Jedro

Po določbi 1. odstavka 352. člena ZPP/77 mora pritožnik, ko navaja nova dejstva, zanje predlagati tudi dokaze, pri čemer mora biti vez med dejstvi in dokazi razvidna.

Izrek

Pritožba se zavne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnika sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpobijano sodbo prvotoženki in tretjetožencu naložilo, naj s poti tožnikov, ki poteka po parc.št. 140 k.o. N..., pri odcepu z javne poti parc.št. 898 k.o. N..., odstranita dračje, gramoz, opeko ter rabljene stare deske in druge smeti, ki sta jih dne 21.4.1996 nametala na navedeno pot, vse v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe. Vsem trem tožencem je obenem naložilo, naj v prihodnje opustijo vsakršno poseganje na zemljišče parc.št. 140 in 141 k.o. N..., ki je v solasti tožnikov, še posebej so dolžni opustiti postavljanje ovir na pot tožnikov ali na javno pot tako, da bi bil onemogočen dostop tožnikov na pot, ki poteka po parc.št. 140 k.o. N..., vse pod izvršbo. Prvo sodišče je tožencem še naložilo, naj tožnikoma nerazdelno povrnejo 51.215,00 SIT pravdnih stroškov v 15-ih dneh od izdaje sodbe ter z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, prav tako pod izvršbo. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo toženci ter sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožniki navajajo, da sporni del zemljišča ni bil nikoli v posesti tožnikov ali njihovih posestnih prednikov. Dalje pravijo, da so toženci z naknadnimi poizvedbami pri predlastnikih parc.št. 145/3 in 145/4 k.o. N... (sedaj v solasti prvotoženke in drugotoženca) ugotovili, da je bilo sporno zemljišče vedno v posesti predlastnikov, ki so si navedeni del zemljišča tudi lastili in naj o tem ne bi bilo nikoli spora. Na tem zemljišču bi naj bila tudi zgradba (drvarnica-šupa), ki je sodila k hiši št.44, stoječi na parceli št 145/4 k.o. N.... Le-ta je bila požgana med drugo svetovno vojno. So pa ta del še vnaprej uporabljali predniki tožencev, da so tja odlagali odpadni material. V letu 1965 pa naj bi posestni predniki tožencev zemljišče s pogorišči zgradb od predlastnikov A. in J. L. odkupili in z uživanjem nadaljevali. Parcelo sta nato kupila prvotoženka in drugotoženec. Ob tako ugotovljenih dejstvih, navajajo pritožniki, je sporno zemljišče vedno spadalo k parceli št. 145/3 in tako nikakor ne more predstavljati dela parcele št. 140 k.o. N..., ki je v solasti tožnikov. Toženci naj, tako zaključuje v tem delu pritožba, ne bi posegali v lastnino tožnikov oziroma je lastništvo na tem delu vsaj sporno. Navedena dejstva bi naj bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem prič J. O., F. S., F. R., M. M., pa tudi z vpogledom v podatke zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Kamniku za vl.št. 14, 285 in 703 k.o. N.... V nadaljevanju pritožniki še podajajo svoje pravno naziranje glede (ne)upravičenosti njihovega ravnanja. Zatrjujejo, da so zgolj ščitili svoje pravice zaradi nezakonitega ravnanja tožnikov. Sklicujejo se na dovoljeno samopomoč ter citirajo določbo 162.člena ZOR. Šlo naj bi za pravno varstvo pred imisijami, dodajajo pritožniki, kar naj bi jim zagotavljala tako ustava, kot določila ZOR-a, ZTLR-ja in Zakona o varstvu okolja. Gradnja dovozne poti naj bi bila po mnenju pritožnikov čezmeren poseg v prostor. Na pritožbo sta odgovorila tožnika, ki opredeljujeta pritožbene navedbe kot smešne, predvsem pa neresnične ter predlagata zavrnitev pritožbe in povrnitev njunih pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi prvega sodišča ter se nanje tudi sklicuje, saj bi njihovo povzemanje pomenilo le nepotrebno ponavljanje. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna glede na določbo 42. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Pritožniki v pritožbenem postopku napadajo pravilnost tistega dela dejanskega stanja, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil sporen, namreč lastništvo tistega dela zemljišča, na katerem naj bi bil tožnik vznemirjan. Čeravno lastništvo tega dela zemljišča vse do v pritožbi zatrjevanih novot ni bilo sporno, pa se je tožnik vseeno izkazal za lastnika in je prvo sodišče to dejstvo ugotovilo na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska ter kopije katastrskega načrta. Tožnik torej svojo lastninsko pravico utemeljuje s pomočjo dveh javnih listin. Tem trdnim dokazom pa se pritožniki zoperstavljajo s posplošeno trditvijo, da tožnik ni lastnik, marveč da sporno zemljišče sodi k parceli prvotoženke in drugotoženca. Pritožnika ne pojasnita, na kakšni podlagi naj bi lastninsko pravico pridobila oziroma ne zatrjujeta nobenega izmed pridobitnih načinov, ki so taksativno navedeni v 20. členu ZTLR (in nadalje opredeljeni v določbah od 21. do 32. člena ZTLR). V obravnavani zadevi je bilo upoštevaje 498.člen sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (U.L. 26/99) še potrebno uporabiti določbe starega ZPP iz leta 1977 (ZPP/77), po katerem je navajanje novih dejstev v pritožbi dopustno. Vendar pa mora pritožnik, ko se sklicuje na nova dejstva, navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala (352.člen ZPP/77), ko pa predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Samo po sebi umevno je tudi, da morajo biti dejstva pravno relevantna ter v zvezi z zadevo. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da mora pritožnik dejstva zatrjevati jasno in določno ter da mora med predlaganimi dejstvi in dokazi obstajati jasno razvidna vez. Obravnavana pritožba tej procesni zahtevi ne ustreza. Pritožniki namreč obširno razlagajo kakšno je bilo na spornem zemljišču posestno stanje pred mnogimi leti, obenem zatrjujejo, da sporni del zemljišča sodi k parceli 145/3 (kar nasprotuje podatkom zemljiškega katastra) oziroma da naj bi bila ta slednja parcela po darilni pogodbi (ki je pritožniki ne predložijo) odpisana v novo vložno številko 703 k.o. N... kot solastnina tožencev J. in M. H.. Po mnogo zatrjevanih novih dejstvih, iz katerih niti ni razviden pridobitni način, pa pritožniki predlagajo dokaze, ne da bi konkretno pojasnili, resničnost katerih dejstev bo z le-temi dokazana, ampak zgolj posplošeno navedejo, da je moč z njimi dokazati resničnost navedenih dejstvev. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi se morali pritožniki dejstvu tožnikove lastninske pravice zoperstaviti z jasnimi dejanskimi navedbami, ki bi ob uspešni izvedbi dokazov v novem postopku lahko privedli do materialnopravnega zaključka, da tožnik ni lastnik spornega dela zemljišča. Pritožbene dejanske navedbe takšne podlage ne nudijo, ne glede na to, da med trditvijo (ugovorom), da tožnik ni lastnik ter predlaganimi dokazi ravno zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti ni razvidna povezava, ki jo za upoštevanje pritožbenih novot zahteva 1.odstavek 352.člena ZPP/77. Pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja tako s pritožbo ni mogla biti uspešno omajana. Odgovor na pritožbene navedbe, po katerih naj bi se toženci polastili dovoljene samopomoči, pa vsebujejo že razlogi prvega sodišča in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 365.člena ZPP/77), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen ZPP/77). Izrek o pritožbenih stroških tožnikov temelji na 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP/77. V obravnavani zadevi namreč pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo ne ocenjuje kot potrebnih pravdnih stroškov.