Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 6. 2011 in št. ... z dne 21. 9. 2011 in naloži tožencu, da mu plača razliko med nadomestilom plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, skladno z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2003 z upoštevanjem nadaljnjih predpisanih uskladitev in prejetim nadomestilom za invalidnost po ZPIZ-1, za čas od vključno 22. 3. 2011 do vključno 29. 2. 2012 s tem, da je od dneva pravnomočnosti te sodbe zapadle mesečne zneske razlike dolžan plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in izrecno uveljavlja tudi kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic in EKČP. Navaja, da je bistvo sporne zadeve v tem, da je imel tožnik status invalida III. kategorije že po prejšnjih predpisih. Že po prvotni odločbi toženca od 15. 3. 2001 dalje ni bil več zmožen za opravljanje svojega dela modelnega mizarja, priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu izven ropota 60 do 65 dBA, izven dela na višini ter vibracij, ne na višini in ne z nevarnimi stroji. Zaposlen je bil v A., kjer mu je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo. Nato je bil od 10. 1. 2002 dalje in vseskozi brez zaposlitve in je v času od 10. 1. 2002 do 9. 1. 2003 prejemal nadomestilo za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje. Z odločbo z dne 31. 3. 2003 mu je toženec priznal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 10. 1. 2003 dalje. V novem postopku, v katerem je njegov osebni zdravnik predlagal ugotovitev prve kategorije invalidnosti, je toženec z odločbo z dne 25. 7. 2005, potrjeno z dokončno odločbo z dne 24. 3. 2006 odločil, da je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 7. 2005 dalje. Takšna odločitev je bila potrjena tudi v sodnem postopku s sodbo opr. št. Ps 1451/2006 ter sodbo Psp 146/2008 z dne 12. 6. 2008 ter potrjena v reviziji s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 445/2008. Že z odločbo z dne 1. 6. 2006 je toženec tožniku izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 24. 4. 2006 ustavil. Ta spor se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011, s katero je odločilo, da toženec ni mogel ukiniti nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, če ni istočasno odločil o priznanju in višini nadomestila za invalidnost. S tem je bilo tožniku pravnomočno priznano nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi od 25. 4. 2006 dalje. Toženec pa je tožniku tudi izplačal nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za celotno vmesno obdobje. Z odločbo z dne 4. 7. 2011, potrjeno z odločbo z dne 22. 9. 2011 je toženec tožniku priznal nadomestilo za invalidnost. Taka odločitev je bila potrjena tudi v sodnem postopku ter nato še s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 183/2012 z dne 17. 12. 2012. Poudarja, da se ta spor nanaša na izpodbijani odločbi toženca z dne 6. 6. 2011 in z dne 21. 9. 2011, s katerima je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženec pravilno ukinil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ter se pri tem sklicevalo na 3. odstavek 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS; št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011. S tako odločitvijo se tožnik ne strinja in poudarja, da je tekom postopka izpostavljal, da gre po njegovem mnenju za kršitev z Ustavo zajamčenih človekovih pravic za kršitev EKČP, zlorabo in obid invalidskih predpisov s strani tožene stranke z namenom prikrajšati tožnika za pravnomočno pridobljeno pravico. Do teh navedb pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ponovno vztraja, da ni skladna z Ustavo odločitev toženca, da se ukine pravnomočo priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ponovno vztraja, da je odločitev o ukinitvi pravnomočno priznavanega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu in četudi ob istočasni nadomestitvi z bistveno nižjim nadomestilom za invalidnost, če pride zgolj do spremembe omejitev v okviru III. kategorije invalidnosti, protizakonita, protiustavna in v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Citira določbo 397. člena in 163. člena ZPIZ-1. Vztraja, da v novem invalidskem postopku ni pridobil nobenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je še naprej ostal invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo. V 1. odstavku 163. člena ZPIZ-1 pa tudi ni bilo nobene osnove za prenehanje pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu in z ukinitvijo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Tožnik je ves čas opozarjal, da pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ni ista pravica, kot je pravica do nadomestila za invalidnost. Pogoji za priznanje ene in druge pravice so drugačni, torej ni razlika samo v višini. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ukinjena, torej ni bilo mogoče govoriti o tem, da jo je nadomestila nova pravica - pravica do nadomestila za invalidnost. Zato bi bilo prvenstveno potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo tožniku dopustno ukiniti nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Meni, da gre v njegovem primeru za diskriminatorno obravnavanje zavarovancev in za uporabo prava v nasprotju z vsebino in namenom predpisa. Uveljavlja, da so bile tožniku s takšnim načinom obravnavanja kršena temeljna načela Ustave in ustavno zajamčene človekove pravice iz 14., 22., 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin (EKČP) ter 14. člena te Konvencije. Izrecno so bile kršene tudi pravice, ki mu jih zagotavlja Ustava v 50. in 52. členu. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in do kršitve določb Ustave RS ter EKČP. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 ter 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 9. 2011 in št. ... z dne 6. 6. 2011. S slednjo odločbo, potrjeno z dokončno odločbo z dne 21. 9. 2011, je toženec tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 21. 3. 2011 ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na v predsodnem postopku izdani odločbi, s katerima je določen obseg in predmet obravnavanja, je v tem sporu sporno, ali je toženec tožniku pravilno z dnem 21. 3. 2011 ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ali ne, in ali je tožnik še nadalje upravičen do izplačevanja tega nadomestila in posledično do izplačila uveljavljene razlike, ko je bila na eni strani odločba toženca z dne 31. 3. 2003, s katero mu je priznal pravico do tega nadomestila, pravnomočna, in z odločbo z dne 4. 7. 2011, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 22. 9. 2011, od 22. 3. 2011 priznano nadomestilo za invalidnost na podlagi 94. člena ZPIZ-1. Obe citirani odločbi toženca sta bili v sodnem postopku I Ps 2690/2011 potrjeni, enako pa v reviziji potrjeni tudi obe sodni odločbi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 183/2012. Tožniku je tako od 22. 3. 2011 pravnomočno priznano tudi nadomestilo za invalidnost na podlagi ZPIZ-1. Glede na to, da je tožniku od 22. 3. 2011 pravnomočno priznano nadomestilo za invalidnost, je sodišče prve stopnje ob dodatnem upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 66/2009, utemeljeno štelo izpodbijani odločbi toženca z dne 6. 6. 2011 in z dne 21. 9. 2011, s katerima je z dnem 21. 3. 2011 ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustrezen delu, za zakoniti. V sodbi opr. št. VIII Ips 66/2009 je Vrhovno sodišče RS v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 3114/2006 z dne 19. 3. 2008, s katero je odpravilo odločbi toženca z dne 1. 6. 2006 in 18. 9. 2006 ter tožencu naložilo, da tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu izplača od vključno 25. 4. 2006, pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 24. 4. 2006, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je istočasno zavarovancu priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na vse navedeno, je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011. Glede na to, da je odločitev o priznani pravici do nadomestila za invalidnost pravnomočna, razlogi zakaj je bilo to nadomestilo priznano in ali je zato obstajala pravna podlaga, ob dejstvu, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije že po predpisih veljavnih do 31. 12. 1999, to je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in je bil enako za invalida III. kategorije spoznan v novem postopku v letu 2006, ne morejo biti predmet presoje v tem postopku in tudi ne ponovno zavzeto stališče v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba obširno izpostavlja kot sporne.

V obravnavanem primeru se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih in za odločitev pomembnih dejstev. Zmotno je stališče, da gre za zlorabo prava in za kršitev temeljnih z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vsebovanih v 14., 22., 23., 50. in 52. členu Ustave. Prav tako pa ne gre v tem primeru za kršitev Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in določb 6. in 14. člena.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče, ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.