Jedro

Pri presoji obstoja ovire iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče uporabiti določbe 62. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, po kateri spomenika državnega pomena v lasti države ni mogoče odtujiti. Uporaba te določbe pri presoji obstoja navedene ovire bi pomenila poseg v pravni položaj upravičencev po uveljavitvi ZDen. Tudi določba 51. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini, ki je veljal ob uveljavitvi ZDen, ne more biti podlaga za sklep, da je kulturni spomenik javno dobro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50797 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper delno odločbo tožene stranke z dne 6.7.2000 in popravni sklep z dne 18.12.2000. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se v korist denacionalizacijskega upravičenca M. škofije M. vzpostavi lastninska pravica na parceli, št. 2046/1 stavbišče v izmeri 1866 m2 in dvorišče v izmeri 962 m2 in na stavbi, stoječi na tej parceli, imenovani grad B. ter na parceli, št. 2055/2 njiva v izmeri 2359 m2, vpisani v vl. št. 1463 k.o. R. (točka 1. izreka), da sta zavezanki Republika Slovenija in Tovarna pohištva L. z dnem pravnomočnosti odločbe dolžni izročiti upravičencu v neposredno posest del objekta - grad B. in sicer zahodni in vzhodni trakt in v soposest v prvi točki izreka navedeni parceli v obsegu, ki omogoča uporabo v neposredno posest izročenega dela objekta, preostali del nepremičnine pa ostane v neposredni posesti zavezanke Tovarne pohištva L. do neposredne ureditve drugačnih razmerij med upravičenko in zavezankama (točka 2. izreka), upravičenec je kot svojo vzajemno obveznost dolžan povrniti zavezanki Tovarni pohištva L. iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti v skladu s 5. odstavkom 25. člena Zakona o denacionalizaciji. O višini odškodnine, ki jo bo dolžna plačati upravičenka zavezanki ter o roku in pogoju plačila bo odločeno z dopolnilno odločbo (točka 3. izreka).

V obrazložitvi sodbe sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da nepremičnine ni mogoče vrniti, ker obstoji ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po presoji sodišča samo dejstvo, da je predmet vračanja nepremičnina, ki je z Odlokom Občine M. z dne 31.3.1992 razglašena za kulturni spomenik, ne preprečuje vračanja. Podlaga za tako presojo je določba 3. odstavka 18. člena ZDen. Ovira za vrnitev iz 3. točke 1. odstavka 19. člena bi bila podana le, če bi bila predmetna nepremičnina izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Obstoj ovire po navedeni določbi se presoja po stanju ob uveljavitvi ZDen. Tožeča stranka se zato moti, ko meni, da naj bi ovira za vrnitev izhajala iz določbe 62. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Uradni list RS, št. 7/99), ki določa, da državnega spomenika ni mogoče odtujiti. Po presoji sodišča navedeni zakon, sprejet po uveljavitvi ZDen, ne more imeti posledic za stranke v postopku denacionalizacije in zato ne more biti podlaga za ugotovitev, da je podana ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Pri tem se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-341/94 z dne 13.11.1997, v kateri je ustavno sodišče ob presoji Zakona o gasilstvu zavzelo stališče, da ta ni v neskladju z Ustavo RS, če se razume tako, da pridobitev lastninske pravice na podlagi njegovih določb nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije. Po presoji sodišča grad B. tudi nima statusa javnega dobra. Pred sprejetjem Ustave RS pravni red ni poznal pojma javnega dobra, ampak se je uporabljal pojem dobrine v splošni rabi. Ustava iz leta 1974 je dobrine v splošni rabi opredelila kot ožjo kategorijo v sklopu dobrin splošnega pomena. Treh ustavnih kategorij stvari, na katerih je bil posebej izražen javni interes, to je naravnih bogastev, stvari naravne in kulturne dediščine in dobrin v splošni rabi, pa Ustava ni razmejila. Dobrine v splošni rabi so bile v družbeni lastnini (206. člen Zakona o združenem delu) in niso bile v prometu (Zakon o prometu z nepremičninami). Posamezne vrste dobrin v splošni rabi so glede na naravo stvari urejali specialni predpisi, ki so jim tudi določali status dobrine v splošni rabi. Teorija je štela kulturne spomenike za stvari, pri katerih je javni interes manj intenzivno izražen. Po ureditvi, ki je veljala pred uveljavitvijo ZVKD so bili kulturni spomeniki lahko v zasebni ali družbeni lasti. Položaj kulturnih spomenikov je bil torej, glede na njihov namen in uporabo, blizu režima dobrin v splošni rabi in s tem današnjemu pojmu javnega dobra, vendar s tem statusa javnega dobra pozitivno pravno te vrste nepremičnin niso pridobile.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo temeljnega načela zakonitosti, po katerem se odloča po predpisih, veljavnih ob odločanju. Ob odločanju pa so bile in so še nepremičnine, ki so predmet vračanja, spomenik državnega pomena v lasti države (Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini- ZLKSDL, Uradni list RS, št. 89/99). Spomenika v lasti države pa po določbi 62. člena ZVKD ni dopustno odtujiti. Gre torej za nepremičnino, ki je izvzeta iz prometa in torej za vrnitev te nepremičnine obstoji ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. V odločbi ustavnega sodišča, na katero se sklicuje upravno sodišče, je ustavno sodišče presojalo transformacijo "navadne" družbene lastnine v zasebno ali javno in pri tem ocenilo, da se pri tem pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca ne sme poslabšati. Ni pa se izreklo o položaju denacionalizacijskih upravičencev ob transformaciji družbene lastnine, ki je bila, kot ugotavlja upravno sodišče, blizu režima dobrin v splošni rabi in s tem današnjemu pojmu javnega dobra. Ne glede na to, ali imajo kulturni spomeniki status javnega dobra, je dejstvo, da imajo, glede na predpisano dostopnost vsem pod enakimi pogoji in nedopustnost prehoda v zasebno lastnino, povsem drug status kot ostala družbena lastnina z določenim imetnikom pravice uporabe oziroma upravljalcem, ki je bila v pravnem prometu. Zakonodajalec je v 62. členu ZVKD jasno določil, da kulturnega spomenika državnega pomena v lasti države ni dopustno odtujiti, torej sprememba iz javne v zasebno lastnino ni dopustna, kar je ovira za vrnitev v postopku denacionalizacije. Kulturne spomenike državnega pomena je torej iz družbene lastnine prenesel v javno last in jih vzel iz pravnega prometa, ostale kulturne spomenike pa je prepustil lastninskemu preoblikovanju in denacionalizaciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka ter M. škofija M. in Tovarna pohištva L. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku in v določbah 3. odstavka 18. člena in 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, na kateri se pravilno sklicuje. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da je nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije - grad B., z odlokom razglašena za kulturni spomenik državnega pomena in je na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL, Uradni list RS, št. 89/99) postala last Države Republike Slovenije, kar vse ni sporno. Sporno pa je, ali je po določbah ZDen navedeno nepremičnino mogoče vrniti denacionalizacijskemu upravičencu v naravi. Med tem, ko sodišče soglaša s toženo stranko, da je vrnitev v naravi mogoča, tožeča stranka temu nasprotuje. Meni namreč, da kulturnega spomenika državnega pomena v lasti države upravičencu ni mogoče vrniti v naravi, kar utemeljuje z določbo 62. člena ZVKD, po kateri spomenika državnega pomena, ki je v lasti države, ni dopustno odtujiti, zato je podana ovira za vrnitev v naravi iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Tak tožbeni ugovor, ki ga tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen.

Po določbi 3. odstavka 18. člena ZDen so predmet vračanja tudi nepremičnine, ki so razglašene za kulturne spomenike. Tudi za vračanje teh nepremičnin velja splošno načelo ZDen, da se podržavljeno premoženje vrača v naravi. Sam status nepremičnine - kulturni spomenik torej ni ovira za vrnitev v naravi, ampak so to le okoliščine, predpisane v ZDen. Taka okoliščina je sicer tudi ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Res je sicer, da po določbi 62. člena ZVKD, na katero se sklicuje tožeča stranka, spomenika državnega pomena v lasti države, ni mogoče odtujiti, vendar pa ta določba, ker je bila uveljavljena po uveljavitvi ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Uporaba te določbe pri presoji obstoja ovire iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen bi pomenila poseg v pravni položaj upravičenca po uveljavitvi ZDen. Prav tako pri presoji, ali obstoji ovira po navedeni določbi ZDen, ni mogoče upoštevati ureditve v Zakonu o naravni in kulturni dediščini (ZNKD, Uradni list SRS, št.1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 26/92), ki je veljal ob uveljavitvi ZDen.

Določba 51. člena tega zakona, po kateri spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni lastnini ni mogoče odtujiti, je namreč v sistemu družbene lastnine le zagotavljala, da se obseg družbene lastnine na določenih sredstvih ne bo zmanjševal, ni pa ta zakon omejeval pravne sposobnosti nosilcev lastninske pravice glede možnosti pridobivanja lastninske pravice na kulturnih spomenikih. Le od družbenopravnih oseb te pravice na podlagi 51. člena niso mogli pridobivati. Tako stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995. Zato določba 51. člena ZNKD ne more biti podlaga za sklep, da je kulturni spomenik javno dobro oziroma dobrina v splošni rabi. In, ker se po presoji pritožbenega sodišča zakonski dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen nanaša le na nepremičnine, ki so javno dobro oziroma v terminologiji prejšnje ureditve - pred Ustavo RS, na dobrine v splošni rabi, za katere je zakon določal, da so izven pravnega prometa oziroma, da na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice (javne ceste, naravna bogastva, parki, vode), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ovira za vrnitev v naravi iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.