Jedro

Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.631,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka naprej.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke in odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi (točka I. izreka), razveljavilo opravljena pravdna dejanja v postopku in zavrglo tožbo z dne 29. 9. 2025 (točka II. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.042,37 EUR (točka III. izreka).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sklepa tako, da ga višje sodišče razveljavi in ugotovi pristojnost slovenskega sodišča, podrejeno, da zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje in toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. Uveljavlja kršitev pravice do izjave/načela kontradiktornosti ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Sodišče je tožniku odvzelo vsako možnost, da bi se izjavil o odločilnih dejstvih. Odgovor na tožbo z ugovorom pristojnosti mu je bil vročen 9. 1. 2026, izpodbijani sklep, ki je sledil ugovornim navedbam, je bil izdan po enajstih dneh. Napačno so ugotovljena odločilna dejstva in napačno je uporabljeno pravo za določitev pristojnosti. Odločilno dejstvo je toženkino srbsko državljanstvo. Zato pravo EU ni neposredno uporabno. Stranki sta se kot zakonca večkrat selila. Z državami, kjer sta živela, ju, razen začasnih bivanj zaradi dela, ne povezuje nič. Stalno prebivališče imata prijavljeno vsak v svoji državi. Najemna pogodba na Malti se sklepa vsakič za 12 mesecev in ne dokazuje trajnega bivanja. Obe stranki imata edino premoženje vsaka denarna sredstva na svojem računu: tožnik na računu pri slovenski banki, od koder izvira, toženka na Malti (za plačo) in v Srbiji, od koder izvira (za varčevanje). Tožnik obširno pojasnjuje, zakaj je pred vložitvijo tožbe prenesel denar z računa v Belgiji (ni bil zadovoljen s storitvami banke) na račun v Sloveniji. Ni šlo za "forum shopping". Tožbo je vložil na podlagi 67. člena ZMZPP2. Odločilne navezne okoliščine so njegovo državljanstvo in lega edinega premoženja, za katerega se bo ugotavljalo, v katerem delu je sploh skupno premoženje. To premoženje niti toženka (razen bivališča zaradi dela) nista z ničemer povezana z Malto. Uveljavlja še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sklep nima razlogov, zakaj je sodišče dalo prednost običajnemu prebivališču pred državljanstvom, kar je odločilno dejstvo za uporabo pravil o pristojnosti. Podane so kršitve ustavnih pravic do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ker se je sodišče brez pravne podlage izreklo za nepristojno; do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ker mu ni bila zagotovljena pravica do izjavljanja, in do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ker si je tožnik želel ustavna jamstva zagotoviti pri slovenskem sodišču.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijani sklep in tožniku naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da se uporablja Uredba - odločilno za presojo mednarodne pristojnosti je skupno običajno bivališče pravdnih strank ob vložitvi tožbe. Ugotovljeno je pravilno, tožnik tega odločilnega dejstva ne izpodbija, pritožbenih razlogov ne konkretizira. Lokacija bančnih računov, stalno prebivališče tožnika v Sloveniji in državljanstvo pravdnih strank ob ugotovljenem običajnem bivališču zakoncev niso odločilne navezne okoliščine. Nacionalna pravila o pristojnosti se ne uporabljajo. Dodatno pojasnjuje, da toženka na Malti živi in dela kot francoska državljanka. Zaposlena je kot funkcionarka države članice EU in ne kot srbska državljanka. Na Malti uživa vse pravice kot državljanka EU. Lokacija bančnih računov ni relevantna. Tožnik je po dvajsetih letih tik pred vložitvijo tožbe sredstva z računa v Belgiji prenesel v Slovenijo, očitno z namenom ustvarjanja navezne okoliščine za utemeljitev pristojnosti slovenskega sodišča. Opozarja na nedopustne pritožbene novote (navedbe in dokazi - procesno neustrezno prevedene listine), glede pravice do izjave pa na tožbene navedbe in zakonsko dolžnost sodišča, da ves čas po uradni dolžnosti pazi na obstoj pristojnosti.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je s tožbo, vloženo 29. 9. 2025, od sodišča zahteval ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ki sta ga pravdni stranki (zakonca) ustvarila v zakonski zvezi.

6.Sodišče je ugodilo ugovoru toženke, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku. Tožbo je na podlagi 18. člena ZPP zavrglo. Oprlo se je na člen 6(a) Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 24. 6. 2016 (v nadaljevanju: Uredba). Navedbe tožnika, da je za sojenje pristojno slovensko sodišče po 67. členu ZMZPP3, je zavrnilo.

7.Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Ni obremenjena s kršitvami ustavnih pravic in očitanimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vsebuje jasne in preverljive dejanske in pravne razloge o vseh pravilno ugotovljenih odločilnih okoliščinah. Ker pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni, pravnim zaključkom in razlogom sodišča prve stopnje, bo odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Sodišče prve stopnje je presojalo pristojnost na podlagi navedb in dokazov v tožbi in odgovoru na tožbo, v katerem je toženka primarno ugovarjala pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji. Ne drži pritožbena graja, da je bil pritožnik v postopku zato prikrajšan za pravico do izjave o toženkinih trditvah in dokazih. Sam priznava, da mu je bil odgovor na tožbo z ugovorom pristojnosti vročen 11 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. To izhaja tudi iz podatkov spisa. Odgovor na tožbo je bil neosebno in brez posebnega poziva za izjavo pravilno vročen tožnikovi pooblaščeni pisarni v Mariboru. ZPP ne predvideva osebne vročitve odgovora na tožbo niti poziva za izjavo. Po oceni pritožbenega sodišča je imel tožnik dovolj časa, da bi se do izdaje izpodbijanega sklepa o toženkini vlogi izjavil. Sicer pa se je o ključnih naveznih okoliščinah, ki jih je upoštevaje drugi odstavek 17. člena ZPP4 ugotovilo sodišče, izjavil že v tožbi. Navedel je, da sta pravdni stranki zakonca različnih državljanstev, ki se želita razvezati, da se na Malti zunajsodno dogovarjata o razvezi in vprašanjih, povezanih s skupnima mladoletnima otrokoma in da želi v tem postopku urediti premoženjskopravna razmerja (ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - denarnih sredstvih na računu v Sloveniji). Navajal je, da je odločilno toženkino (srbsko) državljanstvo po narodnosti in ne njeno francosko državljanstvo. Za oba je navedel (isti) naslov bivanja na Malti in navedel, da sta tam oba zaposlena (naslov za vročanje). O toženkinih navedbah in dokazih, ki jih je priložila odgovoru na tožbo, pa se je zelo podrobno - z novimi navedbami in dokazi (tudi o očitkih toženke glede "forum shoppinga") opredelil in izjavil v pritožbi. Pritožbeno sodišče ne sledi odgovoru na pritožbo, da gre za nedopustne pritožbene novote. Pri odločanju o pritožbi jih je upoštevalo, se z njimi seznanilo in ocenilo, da so pojasnila o prenosu sredstev na bančni račun za določitev pristojnosti nerelevantna. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožniku torej pravica do izjave omogočena in jo je (v celoti) uresničil. Procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena Ustave RS ni.

9.Sklep ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadostni, pravilni in preverljivi razlogi, zakaj sodišče ni dalo prednosti državljanstvu pred običajnim bivališčem pravdnih strank, so v točki 14 do 15 sklepa.

10.Iz ugotovitev sodišča in podatkov spisa izhaja: (1) toženka ima (stalno) bivališče na Malti in ni slovenska državljanka; (2) Republika Slovenija in Malta sta članici EU, obe sta vključeni v okrepljeno sodelovanje na področju pristojnosti in prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki zajema tudi področje premoženjskih razmerij med zakoncema; (3) ob vložitvi tožbe sta obe pravdni stranki živeli in bili zaposleni na Malti; (4) na Malti živita od 2019 - ne gre za kratkotrajno bivanje; (5) otroka pravdnih strank sta vključena v izobraževalni sistem na Malti, kjer se bosta šolala vsaj do 25. 6. 2026; (6) stranki ne zatrjujeta dogovora o izbiri sodišča; (7) postopek delitve skupnega premoženja ni vezan na postopek razveze: po tožnikovih navedbah glede razveze in vprašanj, povezanih s skupnima otrokoma, poteka šele zunajsodno dogovarjanje, po navedbah toženke sta stranki o teh vprašanjih trenutno v postopku mediacije.

11.Po takih ugotovitvah, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je ocenilo, da je Malta dejanski center njunih življenjskih interesov, ki predstavlja njuno običajno bivališče. Ob uporabi Uredbe (hierarhična pravila o pristojnosti so povzeta v točki 10 do 11 sklepa, pravna razlaga pa v točki 12 sklepa) je presodilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Po členu 6 (a) je primarno pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere imata zakonca običajno prebivališče v času vložitve tožbe. V točki 14 je pojasnilo, da navezne okoliščine, na katere se je opiral tožnik (državljanstvo, lega skupnega premoženja - denarna sredstva na bančnem računu v Republiki Sloveniji), po Uredbi niso odločilne.

12.Odločitev o uporabi pravil Uredbe je pravno pravilna. Državljanstvo toženke v obravnavanem primeru ni relevantno. Že tožnik sam je v tožbi navajal, da je toženka (tudi) francoska državljanka. Torej ne more biti dvoma, da tudi zanjo velja pravo EU. Francija je članica EU, ki je vključena v okrepljeno sodelovanje na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki med drugim zajema tudi področje premoženjskih razmerij med zakoncema (točka (11) Uredbe). Zato se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema z mednarodnim elementom v obravnavanem primeru uporablja Uredba 2016/1103 in ne nacionalno mednarodno zasebno pravo.5

13.Uredba izhaja iz načela, da mora o premoženjskem režimu zakoncev praviloma odločati sodišče države, s katero imata zakonca v času začetka postopka najmočnejšo življenjsko vez. Uredba določa lestvico naveznih okoliščin, po kateri se določi pristojnost, začenši z običajnim prebivališčem zakoncev ob začetku postopka pred sodiščem. Razlog za določitev teh naveznih okoliščin je vse večja mobilnost državljanov, o čemer govori tudi pritožba, in zagotovitev obstoja resnične navezne okoliščine med zakoncema in državo članico, v kateri se izvaja pristojnost (točka (35) Uredbe).

14.Če ni pristojno nobeno sodišče države članice na podlagi člena 46 ali 57, ali v primerih, ki niso zajeti v navedenih členih, so za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema po členu 6 (a) Uredbe pristojna sodišča države članice, na katere ozemlju imata zakonca v času, ko sodišče začne postopek, običajno prebivališče. Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.

15.Prav ima toženka v odgovoru na pritožbo, ko pravi, da se tožnik vsebinsko ne sooči z odločilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede običajnega prebivališča zakoncev ob začetku tega postopka (vložitvi tožbe). Pritožba v bistvu pritrjuje ugotovitvam sodišča, da sta oba zakonca zaposlena na Malti. Ugotovitev, da se tam (že daljši čas) šolata njuna mladoletna otroka, ne prereka. Pritožbene navedbe, da ne gre za dolgotrajno skupno bivanje na Malti, pa so ovržene z listinami, na katere se sklicuje tudi pritožba: najemne pogodbe za določen čas se sklepajo oziroma podaljšujejo vsako leto že od leta 2019 naprej. Zaključek, da je običajno bivališče pravdnih strank na Malti, je dejansko in pravno pravilen. Zadostni so tudi razlogi, zakaj ni mogoče dati prednosti državljanstvu, kar izpostavlja tožnik, pred običajnim bivališčem pravdnih strank (točke 14 do 15), Pritožbeno sodišče se nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja.

16.Po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni kršilo ustavnih pravic pritožnika niti procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, ali tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel in do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka ni upravičen. Toženki mora povrniti stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odmerjeni so po stroškovniku na odgovoru na pritožbo.8 Obsegajo odvetniške stroške9 ter stroške prevodov listin po predloženih računih.10 Skupni znesek 2.631,66 EUR mora tožnik plačati v roku 15 dni, sicer bo dolgoval še zakonske zamudne obresti, ki jih je toženka zahtevala že v odgovoru na tožbo, in ki bodo tekle od prvega dne zamude naprej.11

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s spremembami.

2Zakon o mednarodnem zasebnem pravu, Uradni list RS, številka 56/1999.

3Ki določa: (1) V sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoženje v Republiki Sloveniji, je pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če toženec nima prebivališča v Republiki Sloveniji. (2) Če je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji, sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji, in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije. (3) Sodišče Republike Slovenije je v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci po določbah tega zakona pristojno ne glede na to, ali zakonska zveza traja ali je prenehala ali pa je ugotovljeno, da ne obstaja.

4Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.

54. člen ZMZPP določa: Ta zakon se ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi.

6Pristojnost v primeru smrti enega od zakoncev.

7Pristojnost v primeru razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze.

8List. št. 72.

91.300,76 EUR za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV - po veljavni Odvetniški tarifi (OT) in vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja.

10127,98 EUR in 1.202,92 EUR.

11Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006 in 378. člen Obligacijskega zakonika.