13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 787/2000 z dne 12. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota Ljubljana, Izpostava Grosuplje, je v izvršilni zadevi v sklepu št. 356-38/95 z dne 27. 12. 1995 ugotovil, da je bil dne 8. in 9. avgusta 1995 na podlagi upravne izvršbe po odločbi istega organa št. 356-38/95 z dne 3. 8. 1995 odstranjen nedovoljeno zgrajeni objekt ustavne pritožnice. Namesto pritožnice je objekt odstranilo gradbeno podjetje, zato ji je upravni organ naložil, da v roku 8 dni po prejemu sklepa plača stroške odstranitve objekta, ki so zajemali tudi stroške zaradi policijske asistence. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35601/396/95 z dne 19. 5. 1997 zavrnilo pritožbo zoper ta sklep. Upravno sodišče je s sodbo št. U 597/98 z dne 8. 3. 2000 ugodilo tožbi ustavne pritožnice in odločbo Ministrstva odpravilo. Menilo je, da v primeru pritožnice niso bili izpolnjeni pogoji iz 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN), ker odločba, na katero se je skliceval upravni organ prve stopnje, ni določala načina izvršbe. Sodišče je navedlo, da bi upravni organ moral najprej ugotoviti, ali je navedena odločba izvršljiva ter šele nato izdati poseben sklep o dovolitvi izvršbe, zoper katerega pa je dovoljena posebna pritožba. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke (Ministrstvo) ter sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Navedlo je, da za presojo zakonitosti izdanih aktov v postopku, v katerem se odloča o plačilu stroškov rušenja objekta po tretji osebi, pravno niso pomembni ugovori pritožnice, ki se nanašajo na izvršilni naslov (odločbo upravnega organa prve stopnje št. 356-38/95 z dne 3. 8. 1995). Glede te odločbe pa je tudi sicer štelo, da je v njej opredeljen način nadomestne izvršbe po pooblaščenem podjetju na tožničine stroške. Menilo je, da ob upoštevanju 76. člena ZUN upravnemu organu ni bilo treba izdati še posebnega sklepa o dovolitvi izvršbe.

Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje, da je sodišče kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave ter 15., 22., 26. in 33. člen Ustave. Navaja, da so bila v postopku nepravilno ugotovljena dejstva in dejanske okoliščine ter na teh podlagah tudi narejen napačen sklep. Kršena naj bi bila tudi pravila postopka. Pritožnica navaja tudi, da je bil sporni objekt porušen še preden je bilo odločeno o njeni vlogi za odlog izvršbe. Zatrjuje, da odločba upravnega organa prve stopnje (odločba št. 356-38/95 z dne 3. 8. 1995), ki ji je naložil odstranitev nezakonitega objekta, ni bila izvršljiva, ker bi moral upravni organ najprej ugotoviti, ali je bila naložena ji obveznost izpolnjena in šele nato (s posebnim sklepom) odločiti, kdaj bo opravljena izvršba po tretji osebi. To trditev postavlja v okviru zatrjevane kršitve materialnih predpisov, pri čemer svoje navedbe opira na določbe 73. in 76. člena ZUN in na določbo 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl. – ZUP86).

B.

Kolikor se pritožničine navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava, je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ter procesno pravo. Ta presoja je zaupana upravnim organom, Upravnemu sodišču in Vrhovnemu sodišču. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.

Pritožnica v ustavni pritožbi ne utemelji svojih trditev o kršitvah posameznih človekovih pravic. Zgolj njeno nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča samo po sebi ni dovolj za utemeljitev trditev o kršitvah načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do povračila škode (26. člen ustave) ter pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

Očitek, ki ga pritožnica še v največji meri konkretizira, je očitek, da upravna odločba, ki je bila podlaga za postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, ni bila izvršljiva, ker ni določala načina nadomestne izvršbe, ter očitek, da bi moral upravni organ izdati poseben sklep o dovolitvi izvršbe. Smiselno s tem očitkom pritožnica zatrjuje, da je sodba samovoljna in arbitrarna (kršitev 22. člena Ustave). Pri tem povzema stališče, ki ga je v tej zadevi sprejelo Upravno sodišče. Vrhovno sodišče je z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo, zakaj tako stališče (pritožnice in Upravnega sodišča) ni pravilno. Navedlo je, da se v postopku, kjer se odloča o plačilu stroškov nadomestne izvršbe, ne more presojati zakonitosti odločbe, ki je podlaga (izvršilni naslov) za tako obveznost pritožnice. Glede na stališče Upravnega sodišča, ki ga pritožnica ponavlja tudi v ustavni pritožbi, da odločba, ki je bila podlaga za izvršbo, ni določala načina izvršbe ter da bi moral inšpekcijski organ izdati poseben sklep o dovolitvi izvršbe, je treba ugotoviti, da je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je bil z odločbo, ki je pritožnici naložila obveznost odstranitve objekta, določen način izvršbe po pooblaščenem podjetju ter da v primerih nezakonitih gradenj (ob upoštevanju ZUN) ni treba izdajati posebnih sklepov o dovolitvi izvršbe. Glede na vse povedano sodbe Vrhovnega sodišča ni mogoče označiti kot samovoljne ali arbitrarne.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan