Jedro

Glede na nedvoumno določilo o roku za izpolnitev iz 2. člena cesijske pogodbe ("...zadnji rok za izpolnitev...") je šlo pri tej pogodbi za fiksen posel, pri katerem je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, zato je glede na nesporno dejstvo, da cesionar svoje obveznosti ni izpolnil, fiksna pogodba razdrta po samem zakonu. Ker toženec zatrjevanega dogovora o plačilu s strani T. d.o.o. ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, podprt z listinskimi dokazi ter izpovedbami strank in prič, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig ... z dne ... ter obsodilo toženo stranko na povračilo pravdnih stroškov tožeči. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je družba T. d.o.o. takoj po kompenzaciji terjatve med njo in tožencem mimo pisne pogodbe o odstopu terjatve dobila vrnjen bianco akceptni nalog, ki je bil predložen v zavarovanje terjatve. T. d.o.o. ni izpolnil svojih obveznosti iz pogodbe o odstopu terjatve, saj ni tožniku plačal ničesar. Po 31.8.1997 je bilo še nekaj sestankov in telefonskih pogovorov med pravdnima strankama ter družbo T. d.o.o., na katerih je bilo dogovorjeno, da bo T. d.o.o. kljub prekoračitvi roka iz cesijske pogodbe v celoti poplačal terjatev. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožnik in družba T. d.o.o. sta dne 17.7.1997 sklenili pogodbo o odstopu terjatev (cesijska pogodba) št. 2/97 (priloga B1), po kateri se je družba T. d.o.o. kot prevzemnik (cesionar) zavezala, da bo do dne 31.8.1997 izpolnila pogodbo (2. člen pogodbe), to je, plačala tožniku kot cedentu znesek cedirane terjatve (3. člen pogodbe). Tožena stranka v pritožbi sama priznava, da T. d.o.o. kot prevzemnik terjatve cedentu na račun pogodbe o cesiji ni izpolnil ničesar. Sama cesija terjatve še ne pomeni poplačila. Glede na nedvoumno določilo o roku za izpolnitev iz 2. člena cesijske pogodbe ("...zadnji rok za izpolnitev...") pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo pri tej pogodbi za fiksen posel, pri katerem je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, zato je glede na nesporno dejstvo, da cesionar svoje obveznosti ni izpolnil, fiksna pogodba razdrta po samem zakonu, kot določa 1. odst. 125. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V posledici razdrtja pogodbe je terjatev do tožene stranke ponovno prešla na tožečo (prim. 132. čl. ZOR), kar sta pravdni stranki tudi izrecno dogovorili z dodatkom št. 1 k pogodbi o odstopu terjatev (priloga A4), zato je tožnik aktivno legitimiran za vtoževanje obravnavane terjatve, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ni trdila, da bi se moral tožnik najprej poplačati iz akceptnega naloga, ki mu ga je v zavarovanje dal cesionar. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP) v 1. odst. 496.a člena določa, da se lahko v gospodarskih sporih v pritožbenem postopku navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi samo v primeru, če stranka verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predlagati do konca glavne obravnave. Ker toženec navedenih okoliščin sploh ni zatrjeval v prvostopnem postopku, pritožbeno sodišče njegovih pritožbenih navedb v zvezi s tem, da je tožeča stranka cesionarju v nasprotju z dogovorom in še pred potekom fiksnega roka iz 2. člena cesijske pogodbe vrnila akcepni nalog, kot nedovoljene pritožbene novote ni upoštevalo. Enako velja za navedbe v zvezi z domnevnim premišljenim in načrtnim oškodovanjem toženca s strani tožnika ter družbe T. d.o.o.. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je bilo ustno dogovorjeno, da cesionar še naprej ostane v zavezi za plačilo dolga kljub prekoračitvi fiksnega roka iz 2. člena cesijske pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v postopku na prvi stopnji ni izkazal obstoja zatrjevanega ustnega dogovora. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (219. čl. ZPP). V pripravljalni vlogi z dne 3.7.1998 je tožena stranka trdila, da je bil med D. in K. sklenjen ustni dogovor, da bo družba T. d.o.o. poravnala obveznost, teh svojih trditev pa ni dokazal. V dokaz je toženec sicer predlagal zaslišanje treh prič (A. in M. U., D. Š.), vendar sploh ni navedel, o čem naj bi omenjene priče izpovedale (prim. 241. čl. ZPP). Iz vloge tudi izhaja, da se je s tožnikom o poplačilu dogovarjal K. in ne katera od predlaganih prič. Na glavni obravnavi dne 26.1.1999 je tožeča stranka zanikala, da bi prišlo do kakršnega koli dogovora o poplačilu, pa tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da mu je bilo sicer večkrat rečeno, da je zadeva urejena, vendar ni vedel povedati, ali so bile zatrjevane kompenzacije tudi realizirane. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi bila terjatev, ki je glede na razdrtje cesijske pogodbe po zakonu spet prešla na tožečo stranko, poravnana s strani cesionarja ali na kakšen drug način. Navedba oseb, ki naj bi sodelovale v pogovorih (z izjemo N. K.) ter trditve v zvezi s pisnim dokumentom (katerega tožena stranka ne predloži) so pritožbena novota, ki je glede na prepoved iz 1. odst. 496.a člena ZPP pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Kot rečeno, toženec bi moral že v postopku pred sodiščem prve stopnje predložiti "neizpodbitne dokaze", na katere se posplošeno sklicuje v pritožbi, ter predlagati priče z navedbo, o čem naj bi pričale, če bi hotel izpodbiti utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker toženec zatrjevanega dogovora o plačilu s strani družbe T. d.o.o. ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, utemeljen. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).