Jedro

Sodišče mora pojasniti razloge za zavrnitev predlaganega dokaza.

Stopnice same po sebi niso nevarna stvar, hoja po stopnicah (kar je običajno vsakodnevno početje) pa ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi hoja po stopnicah v kopališču, kjer je mokrota tal običajna, stopnice pa so iz nedrsečega materiala in opremljene z oprijemali za roke, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Nevarnost v takih pogojih uporabe ne odstopa od povprečja

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 15.358,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 263,39 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca ustno zaslišati. Nejasnosti in nepravilnosti v pisnem izvedenskem mnenju namreč niso bile odpravljene niti z njegovimi pisnimi dopolnitvami. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev tudi s tem, ko ni obrazložilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj. Sodišču prve stopnje očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tako napačno zaključuje, da so bile stopnice, na katerih je padel, izdelane iz primernega materiala za obbazenske dele in da posebna zaščita stopnic ni bila potrebna. Meni, da bi moral izvedenec ugotoviti, iz kakšnega materiala so bile sporne stopnice v času nastanka škodnega dogodka in ne v času ogleda. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni navedlo predpisa, iz katerega naj bi izhajalo, da mora uporabljati držalo na stopnicah. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se od vsakega povprečno skrbnega uporabnika bazenov pričakuje, da se bo pri hoji po stopnicah zaradi varnosti držal za ograjo ob stopnicah. Trdi, da je napačen tudi zaključek, da sporne stopnice ne predstavljajo nevarne stvari in da hoja po njih ne predstavlja nevarne dejavnosti. Napačen pa je tudi nadaljnji zaključek, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke. V zvezi s slednjo navaja, da je splošno znano, da tudi manjša razlika v višini med stopnicami (tudi manj kot 2 cm, kar je sicer nepreverljiv zaključek izvedenca o varni razliki med višinami stopnic) povzroči padec po stopnicah. Zato so nedopustne tudi razlike v višini stopnic, ki so manjše od 2 cm. Nadalje navaja, da je nerazumljiv zaključek izvedenca, da se počena stopnica, tudi če ne bi bila podložena, ne bi upognila za več, kot se je upognila ob izvedenem poizkusu na ogledu, saj je bil ta poizkus izveden na nepočeni stopnici. Nadalje opozarja na sporen zapis izvedenca, da ni verjetno, da bi tožnik padel zaradi upognitve stopnice ob istočasni uporabi stopniščnega oprijemala. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o nepodloženosti sporne stopnice in o tem, da ni dokazano, da bi se na sporni stopnici nabralo več vode kot na drugih stopnicah. Poudarja, da vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da je bila sporna stopnica počena, mokra in v drugačni višini kot ostale, zato je podana odgovornost toženke. Navaja še, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo o tem, da mu je klecnila noga v kolenu, ugotovilo nezatrjevano dejstvo. Na koncu pa še opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih pravočasno podanih trditev, in sicer, da stopnice niso bile očiščene, da ni bilo poskrbljeno za njihovo protizdrsno zaščito, da so bile različnih višin (razdalje med njimi so znašale tudi več kot 10 cm), da se pri hoji po sredini stopnic za ograjo ni bilo mogoče držati in da ni bilo nobenega opozorila za obvezno uporabo ograje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da so stopnice v zaprtem kopališču toženkine zavarovanke, na katerih je padel in se poškodoval, nevarna stvar in da je hoja po teh stopnicah nevarna dejavnost ter da je zato podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke za tožniku nastalo škodo. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, stopnice same po sebi niso nevarna stvar, hoja po stopnicah (kar je običajno vsakodnevno početje) pa ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi hoja po stopnicah v kopališču, kjer je mokrota tal običajna, stopnice pa so iz nedrsečega materiala in opremljene z oprijemali za roke (kot je bilo to tudi v konkretnemu primeru), ne predstavlja nevarne dejavnosti. Nevarnost v takih pogojih uporabe ne odstopa od povprečja (glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 389/2005, II Ips 439/2002). Objektivna odgovornost je namreč predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, uporaba motornega vozila). Navedeno pa za stopnice in za hojo po njih (tudi v opisanem kopališču) ne velja. Seveda pa lahko stopnica (tudi v kopališču) v določenih okoliščinah postane nevarna (npr. poškodovana in spolzka stopnica), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Če je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica protipravnega ravnanja (pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti), je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

6. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) pa morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena izmed navedenih predpostavk, ni krivdne odgovornosti. Dokazno breme obstoja protipravnega ravnanja (opustitve), škode in vzročne zveze pa je na tožniku.

7. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bile sporne stopnice iz neustreznega materiala, zaradi katerega naj bi na stopnicah drselo. Izvedensko mnenje, ki je v tem delu povsem jasno, tega ne potrjuje. Izvedenec namreč izrecno ugotavlja, da so bile stopnice oziroma nastopne ploskve iz primernega materiala za obbazenske dele in da posebna zaščita stopnic (poleg obstoječega oprijemala za roke) zato ni bila potrebna. Navedeno potrjujejo tudi fotografije v spisu, iz katerih je razvidno, da so stopnice iz plastične mase in imajo reliefni vzorec v obliki krogov. Pritožbeni očitek, da je izvedenec ugotavljal iz kakšnega materiala so bile sporne stopnice (zgolj) v času ogleda in ne v času škodnega dogodka, pa je neutemeljen. Stopnice so bile namreč ob ogledu iz istega materiala kot v času škodnega dogodka, kar sta izvedencu povedala tako tožnik kot tudi predstavnik toženkine zavarovanke (glej izvedensko mnenje z dne 20. 4. 2010, stran 5, točka 3).

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bilo na počeni stopnici več vode kot na drugih stopnicah in na tleh okoli bazenov (večja količina vode naj bi bila tudi vzrok za njegov padec). Ne gre namreč spregledati tožnikove izpovedbe, da ob škodnem dogodku sploh ni videl, da bi bile stopnice mokre, slednje pa ni razvidno niti iz fotografij v spisu (priloga A74), ki jih je tožnik, kot to sam navaja, posnel uro po škodnem dogodku. Zgolj v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je na spornih stopnicah spodrsnilo tudi drugim in ne le tožniku, pa samo po sebi še ne potrjuje tožnikovih trditev o večji količini vode na stopnici. Posamezniku namreč lahko spodrsne iz različnih vzrokov, ki večkrat izvirajo iz lastne sfere (nerodnost, nepazljivost, slabost,…).

9. Pritožbeno vztrajanje, da je bila sporna - počena stopnica podložena, pa je nerazumljivo. Tožnik namreč vseskozi zatrjuje, da se je ta stopnica, kljub temu, da je bila podložena, usločila. Ne glede na to pa podloženost stopnice na fotografiji pod prilogo A72 oziroma A74, za katero tožnik, kot rečeno, v prvi pripravljalni vlogi trdi, da jo je posnel uro po škodnem dogodku, ni vidna.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da je tožniku pri hoji po stopnicah klecnila noga, prekoračilo trditveno podlago strank. To je namreč tožnik izrecno zatrjeval v prvi pripravljalni vlogi.

11. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitka, da toženka ni brisala mokrih stopnic. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da je mokrota v bazenskem kompleksu nekaj običajnega in da toženkini zavarovanki ni mogoče očitati, da ni zagotovila popolnoma suhih tal v celotnem kopališču. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do očitkov o protizdrsni zaščiti stopnic, kar je del obrazložitve v zvezi z ustreznostjo materiala stopnic (4. stran obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravočasne tožnikove trditve (iz prve pripravljalne vloge) o različnihvišinah posameznih stopnic, ki jih je tudi izrecno navedel (te razlike naj bi bile tudi do 7,5 cm), razvidne pa so tudi iz fotografij v spisu (vsaj glede na kot konkretnega posnetka - priloga A74). Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s trditvami, da so bile vzrok tožnikovega padca tudi razlike med višinami posameznih stopnic, napačno zaključilo, da tožnik ni podal niti trditvene podlage o tem, kolikšne so bile te razlike v višinah, posledično pa v zvezi s temi trditvami tudi ni izvajalo dokaznega postopka. Ker sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo pravočasne tožnikove trditvene podlage, je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP).

13. Nadalje pritožba pravilno opozarja na določene nejasnosti v izvedenskem mnenju glede upognjenosti sporne počene stopnice, ki naj bi bila tudi vzrok tožnikovega padca. Pritožbeno sodišče se tako strinja s pritožbo, da je nerazumljiv zaključek izvedenca, da ni verjetno, da bi tožnik padel zaradi upognitve stopnice ob istočasni uporabi stopniščnega oprijemala. Tožnik namreč pri hoji po spornih stopnicah stopniščnega oprijemala ni uporabljal. Zato bi moral izvedenec izhajati iz tega izhodišča. Dejstvo, da tožnik ni uporabljal stopniščnega oprijemala (kar se, glede na splošno znano mokroto v kopališčih, od povprečno skrbnega odraslega obiskovalca pričakuje), pa bi bilo v primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vzrok tožnikovega padca res v upognjenosti sporne stopnice, podlaga za zaključek o tožnikovem soprispevku k nastali škodi (171. člen OZ). Ker torej izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na upognjenost počene stopnice, ni jasno in popolno, na kar je sodišče prve stopnje opozoril tudi tožnik, ki je v zvezi z navedenim zaključkom izvedenca (in prav tako spornim zaključkom, da se počena stopnica ne bi upognila za več kot ob izvedenem poizkusu na ogledu na nepočeni stopnici) predlagal njegovo zaslišanje, je sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenca ni zaslišalo, storilo nadaljnjo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 254. člena ZPP).

14. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo in zakaj jih ni izvedlo. Sodišče seveda ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Vendar pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče mora tako pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti ali očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Tožnik je v zvezi s trditvami o poškodbah sporne stopnice predlagal tudi zaslišanje policistov, ki so opravili ogled kraja škodnega dogodka, vpogled v spis Okrožnega državnega tožilstva v Celju in ogled z rekonstrukcijo. Ker sodišče prve stopnje teh predlaganih dokazov ni izvedlo, razlogov za to pa tudi ni navedlo, tožnik z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznih predlogov ni bil seznanjen, s tem pa mu je bila odvzeta tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Glede na navedene postopkovne kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in glede na naravo kršitev vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pri tem pa ni sledilo pritožbenemu predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom, saj za to ni nobenih utemeljenih razlogov. V novem sojenju naj torej sodišče prve stopnje ponovno presoja, ali je podana krivdna odgovornost toženkine zavarovanke glede na podane trditve o različnih višinah posameznih stopnic in glede na z zaslišanjem izvedenca odpravljene pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ki se nanašajo na upognjenost počene stopnice, kar vse naj bi bil vzrok tožnikovega padca. V primeru, da v novem sojenju ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa naj njihovo zavrnitev tudi ustrezno obrazloži. 16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.