Jedro

Iz listin v predloženem spisu izhaja, da je tožnik razloge, na katere se sklicuje v postopku za priznanje mednarodne zaščite, zatrjeval le pavšalno, nepovezano in neprepričljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) v povezavi s 75. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo iz razlogov po 4. alinei 55. člena ZMZ kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in na podlagi 2. odstavka 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe, sicer se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. V celoti sledi utemeljitvi upravnega akta in se sklicuje na razloge, ki jih je za odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodbo je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno uporabila ZMZ in pravila postopka, ko je odločila v pospešenem postopku. Pojasnilo je tudi, zakaj je o zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utegnilo kazati na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogi za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Strinja se z toženo stranko, da so tožnikove izjave glede zatrjevanega preganjanja v matični državi protislovne in malo verjetne. Po mnenju sodišča pa bi tožnik v primeru resničnega preganjanja in obstoju utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v kateri od držav, preko katerih je potoval približno 30 dni (Makedonija, Srbija, BiH, Hrvaška).

Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 75. člena ZUS-1. Navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj ga je oblast preganjala, ker sta dva njegova bratranca aktivna člana prepovedane kurdske stranke v Turčiji in ju policisti iščejo. Ker se je z njima skupaj slikal, oblasti sedaj preganjajo še njega in ga iščejo, „enkrat so ga ujeli in celo zaprli in ga pretepali“. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Po določbi 4. alinee 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alinee 23. člena tega zakona. Iz listin v predloženem spisu izhaja, da je tožnik razloge, na katere se sklicuje v postopku za priznanje mednarodne zaščite, zatrjeval le pavšalno, nepovezano in neprepričljivo. Po pravilni presoji tožene stranke, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ni mogoče verjeti, da bi tožnik imel težave s turškimi oblastmi, ker naj bi bil skupaj na sliki s svojima dvema bratrancema, aktivnima članoma politične stranke DTP. Tudi ni mogoče verjeti, da naj bi tožnika oblasti iskale, nazadnje dva meseca pred vložitvijo vloge za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je po pridobitvi potnega lista, ki mu je bil izdan 15.4.2008, tožnik le dva dni zatem, dne 17.4.2008, z letalom odpotoval iz države, potem, ko so ga na letališču, po njegovih lastnih navedbah uro in pol zasliševali. Ker so tožnikove navedbe protislovne in malo verjetne, je po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tožena stranka pravilno uporabila kot pravno podlago za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito določbo 4. alinee 55. člena ZMZ.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je navajal že v tožbi in jih je po presoji Vrhovnega sodišča RS sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni našlo.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.