je toženec škodo na tožnikovem premoženju oziroma osebnem avtomobilu povzročil namenoma ali iz malomarnosti. Morali bi ugotoviti vse tiste dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je toženec škodo povzročil namenoma ali iz malomarnosti. Da bi škodo povzročil namenoma, tožeča stranka niti ne zatrjuje. V zvezi z zagotavljanjem odgovornosti toženca za nastalo škodo pa je po mnenju pritožbenega sodišča pomembno tudi vprašanje, ali je toženec res brez dovoljenja in vednosti tožnika vzel ključe njegovega osebnega avtomobila in se z njim podal na nedovoljeno vožnjo, kar bi seveda lahko predstavljalo tudi kaznivo dejanje odvzema motornega vozila, kot je tožnik zatrjeval v tožbi. Toženec pa je zatrjeval, da mu je tožnik sam izročil ključe avtomobila, ki ga je pred tem že večkrat vozil. Prvostopno sodišče sploh ni ocenilo tega odločilnega dejstva, zato sodba tudi v tem delu nima razlogov.

Glede na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče meni, da je bila sprememba tožbe vsekakor upravičena. Tožba je bila vložena dne 22.4.1992 za plačilo tolarske vrednosti 5.500 DEM, kar naj bi bila odškodnina za škodo na avtomobilu ob predpostavki, da bo toženec avto tožniku seveda izročil. Preden je bila ta tožba tožencu sploh vročena, je tožnik prvo tožbo umaknil, ker je pred tem toženec že plačal skupno 6.00 DEM in naj bi tožnik takrat zvedel, da ta znesek predstavlja izkupiček za prodane dele njegovega vozila. Tedaj je zahteval izplačilo celotne odškodnine, to je vrednost svojega avtomobila na dan poškodovanja, ki jo je ocenil na 12.000 DEM. Pri tem je upošteval že opravljeno delo izplačilo s strani toženca. Po določbi 2. odstavka 190. člena ZPP privolitev toženca za tako spremembo tožbe sploh ni bila potrebna, saj se dotlej ni spustil v obravnavo zadeve in se tudi ni mogel spustiti, ker mu prva tožba sploh ni bila vročena. Tožnik je razširil tožbo z vlogo dne 18.9.1992, toženec pa je prvič nasprotoval tožbi šele z izjavo dne 26.11.1992 (list. št. 8). Tudi uveljavljana procesna kršitev, ki naj bi bila v tem, da je tožnikov oče hkrati nastopal v vlogi tožnikovega pooblaščenca in priče, ni podana. Za tako pritožbeno trditev in v določbah Zakona o pravdnem postopku ni nikakršne opore.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče odpravi toženo strnako oziroma njeno trditev, da je na tožnikovem vozilu bila napaka, zaradi katere je prišlo do vžiga motorja, s kratko ugotovitvijo, da toženec te trditve ni dokazal. Pri tem pa je prvostopno sodišče povsem spregledalo, da tudi tožnik ni dokazal, da je do vžiga motorja na njegovem vozilu prišlo zaradi nepravilne toženčeve vožnje. Prav to pa so odločilna dejstva, ki jih bo moralo v ponovljenem postopku raziskati prvostopno sodišče, da bo lahko odločilo o odškodninski odgovornosti tožene stranke po temelju.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke glede pravdnih stroškov tako do vključno razprave 31.8.1992 (2. odstavek točke I. izreka), kot tudi glede preostalih stroškov, ki so nastali do konca postopka na prvi stopnji. Za oceno vprašanja, ali je bila tožba za plačilo tolarske protivrednosti 5.500 SIT, ki jo je tožeča stranka vložila dne 22.4.1992, res potrebna ali ne, bi prvostopno sodišče moralo najprej raziskati, ali sta se pravdni stranki dogovorili ali ne, da bo toženec za tožnika po delih prodajal njegov osebni avtomobil. Prvostopno sodišče se je sicer postavilo na stališče, da tožnik soglasja k prodaji avtomobilov po delih ni dal. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšna dokazna ocena ni preprečljiva.

Nesporno med strankama je namreč dejstvo, da je toženec v Oglasniku, v katerem je dal oglas, da prodaja osebni avto R 5 Turbo po delih, navedel številko telefona toženčevega očeta, o čemer se je predhodno dogovoril s tožencem. To dejstvo bi moralo prvostopno sodišče bolj skrbno oceniti, saj po mnenju pritožbenega sodišča bolj kaže na sporazum pravdnih strank, da bo toženec za tožnika prodajal njegov avtomobil po delih, kot na kaj nasprotnega, kar sicer zatrjuje tožnik v tej pravdi. Med pravdnima strankama tudi ni spora o tem, da je toženec tožniku v večih obrokih po 100, 200 ali 1.000 DEM izročil skupno 6.000 DEM. Nobeno od pravdnih strank in tudi ne tožnikov oče, zaslišan kot priča, pa niso mogli opredeliti razdobja, v katerem je tožnik izvršil prvo in zadnje plačilo tega skupnega zneska 6.000 DEM.

Kdaj pa je to bilo, je seveda odločilno dejstvo za presojo vprašanja, ali je bila prva tožba vložena upravičeno ali ne. Kot utemeljeno zatrjuje pritožba, je sam tožnik zaslišan kot stranka, drugače izpovedal, kot pa je glede tega navajal v tožbi ali je do vložitve tožbe bil znesek 6.000 DEM res v celoti ali vsaj v pretežnem delu plačan, vsekakor vpliva na presojo vprašanja, ali je bila tožba potrebna ali ne, v posledici pa seveda vprašanje, ali mora toženec povrniti tožniku stroške, ki so nastali za vložitev prve tožbe.

Glede na navedeno in v skladu z določbami 1. odstavka 369. člena ZPP in 1. odstavka 370. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v delih, ki so razvidni iz izreka, razveljavilo ter v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo dopolniti dokazni postopek v že nakazni smeri. V kolikor kakšno od odločilnih dejstev ne bo dokazano, bo moralo odločati po pravilu o dokaznem bremenu (221. a člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je utemeljena v določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.