Jedro

Pravica do obrambe z zagovornikom je ena od temeljnih ustavnih pravic, strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku zato, da uresničuje druge ustavne pravice, na prvem mestu pošteno sojenje s strani nepristranskega sodišča. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do BPP posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Glede tega, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, obstaja tudi ustaljena praksa ESČP, ki poudarja dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni (pri čemer je ključna okoliščina, ki zahteva postavitev zagovornika obdolženemu, zagrožena kazen odvzema prostosti) ter kompleksnost obravnavane zadeve. To glede na določbe 24. člena ZBPP pomeni, da lahko do odklonitve BPP v kazenski zadevi pride le v primeru, kadar je očitno, da omenjena kriterija nista izpolnjena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 397/2015 z dne 8. decembra 2015 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za zagovor in za oprostitev plačila stroškov postopa v kazenski zadevi Okrajnega sodišča A. pod opr. št. ...

2. V obrazložitvi se pristojni organ sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), konkretno na tiste, ki določajo pogoje za dodelitev BPP, s poudarkom na objektivnih pogojih, ki jih določa 24. člen ZBPP in ki se citira v nadaljevanju. V dejanskem pogledu pa ugotavlja, da je Okrožno državno tožilstvo vložilo zoper tožnika obtožni predlog zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, povzame vsebino obtožnega predloga ter dokazne predloge ter dosedanji potek predhodnega postopka pred policijo in kazenskega postopka pred sodiščem. Z ozirom na določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pristojni organ ugotavlja, da teža očitanega kaznivega dejanja tatvine (denarna kazen ali zapor do 1 leta) in kaznivega dejanja grožnje (enako denarna kazen ali zapor do enega leta) ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe. Pri odločanju o BPP, za katero tožnik v takšnem primeru lahko zaprosi, pa pristojni organ na podlagi določb 24. člena ZBPP in prevladujoče upravno sodne prakse ter ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ocenjuje, da teža očitanih kaznivih dejanj ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru BPP. Ugotavlja namreč, da je bil tožnik že v postopku pred policijo seznanjen z očitki kaznivih dejanj, a jih je zanikal. Tudi na glavni obravnavi je povedal, da očitke iz obtožnega predloga razume, glavna obravnava pa se je preložila zato, ker se bo v postopku zagovarjal s pomočjo zagovornika. V zadevi po oceni organa za BPP ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in tudi ni konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bil pošten postopek zagotovljen samo v primeru strokovne obrambe. Po podatkih kazenske evidence je bil tožnik od leta 2002 dalje že dvanajstkrat pravnomočno kaznovan, tudi za kaznivo dejanje tatvine, in torej ne gre za procesni položaj, v katerem bi se znašel prvič. Poleg tega tožniku že splošna načela kazenskega postopka (načelo materialne resnice, domneva nedolžnosti in načelo in dubio pro reo) zagotavljajo pošten postopek. Dejansko in pravno stanje pa ni zapleteno do te mere, da tožnik, ki je star 34 let, sicer brez poklica in s končanimi 3 razredi osnovne šole, ne bi razumel, česa je obdolžen. Prošnja za BPP je torej po oceni pristojnega organa za BPP v konkretni kazenski zadevi neutemeljena oziroma je zahteva tožnika očitno nerazumna, ker je v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale, kot je to določeno v 24. členu ZBPP. Organ za BPP še dodaja, da tožniku pravice do zagovornika nihče ne jemlje in si ga lahko sam izbere, ni pa podlage za to, da se mu za ta namen odobri BPP v breme javnih sredstev. Kar se tiče oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka, za kar tudi prosi tožnik, pa pristojni organ tožnika napotuje na četrti odstavek 95. člena ZKP, ki že ureja BPP v tej smeri, s tem ko predvideva oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka ali njihovo obročno plačilo, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

4. V tožbi navaja, da pristojni organ subjektivnega kriterija za dodelitev BPP sploh ni presojal, medtem ko je pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij, napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo ter obenem kršil tožnikove z Ustavo zavarovane pravice. Poudarja, da temeljna načela kazenskega postopka še ne predstavljajo garancije za kvalitetno obrambo in poštenega sojenja. Meni, da so pravila kazenskega postopka kompleksna in zapletena ter da je potrebno vrhunsko pravno znanje, da se zagotovi njihovo spoštovanje. Tožnik kot pravni laik nima potrebnega znanja, da bi se lahko uspešno zagovarjal, kar je njegova temeljna človekova pravica. Z zavrnitvijo prošnje za BPP mu je zato kršena ustavna pravica do obrambe iz 29. člena Ustave in iz EKČP. To še toliko bolj, ker je tožnik slabo pismen in ima končane samo tri razrede osnovne šole. Bežen pregled kazenskega spisa in povzemanje predloga tožilstva in predlaganih dokazov po mnenju tožnika ne zadostuje za oceno, da je prošnja za BPP neutemeljena. Tudi ne gre prezreti, da tožnik v predhodni fazi postopka ni imel strokovne pomoči in da je krivdo zanikal. Tožniku sicer ni treba dokazovati, da ni kriv. Se pa pogosto izkaže, da lahko le aktivnost obdolženega, ki ima ustrezno strokovno pomoč, privede do oprostitve ali vsaj bistveno milejše kazni. S tem ko je pristojni organ presojal kompleksnost zadev ter vprašanje, ali so zbrani dokazi zadostni, da nudijo pošteno sojenje, pa se je dejansko že postavil v vlogo razsodnika, kar je absolutno nedopustno in nesprejemljivo. Zato je izpodbijana odločitev v nasprotju z 22. in 29. členom Ustave, saj tožniku kot obdolžencu preprečuje uresničitev pravice do enakega varstva pravic v kazenskem postopku in onemogoča obrambo s pomočjo strokovno usposobljenega zagovornika. Še zlasti, ker v postopku sodeluje okrožni državni tožilec, ki je vrhunski pravni strokovnjak, specializiran ravno za kazenski postopek in zato v primeru, ko tožnik nima zagovornika, ni mogoče govoriti o enakosti orožij. Pravica do zagovornika pa bi morala biti tožniku zagotovljena tudi zato, ker je tožilec za tožnika predlagal kazen zapora.

5. Tožnik torej po tožbenih navedbah izpolnjuje objektivni kriterij za BPP, izpolnjuje pa tudi subjektivnega (je prejemnik denarne socialne pomoči, oče treh mladoletnih otrok, brez zaposlitve in brez izobrazbe), zato bi moralo biti njegovi prošnji za BPP ugodeno, saj bi bil v nasprotnem primeru postavljen v slabši položaj kot obdolženci, ki imajo denar, s katerim si lahko zagotovijo ustrezno strokovno pomoč in bi torej prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

6. Tožena stranka je na poziv sodišča predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V konkretnem primeru je sporno izpolnjevanje pogoja za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki ga morajo, poleg subjektivnega, izpolnjevati prosilci za BPP in torej tudi tožnik v konkretnem primeru. Pri tem se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (prim. sodbi v zadevi X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015) in pred tem Ustavno sodišče, je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi 2. alinee 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic, strokovna pomoč, ki jo nudi lahko le zagovornik, pa eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku zato, da uresničuje druge ustavne pravice, na prvem mestu pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do BPP posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Glede tega, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, pa obstaja tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča o človekovih pravicah (ESČP), ki poudarja dva kriterija, in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve. Kar z ozirom na določbe 24. člena ZBPP pomeni, da lahko do odklonitve BPP v kazenski zadevi pride le v primeru, kadar je očitno, da omenjena dva kriterija nista izpolnjena. Pri čemer je, po prav tako že zavzetem stališču ESČP in Vrhovnega sodišča v omenjenih zadevah, ključna okoliščina, ki terja postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev, zagrožena kazen odvzema prostosti.

10. V konkretnem primeru je za obe kaznivi dejanji, ki se očitata tožniku, zagrožena kazen zapora do enega leta. S tem je po že omenjenem stališču izpolnjen kriterij, ki se nanaša na resnost kršitve oziroma težo zagrožene kazni, oziroma vsaj ni očitno, da bi v konkretnem primeru ne šlo za dovolj resno kršitev. Prav tako pa po presoji sodišča tudi ni očitno, da bi ne bil izpolnjen kriterij, ki se nanaša na kompleksnost zadeve. Pri presoji po kriteriju kompleksnosti zadeve namreč ni dovolj ugotovitev, da so dejanske okoliščine in pravna vprašanja nezapletena, temveč je potrebno upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca. V tem pogledu pa tožnik ni le pravni laik, temveč ima končane le tri razrede osnovne šole ter slabo bere in piše. To pa po presoji sodišča nedvomno vpliva na možnost ter zlasti na učinkovitost tožnikovega sodelovanja v postopku in s tem tudi na učinkovito uresničevanje pravice do obrambe, ki jo ima kot obdolženec v kazenskem postopku.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

13. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.