Jedro

Sodišče v upravnem sporu meritorno odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika zgolj v primeru, če v postopku ob predhodnem preizkusu tožb ugotovi, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni pogoji (procesne predpostavke), ki jih zakon določa vključno s procesno predpostavko pravočasno vložene tožbe. Če sodišče ugotovi, da je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega roka za tožbo, torej prepozno, jo mora po uradni dolžnosti zavreči s sklepom kot prepozno vloženo. V takem primeru pa gre zgolj za procesno (in ne za meritorno) odločitev sodišča. Zato mora svojo odločitev obrazložiti (le) v okviru pravne podlage sprejete procesne odločitve ob upoštevanju standardov, ki so se v tem pogledu izoblikovali v sodni praksi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 9. 5. 2011 priporočeno po pošti vložila (skupno) tožbo zoper več sklepov in odločb tožene stranke, ki jih je v fotokopijah priložila (skupni) tožbi (tožbene priloge A1- A10). Uvodoma v tožbi predlaga določitev poštenega sodišča, ki naj odloči o tožbi. Prilaga izvedeniško psihiatrično mnenje (tožbena priloga A12) iz katerega izhaja, da tožnik ni sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo ter ustrezno ovrednotiti dogajanje, zato tožnik meni, da so vsi s to (skupno) tožbo izpodbijani upravni akti nični in tudi, da mu pripada brezplačna pravna pomoč odvetnika že za dopolnitev te tožbe in zastopanje pred nacionalnimi sodišči za izrabo vseh pravnih sredstev, pa tudi za zastopanje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Tožnik izpostavlja, da je v vseh navedenih spornih zadevah zaprosil za nujno brezplačno pravno pomoč na podlagi 22., 35. in 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, česar pa tožena stranka ni upoštevala, prav tako kot tudi ni upoštevala njegove procesne, pravdne in finančne nesposobnosti. Sodišču predlaga, da pri odločitvi uporabi določila 4., 37. in 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Po pozivu sodišča je na podlagi določil 38. člena ZUS-1 tožena stranka v zvezi z izpodbijanimi odločbami predložila predmetne upravne spise za vsako izmed navedenih desetih (skupno) spornih upravnih zadev. Posebnih odgovorov na tožbo tožena stranka ni vložila.

Sodišče je po prejemu upravnih spisov odločilo, da razdruži (skupno) tožbo tožnika na podlagi določil 42. člena ZUS-1 zoper vsak izpodbijani akt posebej in izločene zadeve ločeno vodi v ločenih postopkih, v konkretnem primeru pa pod opr. št. I U 865/2011. Sodišče je tožbo zavrglo kot prepozno vloženo: V konkretnem primeru je (skupno) tožbo, ki jo je tožnik uperil zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke vložil na recepis priporočeno na pošto dne 9. 5. 2011. Kot izhaja iz določila 1. odstavka 28. člena ZUS-1 je zakonodajalec določil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, šteto od vročitve izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bil v obravnavani sporni zadevi končan upravni postopek z izdajo posamičnega konkretnega upravnega akta v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je bil sporni posamični konkretni upravni akt tožene stranke izdan dne 9. 3. 2011 in tožniku kot naslovniku oziroma stranki v upravnem postopku odločanja o (ne)dodelitvi brezplačne pravne pomoči, osebno vročen dne 21. 3. 2011, kot je razvidno iz povratnice v upravnih spisih.

Zakonski tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je tako iztekel s pretekom trideset dni po prejemu izpodbijanih upravnih aktov, to je dne 20. 4. 2011, tožnik pa je (skupno) tožbo vložil šele dne 9. 5. 2011 priporočeno po pošti, torej očitno prepozno.

Sodišče pa v upravnem sporu meritorno odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika zgolj v primeru, če v postopku ob predhodnem preizkusu tožb ugotovi, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni pogoji (procesne predpostavke), ki jih zakon taksativno določa z določili 1. do 8. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1, vključno s procesno predpostavko pravočasno vložene tožbe v smislu 2. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1. V primeru pa, če sodišče ugotovi, kot v obravnavani sporni zadevi, da je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za tožbo, torej prepozno, jo mora sodišče po uradni dolžnosti zavreči s sklepom na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno vloženo.

V takem primeru pa gre zgolj za procesno (in ne za meritorno) odločitev sodišča prve stopnje, zoper katero pa je, upoštevaje 2. odstavek 82. člena ZUS-1, dovoljena posebna pritožba, saj je s takšnim sklepom onemogočen nadaljnji postopek.

Zato mora sodišče svojo odločitev, ki je v konkretnem primeru le procesne narave in ne gre za presojo materialno-pravne pravilnosti izpodbijanega akta, ustrezno obrazložiti (le) v okviru pravne podlage sprejete procesne odločitve v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1 ob upoštevanju standardov, ki so se v tem pogledu izoblikovali v sodni praksi na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, 73/2007- uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1). Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu št. I Up 759/2007 z dne 10. 1. 2008, kadar je ugotovljen izostanek procesne predpostavke iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, so navedbe stranke, ki se nanašajo na izpodbijani (upravni) akt, za odločitev v pritožbenem postopku, kjer se presoja pravilnost procesne odločitve sodišča prve stopnje, povsem irelevantne.

Sodišče je torej v obravnavanem primeru že na podlagi podatkov tožbe in tožbi priloženih listin ter listin predloženih upravnih spisov ugotovilo, da procesna predpostavka iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjena, saj je predmetna (skupna) tožba datirana 8. 5. 2011 vložena priporočeno po pošti dne 9. 5. 2011 tako, da je zoper uvodoma navedeni izpodbijani akt očitno vložena po izteku tridesetdnevnega zakonskega roka, ki ga za vložitev tožbe v upravnem sporu določa 1. odstavek 28. člena ZUS-1. Sodišče je zato po uradni dolžnosti predmetno tožbo zavrglo kot očitno prepozno vloženo na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1, saj je bila očitno vložena po izteku zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, ne da bi se sploh spuščalo v presojo tožbenih navedb, ker te za odločitev v konkretnem primeru niso pravno pomembne.

Sodišče tožnikovemu smiselnemu predlogu za izločitev naslovnega sodišča (ki ga je uveljavljal z navedbo, da vlaga „zahtevek za določitev poštenega sodišča“), ni ugodilo, ker je tukajšnje sodišče (edino) pristojno za odločanje v tovrstnih sporih v skladu z določili 9. člena ZUS-1 v povezavi z določilom 4. odstavka 34. člena ZBPP.