Jedro

Zgolj upoštevanje prepozno predloženega dokaza ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142984/2014 z dne 23. 10. 2014 razveljavi za izvršilne stroške v znesku 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142984/2014 z dne 23. 10. 2014 v prvem odstavku izreka za plačilo glavnice v višini 1.056,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 59,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 118,89 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Dokazni postopek je pokazal, da tožeča stranka ob sklepanju zavarovalne pogodbe toženi stranki oziroma njegovemu očetu, ki je bil prisoten ob sklepanju pogodbe, ni predložila premijskega zapisnika. Priča A. A. je namreč izpovedal, da premijskih cenikov strankam ne vročajo, iz česar izhaja, da tožeča stranka ni ustrezno seznanila tožene stranke z doplačilom premije za mladega voznika. Po njegovem mnenju je povsem mogoče, da je priča A. A. navedeno spregledala, ker je pogodbo sklepal oče tožene stranke, ki je starejši, in ga je zato na premijo za mladega voznika pozabila opozoriti. Meni, da ni logično, da ne bi plačal višje premije, če bi bil s tem seznanjen. Nadalje navaja, da je bilo na tožeči stranki breme, da dokaže višino tožbenega zahtevka, česar zgolj s predložitvijo predračuna slednja ni dokazala. Računa, ki je bil podlaga za vtoževani znesek, pa sodišče ne bi smelo upoštevati, saj ga je tožeča stranka predložila prepozno. Pritožnik še opozarja, da tožeča stranka tudi sicer ni podala ustrezne trditvene podlage glede same višine nastale škode. Pritožuje se tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na izvršilne stroške in navaja, da tožeča stranka ni imela podlage za zaračunavanje kakršnihkoli stroškov opomina.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). Ko torej tožena stranka s pritožbenimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (glede seznanitve z dodatnim doplačilom premije zaradi povečane nevarnosti v višini 25 % ob sklepanju zavarovalne pogodbe), uveljavlja pritožbeni razlog, ki v predmetnem sporu (majhne vrednosti) ni upošteven.

6. Neutemeljene so trditve v pritožbi, da sodišče ne bi smelo upoštevati v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 12. 1. 2015 predloženega računa, ker gre za prepozno predložen dokaz. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Pritožnik ima sicer prav, da imata pravdni stranki v sporu majhne vrednosti pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko odgovori zgolj na navedbe nasprotne stranke, sicer pa mora vsa dejstva in dokaze navesti že v dopolnitvi tožbe oziroma odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 15. 12. 2014 navedla vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z vtoževano terjatvijo in za svoje navedbe predložila dokaze (priloge A2 do A14), med njimi predračun 182/2013 (A8). Prvostopenjsko sodišče se je pri odločanju o višini tožbenega zahtevka v obrazložitvi sodbe resda oprlo na račun 003/2014 (A15), ki ga je tožeča stranka predložila šele v poznejši pripravljalni vlogi, in ki je v vseh postavkah povsem identičen predhodno predloženemu predračunu, vendar pa zgolj upoštevanje prepozno predloženega dokaza ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik v pritožbi sicer smiselno navaja, da bi neupoštevanje prepozno predloženega računa privedlo do drugačne odločitve sodišča, pri čemer pa spregleda, da je sodišče odločitev o višini zahtevka oprlo tudi na izpovedbi prič B. B. in C. C., ki sta prepričljivo obrazložili izdajo predmetnega računa, pritožbeno sodišče pa je na takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano. Poleg tega bi morala tožena stranka, če je menila, da je podana navedena kršitev postopka, skladno z določbo 286b. člena ZPP uveljavljano kršitev grajati takoj, ko je zanjo izvedela, najkasneje na naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep. Ker tega ni storila, se v pritožbi na prekluzijo ne more več sklicevati.

7. Nesprejemljiva je tudi pritožbena graja, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede višine tožbenega zahtevka. Pritožnik v tem delu v bistvu napada dejanske zaključke izpodbijane sodbe. S tem pa nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot že rečeno, ni mogoče izpodbijati sodbe v sporih majhne vrednosti.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da so izvršilni stroški v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo stroškov dveh opominov (v znesku 15,00 EUR) odmerjeni v nasprotju z določili ZPP. Pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnim strankam sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stroški opomina pa ne spadajo med stroške, ki bi bili v skladu z določbo 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) potrebni za izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vračilo opominskih stroškov v znesku 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (358. člen ZPP).(1)

9. Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, pa tudi ne nobene od kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede manjšega dela izvršilnih stroškov, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Prim. sodba VSL I Cpg 599/2010.