Jedro

Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev, ki so zahtevali: - ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil Kolektivno pogodbo za dejavnost bančništva in tarifno prilogo h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 (Uradni list RS, št. 5/11, 14/13, 4/14 in 95/14), s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji (I/1. točka izreka); - da sodišče naloži nasprotnemu udeležencu, da je dolžan v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe članom predlagateljev, a) ki so do 31. 5. 2015 imeli pravico do celotnega regresa za letni dopust za leto 2015 in so bili tedaj zaposleni pri nasprotnem udeležencu: obračunati še preostanek bruto regresa za letni dopust za leto 2015 nad višino minimalne plače do 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji; od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke; in jim izplačati še dolgovano neto razliko regresa za letni dopust za leto 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2015 do plačila; b) ki so 31. 5. 2012 imeli pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 in so bili tedaj zaposleni pri nasprotnem udeležencu: obračunati bruto razliko med 31. 5. 2015 že obračunanim bruto zneskom regresa za letni dopust za leto 2015 in sorazmernim delom od bruto zneska regresa za letni dopust do višine 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji; od nje odvesti predpisane davke in prispevke; in jim izplačati še dolgovano neto razliko regresa za letni dopust za leto 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2015 do plačila (I/2. točka izreka).

Odločilo je, da so predlagatelji dolžni plačati nasprotnemu udeležencu 749,68 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Predlagatelji vlagajo pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Predmet kolektivnega delovnega spora je kršitev Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva Slovenije (Ur. l. RS; št. 5/2011 in nadaljnji, v nadaljevanju KP) glede izplačila regresa za letni dopust, ki je bil zaposlenim nasprotnega udeleženca izplačan v prenizkem znesku le v višini minimalne plače. Nasprotni udeleženec zaposlenim ni izplačal regresa za leto 2015 v skladu s 7. členom tarifne priloge v višini najmanj 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Zakon o dodatnih interventnih ukrepih (ZDIU-12, Ur. l. RS, št. 110/2011 z dne 31. 12. 2011) je v 5. členu določal uskladitev plač in regres za letni dopust za javne uslužbence in funkcionarje v višini 692,00 EUR. Novela ZDIU12-A (Ur. l. RS, št. 43/2012 z dne 8. 6. 2012) pa je v 5. a členu omejevala izplačilo regresa po kolektivnih pogodbah dejavnosti v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina neposredno ali posredno več kot 25 % lastnik premoženja, tako da se zaposlenim v teh družbah, vključno do leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % bruto družbenega proizvoda, izplača regres za letni dopust največ v višini minimalne plače. V Uradnem listu RS (št. 69/2015 z dne 25. 9. 2015) je Vlada Republike Slovenije objavila sklep, da je gospodarska rast v letu 2014 presegla 2,5 odstotka bruto domačega proizvoda. Predlagatelji so zatrjevali, da leto, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % bruto domačega proizvoda, ni več zajeto v omejitvi po 5. a členu ZDIU-12 (besedna zveza „do leta“). Zato je pravica zaposlenih do regresa v višini, kot določajo kolektivne pogodbe, nastala s prvim dnem koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % bruto domačega proizvoda, to je s 1. 1. 2015. To smiselno izhaja tudi iz obrazložitve predloga 5. a člena Zakona o spremembah zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, v katerem je navedeno, da bo predlagani ukrep veljal, dokler gospodarska rast ne preseže 2,5 %. Iz obrazložitve člena ne izhaja, da bi bilo kakorkoli podaljšano obdobje, ki naj bi sledilo letu, v katerem je dosežena gospodarska rast. Po mnenju predlagateljev se obrazložitev sodbe sploh ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter so ti razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve zgolj „pavšalno zaključilo“, da soglaša z razlogi, ki jih je z uporabo jezikovne in logične metode navedel nasprotni udeleženec, ni pa se opredelilo do obsežne trditvene podlage predlagateljev. Sodišče v sodbi sploh ni pojasnilo, zakaj ni pomembna obrazložitev predloga ZDIU12-A. Obrazložitev sodišča je nejasna in nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Novela ZDIU12-A v 5. a členu določa drugačno časovno omejitev trajanja ukrepa kot ZUJF, po katerem omejitve veljajo do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % BDP. Leto, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % BDP, to je leto 2015, ni več zajeto v omejitev. Če bi zakonodajalec želel učinkovanje ukrepa prenesti še na leto 2015, bi to moral zapisati drugače (še vključno z letom, ki sledi letu …, ali pa pravilno prepisati določbo 182. člena ZUJF), pa tega ni storil. Ni bistveno, kaj je imel zakonodajalec v mislih z opredelitvijo „vključno do leta, ki sledi letu“, ampak je bistveno to, kar je zapisano v noveli ZDIU12-A (5. a člen), ki določa časovno omejitev trajanja ukrepa omejitve višine regresa. Opredelitev v zakonskem besedilu je takšna, da omejitev regresa ne velja več v letu 2015, kar smiselno podkrepi še razlaga v obrazložitvi predloga novele ZDIU 12-A, v kateri je navedeno, da bo predlagani ukrep veljal, dokler gospodarska rast ne preseže 2,5 %. Ker je gospodarska rast v letu 2014 presegla 2,5 %, se takšen ukrep na leto 2015 ne more več nanašati. Iz obrazložitve člena ne izhaja, da bi bilo kakorkoli podaljšano obdobje, ki naj bi sledilo letu, v katerem je dosežena gospodarska rast. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. 176. člen ZUJF je namreč določal višino regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) se je nanašal na leto 2012 in ne za naprej. Novela ZDIU12-A pa je podaljšala obdobje omejitev izplačila regresa v finančnih in nefinančnih institucijah, v katerih ima država ali občina več 25 % delež premoženja, vendar je tekst ZDIU12-A povsem jasen, da omejitev velja „do leta, ki sledi letu“... Iz obrazložitve predloga zakona namreč jasno izhaja, da je predlagani ukrep začasne narave in bo veljal, dokler gospodarska rast ne preseže 2,5 % odstotka. Ni pomembno, kdaj se gospodarska rast ugotavlja, ali je to na koncu leta, ali v sredini naslednjega leta. Dejstvo je, da je gospodarska rast v letu 2014 presegla 2,5 % in da torej omejitev izplačila višine regresa v letu 2015 ne more več veljati. Če pa je zakonodajalec napačno formuliral 5. a člen (vključno do leta, ki sledi letu), tega z nobeno razlago (logično, jezikovno) ni mogoče sanirati, saj je potrebno zakone razlagati tako, kot se glasijo.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in predlagateljem naloži stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z navedbami predlagateljev. V predmetni zadevi gre za pravno vprašanje, ali velja interventni zakon (ZUJF ali ZDIU12) tudi v letu 2015. Ministrstvo za finance RS kot tudi Vlada RS sta v svojih mnenjih podala med drugim jezikovno in logično razlago veljavnosti določila 5. a člena ZDIU12, ki se v celoti ujema z razlagami, ki jih je podal nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog. Nepodvajanje utemeljitve ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določil postopka, ki jih izpostavljajo predlagatelji. Obrazložitev sodbe se pač preizkusi tako, da se v tem delu upoštevajo navedbe nasprotnega udeleženca iz odgovora na predlog, katerim se naslovno sodišče pridružuje.

Sodišče naj bi po stališču predlagateljev zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo njihove razlage, po kateri naj bi veljal interventni zakon le do konca leta 2014, ne pa tudi v letu 2015. V pritožbi predlagatelji zgolj podvajajo svoje navedbe iz predloga in pripravljalnih vlog. Dejstvo je, da je sodišče pravilno sledilo jezikovni in logični razlagi, ki jo je podal nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog dne 22. 12. 2015. Nasprotni udeleženec se v celoti sklicuje na svoja dosedanja stališča in ponovno izpostavlja Mnenje Vlade RS št. ... z dne 25. 2. 2016, ki ga je posredoval sodišču. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer le na kratko obrazložilo in v njej navedlo, da soglaša s stališčem nasprotnega udeleženca, kljub temu pa sodba ne vsebuje takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju (čeprav ni mogoče pritrditi stališču nasprotnega udeleženca v odgovoru na pritožbo, da navedba v sodbi, da se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedel nasprotni udeleženec, zadostuje in da to pomeni, „da so ti razlogi (to je stališča nasprotnega udeleženca) sestavni del obrazložitve izpodbijane sodbe“).

7. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ki jo je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na pravilno razlago določbe 5.a člena ZDIU12-A in pritrdilo stališčem nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje.

Za rešitev pritožbe je bistven odgovor na vprašanje, kako razlagati določbo 5.a člena ZDIU12-A, katere tekst omogoča različne razlage zaradi svoje nejasnosti. Stavčna zveza „vključno do leta, ki sledi letu“ ni smiselna – če naj bi ukrep prenehal veljati že naslednje leto po ugotovitvi 2,5 % rasti BDP (v letu 2015), je besedica „vključno“ povsem odveč (določba bi bila jasna, če bi pisalo: „do leta, ki sledi“). Če naj bi ukrep veljal še naslednje leto (to je v letu 2015), pa bi moralo biti besedilo zapisano (vsaj) tako kot v 182. členu ZUJF „do vključno leta, ki sledi letu“, ali pa „vključno z letom, ki sledi letu“ ipd. Nenatančnost pri pisanju zakonskega teksta pa kljub temu ne bi smela biti odločilnega pomena pri razlagi sporne določbe, saj v takih primerih ni mogoče izhajati le iz gramatikalne razlage zakonske določbe (5.a člena ZDIU12-A).

Po presoji pritožbenega sodišča je treba upoštevati tudi argument logične razlage, zlasti iz razloga, na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, ki izpostavlja, da se gospodarska rast ugotavlja šele ob polletju naslednjega leta, kar pomeni, da s 1. 1. v letu, ki sledi ..., ta podatek sploh (še) ne more biti znan (in v konkretnem primeru tudi ni bil, glede na datum sklepa vlade, s katerim je bila ugotovljena).

Bistven za pravilno razlago sporne določbe pa je odgovor na vprašanje, kakšen je bil namen novele ZDIU12-A, tako da v tem delu nikakor ni mogoče pritrditi predlagateljem, ki izrecno izpostavljajo, da namen zakonodajalca ni odločilen. Kot izhaja iz obrazložitve predloga navedene novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Predlagatelji seveda izpostavljajo le del obrazložitve predloga 5.a člena, ki je v prid njihovi razlagi, ne upoštevajo pa celotne obrazložitve predloga, kar ni sprejemljivo. Namen novele je bil torej uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju).

8. Iz navedenih razlogov so pritožbene navedbe neutemeljene, saj je izpodbijana odločitev pravilna.

9. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Predlagatelji s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške, tako da tudi nasprotni udeleženec svoje stroške odgovora krije sam (154. , 155., 165. člen ZPP).