Jedro

M. d.d. ni pasivno legitimirana za škodo nastalo z objavo članka v tedniku M. v letu 1988, saj M. d.d. ni pravna naslednica tednika M. iz leta 1988, ker je nastala šele z aktom o ustanovitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V ponovljenem odločanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 900.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 86.700,00 SIT. Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 12.600,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je bil v spornem obdobju izdajatelj in ustanovitelj časopisa ZS., založnik pa Z. Iz akta o ustanovitvi Č. p.o. izhaja, da je ustanovitelj M. p.o. in je očitno, da je bila pravica do ustanovitelja prenešena na M. p.o. Prvotno bi odgovarjal za dejanje novinarjev, ki so izdajali časopis, izdajatelj in podjetje t.j. Z., pri kateri so tudi zaposleni novinarji. Ker je nastalo novo Č., katerega dejavnost je izdaja prav tistega časopisa, ki jo je v letu 1988 izdajala ZS., obstaja pravna kontinuiteta v razmerju do tožnika.

Zmotno je stališče, da Č. nima nikakršnih obveznosti do ustanovitelja iz tega akta, saj je šlo za izločitev dela podjetja oziroma njegove razdelitve. Te okoliščine ne more izljučiti noben akt o ustanovitvi, niti pogodba. Pri tem se tožnik sklicuje na določila čl. 187 a in 145 a - 175 c Zakona o podjetjih. V situacijah kot je nastala v konkretnem primeru kakor tudi v mnogih drugih Zakon o podjetjih, niti noben drug zakon ni rešil vprašanja odgovornosti novega podjetja.

Tožnika kot tretje osebe reorganizacije in prehodi ustanoviteljstva ne smejo pomeniti slabšega položaja. Pošteno in pravno utemeljeno je, da odgovarja za obveznosti tisto podjetje, ki danes opravlja dejavnost izdaje časopisa in v katerem so zaposleni njeni novinarji in ne eventuelno tisto, iz katerega se je v celoti izločila skupina ljudi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pravnoodločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih tudi pravilno ocenilo izhaja, da se je tožena stranka preoblikovala iz podjetja Ml. p.o., ki ga je ustanovilo podjetje M. p.o.; to podjetje pa je nastalo iz Z., ki je izdalo sporno številko.

Ob teh ugotovitvah pa je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi.

V konkretnem primeru je podjetje Ml. p.o. nastalo na podlagi akta o ustanovitvi, ki ga je sprejelo podjetje M. p.o. Med navedenima pravnima osebama je torej obstajalo razmerje ustanoviteljstva, kar pomeni, da je ustanovitelj obstajal še naprej tudi po ustanovitvi novega subjekta (6 do 11. člen Zakona o podjetjih - Ur. list SFRJ 77/88-61/90; v nadaljevanju ZP). Le če bi bila med njima opravljena organizacijska oziroma statusna sprememba v smislu 13. in 14. člena ZP, bi podjetje M. p.o. prenehalo obstajati na takšen način, da bi novonastalo podjetje Ml. p.o. prevzelo po samem zakonu tudi vse njene obveznosti (v 2. odst. 14. člena ZP je določena solidarna odgovornost novo nastale organizacije). V tem primeru bi šlo za pravno nasledstvo med navedenima pravnima osebama in bi tožena stranka odgovarjala tudi za odškodninsko obveznost izdajatelja. Ustanovitveni akt res ureja prehod delavcev od ustanovitelja na novo ustanovljeno podjetje, vendar to ne pomeni, da je novo ustanovljeno podjetje prevzelo tudi obveznosti svojega ustanovitelja. Iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi ustanovitelj in novoustanovljeno podjetje uredila prehod obveznosti s posebno pogodbo, niti tožnik to ne trdi tako, da je kot že omenjeno pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Pravno napačno je stališče tožnika v pritožbi glede na zgoraj navedeno, da obstaja pravna kontinuiteta med Z., njeno pravno naslednico in sedanjo toženo stranko. Ustanovitveni akt res ureja prehod delavcev od ustanovitelja na novo ustanovljeno podjetje (11. člen akta), vendar to ne pomeni, da je novo ustanovljeno podjetje prevzelo tudi obveznosti svojega ustanovitelja. V navedenem ustanovitvenem aktu je takšen prevzem obveznosti v določbi 10. člena celo izrecno izključen.

Vse ostale trditve v pritožbi, da je tožena stranka pravna naslednica prvotnega izdajatelja nimajo podlage v izvedenih dokazih in so vsled tega neutemeljene.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določil postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).