Jedro

Vračilo davka na dodano vrednost iz proračuna je prodajalcu (revidentu) možno le, če z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kar pa blagajniški izdatki brez podpisa kupca niso, izkaže, da je predhodni DDV vrnil kupcu, tuji fizični osebi v potniškem prometu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 15.7.2002. S slednjo je prvostopni organ odločil, da se zavrnejo revidentovi zahtevki za vračilo davka na dodano vrednost iz naslova vračila davka v potniškem prometu v skupnem znesku 2.631.207,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je eden izmed osnovnih pogojev, da se prodajalcu kot davčnemu zavezancu vrne DDV, dokazilo, da je bil davek kupcu dejansko tudi vrnjen, kar se izkazuje z blagajniškim izdatkom. Blagajniški izdatek, podpisan s strani kupca, je tista izvirna knjigovodska listina, ki dokazuje izplačilo DDV kupcu (55. člen Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV).

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da nikjer ni določeno, da mora prodajalec (revident) zahtevi za vračilo DDV predložiti blagajniške izdatke oziroma da mora dokazovati vračilo DDV z blagajniškimi izdatki. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je revident upravičen do vračila DDV s strani davčnega organa po določbi 105. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Ur. l. RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 in 110/99, v nadaljevanju – Pravilnik).

9. Pogoji za vračilo DDV v potniškem prometu so določeni v 55. členu ZDDV in v 101. do 105. členu Pravilnika. V tretjem odstavku 105. člena Pravilnika je določeno, da davčni organ odloči o vračilu DDV prodajalcu na podlagi predloženih obrazcev DDV-VP in s strani carinskega organa potrjenih računov, obrazcev DDV-VE in dokazila o izplačilu DDV kupcu. Vračilo DDV iz proračuna RS je torej dopustno samo, če so izpolnjeni vsi našteti pogoji, vključno z dokazilom o izplačilu DDV kupcu. Pri omenjenem dokazilu pa je bistveno, da je le-to podpisano s strani kupca, s čimer le-ta potrjuje, da je prejel vračilo DDV od prodajalca. Blagajniški izdatek, podpisan s strani kupca, je tista verodostojna listina, ki dokazuje, da je prodajalec kupcu vrnil DDV po 55. členu ZDDV. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi I Up 869/2002. Listine, ki izkazujejo, da je prodajalec izpolnil naštete pogoje, pa morajo biti tudi po presoji Vrhovnega sodišča priložene zahtevku za vračilo DDV.

10. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident k zahtevku za vračilo DDV predložil (s strani kupca) nepodpisane blagajniške izdatke in da je šele v pritožbenem postopku priložil podpisane blagajniške izdatke. Kot razlog za naknadno predložitev podpisanih blagajniških izdatkov je navedel, da je bila pomotoma priložena nepodpisana kopija.

11. V obravnavani zadevi tako revident ni zadostil pogoju, določenemu v tretjem odstavku 105. člena Pravilnika, po katerem je treba zahtevku za vračilo priložiti tudi podpisan blagajniški izdatek, s katerim se dokazuje, da je prodajalec kupcu vrnil DDV. Zato je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, ko je prvostopni organ odločil, da se revidentovemu zahtevku za vračilo DDV ne ugodi.

12. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da lahko pritožnik v pritožbi v upravnem postopku navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi, v tem primeru pred izdajo prvostopne odločbe (tretji odstavek 238. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Razlog, da revident v postopku pred izdajo prvostopne upravne odločbe pomotoma ni predložil podpisanih blagajniških izdatkov, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni opravičljiv razlog.

13. V zvezi z revijskimi trditvami, da bi morala tožena stranka pozvati revidenta k dopolnitvi vloge, preden bi odločila o zahtevku za vračilo DDV, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident teh razlogov v reviziji ne more uveljavljati. V revizijskem postopku se (za razliko od pritožbenega) ne presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

14. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ni podana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje res ni posebej opredelilo do dejstva, da so bili prvostopnemu organu naknadno dostavljeni podpisani blagajniški izdatki. Je pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na 3. strani navedlo, da mora revident zahtevku za vračilo DDV predložiti s strani kupca podpisane blagajniške izdatke, česar pa revident nesporno ni storil. Zato ni utemeljena revizijska trditev, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

15. Ker revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, se Vrhovno sodišče do tudi sicer nekonkretiziranih revidentovih ugovorov glede dejanskega stanja ni opredeljevalo.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

17. Ker revident z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).