Jedro

Za sojenje v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni je podana stvarna pistojnost splošnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, odločba se v izpodbijanem delu (točka 1., 3., 4. izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sodbo in sklepom (pravilno s sklepom) pod točko 1. izreka naložilo tožeči stranki, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 284.554,00 SIT s pripadki, pod točko 2. izreka je glede zahtevanega plačila nepremoženjske škode v znesku 3.500.000,00 SIT s pripadki postopek zaradi umika tožbe ustavilo, pod točko 3. se je izreklo za stvarno nepristojno za sojenje o zahtevku tožeče stranke iz naslova škode zaradi izgube na prejemkih v znesku 3.145,00 SIT s pripadki in pod točko 4. sklenilo po pravnomočnosti sklepa odstopiti odločanje o tem zahtevku Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Proti odločbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev odločbe. Navaja, da iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je tožnik zahteval plačilo premoženjske in (do delnega umika tožbe) nepremoženjske škode. Za odločanje o odškodninskem sporu pa so po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih pristojna sodišča splošne pristojnosti. Odločitev o stroških je preuranjena, stroški pa so tudi nepravilno odmerjeni. Pritožba je utemeljena. V tej zadevi je prvo sodišče zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek, glede zahtevanega plačila premoženjske škode se je izreklo za stvarno nepristojno, odločilo pa je tudi o stroških postopka. O vsem navedenem pa sodišče odloča s sklepom, torej s sklepom odloča tudi takrat, kadar odloča le o stroških postopka (primerjaj 5. odstavek 128. člena ZPP). Slednje sicer samo po sebi ne bi imelo vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve, ki je iz razlogov, ki bodo kasneje navedeni, preuranjena, zato pritožbeno sodišče na to le opozarja. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da tožnik zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za škodo v zvezi z delovno nezgodo. Zahteva plačilo premoženjske škode (izguba na zaslužku) in nepremoženjske škode. Glede slednje je tožbo umaknil, tožbenega predloga za plačilo rente pa ni oblikoval. Ne glede na to, da v oblikovanem tožbenem zahtevku ni postavil rentnega zahtevka, pa je zahteval plačilo zneska 3.145.000,00 SIT s pripadki (tudi v tožbenem predlogu), ki po dejanskih navedbah v tožbi predstavljajo izgubo na zaslužku, torej premoženjsko škodo (kot pravilno izhaja tudi iz izreka sklepa prvega sodišča pod točko 3.). Za odločanje o odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa Delovno sodišče po določbi 2. točke 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ni stvarno pristojno, marveč splošno sodišče, torej ne glede na vrsto škodo (premoženjska, nepremoženjska škoda). Ker je tedaj odločitev prvega sodišča o tem, da ni stvarno pristojno, v materialnem in procesno-pravnem pogledu napačna, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v točkah 3. in 4. izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo prvemu sodišču v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi takšne odločitve je preuranjena tudi odločitev o stroških, ki se sicer nanašajo na umaknjeni del tožbe in tudi sicer nepravilno oprta na določbo 1. odstavka 154. in 155. člena ZPP (primerjaj 1. odstavek 158. člena ZPP) in jo je sodišče druge stopnje razveljavilo. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.