Jedro

Obdelave osebnih podatkov, torej situacije, ki jo ureja ZVOP-1, še ne predstavlja zgolj namestitev in uporaba video kamer, temveč šele sistematično shranjevanje slikovnih posnetkov oseb s teh kamer.

Za uporabo tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1 mora biti prevlada zakonitih interesov zasebnega sektorja nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, očitna, torej spoznavna na prvi pogled, brez podrobnega oziroma poglobljenega tehtanja.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0711-2/2015/23 z dne 17. 11. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožniki so pri toženki vložili zahtevo za odločitev o obdelavi njihovih osebnih podatkov v skladu s četrtim odstavkom 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Ker toženka o tej zahtevi ni odločila v predpisanem roku, so pri tukajšnjem sodišču vložili tožbo zaradi molka (drugi in tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po vložitvi te tožbe je toženka izdala v izreku te sodbe navedeno odločbo, tožniki pa so svojo tožbo v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 razširili tudi na to odločbo. Sodišče je zato v skladu s tretjim odstavkom istega člena postopek nadaljevalo na podlagi tako razširjene tožbe.

2. Z odločbo, ki jo tožniki izpodbijajo z razširjeno tožbo, je toženka zavrnila njihovo zahtevo, da upravljalec osebnih podatkov A. d.d. takoj izbriše vse video posnetke z njihovimi osebnimi podatki, ki jih je zbral z izvajanjem video nadzora na štirih vstopno-izstopnih točkah v soseski B. ter preneha z izvajanjem video nadzora na teh vstopno-izstopnih točkah, ker je ugotovila, da so za izvajanje tega video nadzora izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1 in se navedena določba šteje kot neposredna zakonska podlaga za obdelavo osebnih podatkov.

3. Iz obrazložitve izhaja, da se zadeva nanaša na video nadzor na javnih mestih, ki ga opravlja oseba iz zasebnega sektorja in ni urejen v nobenem posebnem zakonu. Toženka zato meni, da je treba zakonitost tega video nadzora presojati s stališča tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, ki pomeni neposredno zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov. Drugi odstavek tega člena se namreč nanaša zgolj na posameznike, ki so z zasebnim sektorjem sklenili pogodbo, česar tožniki niso storili, tako da je pogodba, na podlagi katere A. d.d. izvaja video nadzor, za presojo obravnavane zadeve, brezpredmetna, enako kot razmerja med izvajalcem video nadzora in osebami, ki so v ta nadzor privolile.

4. Toženka izrecno navaja, da v njeno pristojnost ne spada zakonitost postavitve in upravljanja z vstopno-izstopnim sistemom, niti to, kdo je dejanski lastnik sistema in kdo je dejanski lastnik zemljišča, na katerem je sistem postavljen. Za upravljavca osebnih podatkov namreč ni nujno, da je dejanski lastnik stvari, s katero izvaja obdelavo osebnih podatkov.

5. Po tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1 se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zato je toženka opravila presojo obstoja zakonitega interesa zasebnega sektorja za obdelavo podatkov, nato pa še, ali ti interesi očitno prevladujejo nad interesi tožnikov. Pri tem se sklicuje na test iz Mnenja št. 06/2014 Delovne skupine za zaščito podatkov iz 29. člena, ki se nanaša na pojem zakonitih interesov upravljavca podatkov iz člena 7. Direktive 95/46/ES(1)(v nadaljevanju Mnenje). Pri tem testu je treba presojati naravo in vir zakonitih interesov upravljavca oz. tretje osebe ali stranke, ki so jim osebni podatki posredovani ter ali je obdelava nujno potrebna za doseganje teh interesov po eni strani ter vpliv, ki jih ima takšna obdelava na posameznike, na katere se ti podatki nanašajo, na drugi strani. Toženka v tem smislu ugotavlja, da A. d.d. izvaja video nadzor zaradi varovanja vstopno-izstopnega sistema in video nadzornega sistema pred vandalizmom, do katerega je že večkrat prišlo. Gre torej za varovanje premoženja, kar nedvomno pomeni zakonit interes zasebnega sektorja, toženka pa se v tem smislu sklicuje še na določbe 75., 76. in 77. člena ZVOP-1, ki v tam navedenih primerih dovoljuje video nadzor v večstanovanjskih stavbah in delovnih prostorih, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja.

6. Posebej poudarja, da na to ugotovitev ne morejo vplivati navedbe tožnikov o ničnosti oz. nezakonitosti pogodbe, na podlagi katere A. d.d. opravlja video nadzor, saj (kot že rečeno) tožniki niso stranke te pogodbe, zato ta pogodba v odnosu do njih ne more predstavljati zakonite podlage za obdelavo osebnih podatkov, prav tako pa ta zakonitost ni v ničemer odvisna od zakonitosti postavitve vstopno-izstopnega sistema v soseski B. 7. V nadaljevanju se toženka opredeljuje še do sorazmernosti in načina opravljanja obdelave osebnih podatkov, za kar šteje shranjevanje slikovnih posnetkov posameznikov, ki vstopajo na video nadzorovano območje ter datum in čas posnetka.

8. Tožniki v tožbi sodišču najprej predlagajo, naj o zadevi odloči samo (v sporu polne jurisdikcije), ker je toženka postopek že do izdaje izpodbijane odločbe brez razloga zavlačevala. Sicer menijo, da gre za izvajanje video nadzora na občinskih oz. javnih cestah, ki ga v Ljubljani ureja Odlok o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana, za njegovo izvajanje pa je pristojen Center za upravljanje prometa pri C. d.o.o. To podjetje je tudi postavilo kamere za izvajanje predmetnega video nadzora in jih vzdrževalo, dokler ni upravljanja s sistemom protizakonito predalo podjetju A. d.d. Tožniki prek javnih cest, na katerih je postavljen video nadzor, dostopajo do svojih stanovanj, podjetje A. d.d. pa na teh cestah ni pridobilo posebne pravice rabe javnega dobra, temveč video nadzor na njih izvaja brez zakonite podlage. Podjetje A. d.d. se tudi samo sklicuje na pogodbo z etažnimi lastniki, ki so podali privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov, zato ni mogoče trditi, da je ta pogodba brezpredmetna. Zakonitost oz. veljavnost te pogodbe je pomembna tudi s stališča koncepta „interesa“, kot izhaja iz Mnenja, na katerega se sklicuje toženka. Iz tega mnenja med drugim izhaja, da mora državni nadzornik za podatke presojati prav to, česar toženka noče, namreč namen zbiranja osebnih podatkov, ki mora biti skladen z vsemi veljavnimi predpisi in sodno prakso.

9. Tožniki navajajo še, da ni jasno, zakaj naj bi se varovanje premoženja lahko štelo za zakoniti interes zasebnega podjetja, če to premoženje ni v njegovi lasti, niti v lasti etažnih lastnikov, temveč gre za javno dobro, saj je sistem zapornic sestavni del javnih cest, to podjetje pa s premoženjem upravlja na podlagi protizakonite pogodbe. Pri sistemu zapornic ne gre niti za etažno lastnino, zato niso relevantne določbe Stanovanjskega zakona, določbe o etažni lastnini v Stvarnopravnem zakoniku in tudi ne določbe ZVOP-1 o nadzoru dostopa v poslovne prostore, večstanovanjske stavbe in delovne prostore. Dodajajo, da „če bi sprejeli logiko tožene stranke, bi lahko vsako zasebno podjetje na vsakem koščku javnih cest razglasilo svoj zakoniti interes varovanja javnega dobra, slovenske ceste pa bi bile prestreljene z video kamerami zasebnih podjetij (...)“.

10. Zakonitost oz. veljavnost pogodbe, s katero je bilo izvajanje video nadzora prepuščeno A. d.d., je po njihovem mnenju predhodno vprašanje, brez katerega ni mogoče pravilno rešiti zadeve. Ker se toženka s tem vprašanjem sploh ni ukvarjala, je prekršila načelo materialne resnice oz. nepopolno ugotovila dejansko stanje.

11. Tožniki sicer sodišču izrecno ne predlagajo, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost oz. ne postavljajo določnega zahtevka glede glavne stvari ter stranskih terjatev (prvi oz. drugi odstavek 30. člena ZUS-1), vendar iz tožbe popolnoma nedvoumno izhaja njihov predlog sodišču, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo ugodilo njihovi zadevi, kot so jo postavili toženki.

12. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodaja, da je lastništvo zemljišč, na katerih stojijo zapornice, neurejeno, v dveh primerih pa ta zemljišča niso v lasti občine Ljubljana, temveč drugih oseb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oz. zavrne.

13. A. d.d., ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka, se v svojih vlogah prav tako sklicuje na razloge, ki jih je navedla toženka, poleg tega pa pojasnjuje, da je video nadzorni sitem in zapornice, ki so nujno potrebni za ureditev mirujočega prometa v soseski B., postavilo podjetje C. d.o.o., nato pa ga je na podlagi več kot 75 % soglasja etažnih lastnikov stanovanj v soseski predalo v upravljanje prizadeti stranki.

14. Tožba je utemeljena.

15. Navedbe strank v tem upravnem sporu se nanašajo na „video nadzor“, „upravljanje video nadzornega sistema“ in „obdelavo osebnih podatkov“, kar so po vsebini očitno različni pojmi, zato se je moralo sodišče najprej opredeliti do tega, kaj je sploh predmet tega upravnega spora. Pri tem se strinja s toženko, da obdelave osebnih podatkov, torej situacije, ki jo ureja ZVOP-1, še ne predstavlja zgolj namestitev in uporaba video kamer, temveč šele sistematično shranjevanje slikovnih posnetkov oseb s teh kamer. Šele taka dejavnost namreč lahko pomeni delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, in so kot obdelava osebnih podatkov opredeljena v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZVOP-1. Taka opredelitev obdelave osebnih podatkov v primeru video nadzora izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-212/13 z dne 11. 12. 2014. Zgolj zakonitost te dejavnosti je torej predmet tega upravnega spora.

16. Po tožbenih navedbah se obdelava osebnih podatkov nanaša na podatke z občinske ceste, torej z javne prometne površine, toženka pa temu ne nasprotuje; njene edine drugačne navedbe se namreč nanašajo na lastništvo zemljišč, na katerem so postavljene nekatere izmed zapornic, ki so del vstopno-izstopnega sistema v sosesko B., enako kot video nadzorni sistem. Vendar pa take navedbe po vsebini niti ne pomenijo zanikanja navedbe, da se v sistemu obdelujejo podatki z javne prometne površine, ob čemer toženka tudi v izpodbijani odločbi navaja, da gre za „videonadzor na javnih mestih“, zato sodišče to okoliščino šteje za nesporno.

17. V zvezi s to okoliščino sodišče opozarja še, da lahko javne ceste pod predpisanimi pogoji prosto uporablja vsak (prvi odstavek 3. člena Zakona o cestah; v nadaljevanju ZCes-1). Zato so za odločitev v zadevi brezpredmetne navedbe prizadete stranke, da lahko tožniki do svojih domov dostopajo tudi po drugih prometnih površinah, kjer se ne opravlja video nadzor; tako stališče bi namreč pomenilo, da se morajo tožniki za uporabo javne prometne površine vnaprej sprijazniti s potencialno nezakonitimi posegi v svoje temeljne pravice, do katerih lahko pripelje obdelava osebnih podatkov. Kaj takega iz zakona ne izhaja, potreba po strogi presoji zakonitosti obdelave podatkov z javne površine pa kot samoumevna izhaja tudi iz stališč sodišča EU v prej navedeni sodbi C 2012/13. Sodišče se sicer strinja s toženko, da tožniki na javnem mestu ne morejo pričakovati enake stopnje zasebnosti kot kje drugje, vendar lahko ta okoliščina pride v poštev šele pri tehtanju njihovih interesov z interesi javnega sektorja, za katere je bilo najprej ugotovljeno, da so zakoniti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

18. Sodišče se strinja s toženko, da obdelava osebnih podatkov v zasebnem sektorju za potrebe varovanja premoženja na javni prometni površini nima neposredne podlage v zakonu, niti niso tožniki s prizadeto stranko sklenili pogodbe, v kateri bi pristali na tako obdelavo. To kot pravno podlago za presojo zakonitosti obdelave izključuje prvi in drugi odstavek 10. člena ZVOP-1, ki se nanašata izključno na take situacije. V tem pogledu ima toženka tudi prav, da presoja zakonitosti obdelave osebnih podatkov tožnikov ne more temeljiti na pogodbi, h kateri niso pristopili.

19. Pravna podlaga za presojo predmetne obdelave osebnih podatkov je torej lahko le tretji odstavek 10. člena ZVOP-1, po katerem se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

20. Iz besedila te zakonske določbe jasno izhaja, da je primarni pogoj za obdelavo osebnih podatkov na njeni podlagi zakonitost interesov javnega sektorja, ki se s to obdelavo uresničujejo. Vendar pa te zakonitosti ni mogoče presojati same zase, povsem splošno oziroma izven konteksta situacije, v kateri se izvaja obdelava. V obravnavani zadevi se tako sodišče sicer strinja s toženko, da je varovanje lastnine načeloma zakonit interes, vendar dodaja, da to lahko velja le v primeru, če je predmet takega varovanja stanje, ki je v skladu z zakonom. Povedano drugače: nezakonito stanje ne more pomeniti podlage za "uresničevanje zakonitih interesov" iz tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1. Nič drugega ne izhaja niti iz Mnenja, na katerega se sklicujejo tako tožniki kot toženka (prim. npr. drugi odstavek na strani 25, skupaj z opombo 48).

21. Kot pravilno opozarjajo tožniki, bi drugačna interpretacija navedene zakonske določbe lahko pripeljala do absurdne situacije, ko bi lahko vsakdo upravičil obdelavo osebnih podatkov, pridobljenih s slikovnim snemanjem na javni površini zgolj s tem, da bi na to prometno površino postavil svojo stvar, neglede na zakonitost takega ravnanja. Tožniki imajo zato prav, da bi morala toženka zakonitost interesov, ki jih prizadeta stranka uresničuje s predmetno obdelavo osebnih podatkov, presojati ožje, ob upoštevanju okoliščine, da gre za varovanje lastnine na javni prometni površini.

22. Pri tem niti ni pomembno, ali bi to storila na podlagi pogodbe o postavitvi oziroma upravljanju video nadzornega sistema, ali na podlagi predpisov, ki urejajo upravljanje javnih cest, ne more pa se taki presoji izogniti. V tem pogledu sodišče pripominja še, da toženka sicer res ni pristojna za presojo veljavnosti in zakonitosti navedene pogodbe, ni pa nobene ovire, da se do nje ne bi opredelila v okviru predhodnega vprašanja (147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), torej s pravnim učinkom samo v zadevi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno.

23. S tem, ko se do zakonitosti interesov zasebnega sektorja (prizadete stranke) ni opredelila na opisani način, je toženka torej napačno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek. Tožniki so sicer predlagali, naj sodišče samo odloči o stvari, vendar je to mogoče le, če podatki postopka dajejo zanesljivo podlago za to (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Kot je bilo obrazloženo, toženka v obravnavani zadevi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčistila vseh potencialno relevantnih dejstev, tako da navedeni pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije ni izpolnjen.

24. Zaradi učinkovitejše obravnave zadeve v ponovljenem postopku sodišče opozarja še na obseg interesov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, in ki jih mora toženka po tretjem odstavku 10. člena ZUP-1 pretehtati glede na zakonite interese zasebnega sektorja. Tudi v tem pogledu namreč tožniki utemeljeno opozarjajo, da je treba njihove interese obravnavati kot interese uporabnikov javne prometne površine, torej v okviru, na katerega je sodišče opozorilo v 17. točki te obrazložitve. Poleg tega sodišče opozarja tudi, da mora biti za uporabo tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1 prevlada zakonitih interesov zasebnega sektorja nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, očitna, torej spoznavna na prvi pogled, brez podrobnega oziroma poglobljenega tehtanja. Če bo toženka tudi v ponovljenem postopku presodila, da so izpolnjeni pogoji za obdelavo osebnih podatkov iz tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, bo moralo iz obrazložitve njene odločbe izhajati tudi to, kako je izpolnjen omenjeni pravni standard „očitnosti“.

25. Ker odločitev sodišča temelji izključno na ugotovitvi o napačni uporabi materialnega prava, dejstva in dokazi, na katere so se sklicevale stranke upravnega spora, niso pomembna za odločitev. Sodišče je zato v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26. Tožniki so sicer v prvi tožbi (zaradi molka organa) zahtevali povračilo stroškov upravnega spora, vendar teh stroškov niso v ničemer specificirali, zato sodišče o njih ni moglo odločiti (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. opomba (1) : http://ec.europa.eu/justice/data-protection/article-29/documentation/opinion-recommendation/files/2014/wp217_en.pdf