Jedro

Naravna vrednota iz 1. odst. 85. čl. ZON je glede na dikcijo 1. - 4. odst. 49. čl. ZON (vsako) zavarovano območje in ne nujno zgolj ožje zavarovano območje. Po 53. čl. ZON sodi Triglavski narodni park kot celota sicer v širše zavarovano območje, vendar je kot zavarovano območje prav tako vrednota, ki je izvzeta iz prometa, ker je v lasti države. Posamičnega akta, s katerim bi se zavaroval del nepremične naravne ali kulturne dediščine, kot ga je predvideval 6. čl. ZTNP, sedaj ZTNP-1 ne predvideva več, kar pomeni, da je varstvo naravnih vrednost po ZON novi predpis (ZTNP-1) očitno razširil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom zavrnilo zahtevek predlagateljice za vrnitev nepremičnin parc. št. 946/3 in 946/4 k. o. S v naravi, češ da so last Republike Slovenije, kar so postale na podlagi določbe 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ležijo pa na današnjih parcelah 946/3, 946/4 in 946/5 k. o. S, kar je v Triglavskem narodnem parku, to pa je zavarovano območje in so te nepremičnine zato izvzete iz pravnega prometa, kar tudi onemogoča vrnitev teh nepremičnin v naravi. Z vmesnim sklepom je o temelju obveznosti vrnitve že pravnomočno odločeno (poleg omenjenih parcel 946/3 in 946/4 k. o. S še za parcelo 944/4 iste k. o.), treba je odločiti le še o načinu oziroma o obliki denacionalizacije.

(2) Zoper sklep se pritožujeta predlagateljica in druga nasprotna udeleženka, obe predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje prvemu sodišču. Obe v bistvenem menita isto, in sicer, da sporne nepremičnine niso izvzete iz pravnega prometa, zaradi česar ovir za vrnitev v naravi ni. Za to po njunem mnenju namreč ne zadošča, da ležijo nepremičnine znotraj Triglavskega narodnega parka (TNP), pač pa bi morala biti skladno z določbo 6. čl. ZTNP zavarovana še s posebnim aktom kot znamenitost, pri čemer se druga nasprotna udeleženka sklicuje na sodno prakso US RS 729/2008, predlagateljica pa poleg tega še na I U 1088/2009, do česar sodišče ni zavzelo stališča. Druga nasprotna udeleženka meni še, da ni pogojev za izdajo delnega sklepa, ker lahko parcialna odločitev pripelje do nepravilne odločitve. Meni, da bi bilo treba upoštevati, da je predlagateljica za prodane nepremičnine prejela ustrezno odmeno, ki dosega oziroma celo presega vrednost prodanih nepremični, zato je vprašanje, ali ji sploh kaj pripada. Predlagateljica pa še meni, da denacionalizacija ni pravni promet, pač pa originarna pridobitev lastninske pravice, sklicujoč se na odločbo Upravnega sodišča U 1291/2001. (3) Druga nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagateljice in se z njo strinja, na pritožbo druge nasprotne udeleženke pa je odgovorila prva nasprotna udeleženka, ki predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na določbo 85. čl. Zakona o ohranjanju narave (ZON), pa tudi na to, da je parcela 946/3 občinski komunalni objekt, namreč javno parkirišče, ki ima po samem zakonu status grajenega javnega dobra in je stvar izven prometa tudi zato.

(4) Pritožbi nista utemeljeni.

(5) Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva za svojo delno odločitev, kršitev postopka pri tem ni storilo pravilno, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo.

(6) Ni utemeljen niti ugovor druge nasprotne udeleženke, da prvo sodišče ni imelo podlage za izdajo delnega sklepa. Iz pritožbenih razlogov ni jasno, kako oziroma zakaj naj bi bila „parcialna“ odločitev nepravilna že oziroma samo zato, ker je taka. O obveznosti vrnitve pa je že pravnomočno odločeno, kaj in koliko bo predlagateljica dobila, pa bo stvar končne odločitev sodišča v tej zadevi.

(7) Nepremičnine ni mogoče vrniti (v naravi): če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice; če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin; 19. člen, 3. in 4. točka Zakona o denacionalizaciji (UL RS/I 27/91 – 18/2005; ZDen), za kar se zavzema tudi pritožnica. Argument predlagateljice, da tim. „izvenprometnost“ ni ovira za pridobitev nepremičnine v naravi v postopku denacionalizacije, zato ne drži. Odločba Upravnega sodišča U 1291/2001 ne vsebuje argumentov, ki bi vodili do drugačne razlage citirane določbe, četudi je v njej govor o originarnosti načina pridobitve lastninske pravice v postopku denacionalizacije. V navedeni zadevi je bilo namreč sporno drugačno (pravno in dejansko) vprašanje.

(8) Veljavni Zakon o Triglavskem narodnem parku (UL RS 52-2821/2010; ZTNP-1) v 6. čl. določa varstvena območja, vendar zanje ne določa, da bi moral biti izdan še kakršenkoli posamični (u)pravni akt. Odločba U 729/2008, na katero se sklicujeta pritožnici, je sicer res vsebovala takšno, torej drugačno stališče, a glede na tedaj veljavni zakon, ki je tako določbo vseboval (6. čl. Zakona o Triglavskem narodnem parku, UL SRS 17/81 in 42/86; ZTNP). Kot je prvo sodišče pravilno pojasnilo, pa je obstoj ovir za vračanje v naravi iz 3. tč. 1. odst. 19. čl. ZDen, treba presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji.

(9) Omejitve v pravnem prometu določa Zakon o ohranjanju narave (UL RS 56-2655/1999 in kasnejše spremembe; ZON) v 85. čl.:

(1) Nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljišča, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih določenih s tem zakonom.[...]

(10) V 1. odst. 49. čl. ZON določa, da se naravne vrednote zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (v nadaljnjem besedilu: akt o zavarovanju). Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko ustanovi tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: zavarovano območje) (4. odst. 49. čl. ZON).

(11) Po 53. čl. ZON so zavarovana območja ožja zavarovana območja in širša zavarovana območja (4. odst.). Ožja zavarovana območja so: naravni spomenik, strogi naravni rezervat in naravni rezervat (5. odst.). Širša zavarovana območja so: narodni, regijski in krajinski park (6. odst.).

(12) Po 162. čl. ZON se šteje, da zakoni in podzakonski predpisi, ki urejajo naravno dediščino in naravne znamenitosti, urejajo naravne vrednote po tem zakonu.

(13) Po 163. čl. ZON akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani na podlagi zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji (Ur. l. LRS, št. 23/48), zakona o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Ur. l. LRS, št. 22/58), zakona o varstvu narave (Ur. l. SRS, št. 7/70) in zakona o naravni in kulturni dediščini (Ur. l. SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Ur. l. RS, št. 26/92) ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu.

(14) V 40. čl. ZON določa, da so naravne vrednote lahko v lasti fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti. Iz pravnega prometa so izvzete le tiste, ki so v lasti države.

(15) Na podlagi citiranih predpisov se izpodbijana odločitev pokaže kot pravilna. Naravna vrednota iz 1. odst. 85. čl. ZON je glede na dikcijo 1. - 4. odst. 49. čl. ZON (vsako) zavarovano območje in ne nujno zgolj ožje zavarovano območje. Po 53. čl. ZON sodi Triglavski narodni park kot celota sicer v širše zavarovano območje, vendar je kot zavarovano območje prav tako vrednota, ki je izvzeta iz prometa, ker je v lasti države. Posamičnega akta, s katerim bi se zavaroval del nepremične naravne ali kulturne dediščine, kot ga je predvideval ZTNP, sedaj ZTNP-1 ne predvideva več, kar pomeni, da je varstvo naravnih vrednost po ZON novi predpis očitno razširil. (16) Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe) v zvezi z določbo 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in kasnejše spremembe) pritožbi predlagateljice in druge nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje, saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.