Jedro

Delavci so v primeru uspeha v delovnem sporu, ko so vrnjeni v delovno razmerje (reintegracija) upravičeni do restitucije, v skladu z določbo prvega odstavka 185. člena ZOR, ki določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Pri tem se upošteva, da je do škode prišlo, ne zaradi predhodnega ravnanja delavca, ki je sicer povzročilo začetek postopanja, ampak zaradi odločitve organa, ki je izrekel ukrep. Do kršitve je prišlo samo zaradi tega, ker organ odločanja pri odločitvi ni dovolj upošteval razlogov in okoliščin, ki bi opravičevali obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja (4. člena Konvencije 158 MOD). Zato ni po mnenju revizijskega sodišča osnove za zmanjšanje odškodnine, kot to navaja revidentka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnice, da se spremenijo sklepi tožene stranke z dne 15.12.1994, 7.3.1995 in 4.4.1995 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnice tako, da je izvršitev ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč ji z vsemi pravicami še traja, in da jo je zato tožena stranka dolžna pozvati na delo in ji od 7.3.1995 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločilo v nasprotju s predpisi, saj ni bilo osnove za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa. Revidentka oziroma njeni organi, je že sama pazljivo proučila, če so podani pogoji za pogojno odložitev izrečenega ukrepa. Ugotovila je, da takih pogojev ni, še posebej, če se upoštevajo posledice storjene kršitve in njihov vpliv na generalno prevencijo. Pri tem je upoštevala podatek, da je v letu 1996 znašal manjko v blagovnici več kot 25 milijonov tolarjev. Zaradi teže dejanja, ki ga je tožnica storila, je za tako kršitev že v aktih revidentke določen kot obligatoren izrek prenehanja delovnega razmerja. Navajala je tudi, da je v nasprotju z načeli poštenja in določb zakona o obligacijskih razmerjih, če bo morala tožnici plačati za nazaj vso plačo, kot če bi delala. Stanje je tožnica povzročila sama s kršitvijo delovnih obveznosti in bi zato lahko bila upravičena kvečjemu do višine nadomestila plače trajno presežnega delavca. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, ali da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa revizija uveljavlja samo formalno, ne da bi jih vsebinsko opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo.

Iz določbe prvega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da se lahko izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja pogojno odloči za dobo največ enega leta. Ker je sodišče, kot je to razvidno iz izpodbijane sodbe, v nasprotju z organi revidentke, pri ugotavljanju odgovornosti tožnice za storjeno hujšo kršitev delovnih obveznosti, v zvezi z ravnanjem tožnice ugotovilo olajševalne okoliščine, jih natančno opredelilo in ocenilo in prišlo do zaključka, da bo tudi pogojno odložen disciplinski ukrep dosegel namen kaznovanja, odločitev sodišče ni bila niti v nasprotju z zakonskimi normami (90. člen ZDR), niti z določili revidentke v pravilniku o odgovornosti delavcev (11. člen). Odločitev sodišča je tudi v skladu z določbami 9. člena Konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), saj ta pooblašča nepristranski organ (v tem primeru sodišče), da prouči razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine v zvezi z zadevnim primerom in nato odloči, če je bilo prenehanje upravičeno. To velja še posebej, če se upošteva tudi stališče pristojnega sindikata delavcev, ki ga je ta podal v ugovornem postopku, da je ob upoštevanju vseh, za odločitev v disciplinskem postopku relevantnih okoliščin, izrečen ukrep prestrog. Tudi razlogi, s katerimi revidentka utemeljuje strogost pri izrekanju ukrepa in ki naj bi jih disciplinska komisija pri odločanju posebej upoštevala, niso v celoti niti logični niti verjetni. Revidentka med drugim navaja, da naj bi organi, ki so odločali o disciplinskem ukrepu, ki je bil izrečen tožnici spomladi leta 1995, pri izrekanju ukrepa, zaradi načela generalne prevencije, upoštevali tudi manjko v blagovnici, do katerega naj bi prišlo leta 1996 (enaka navedba je že v pritožbi, kar pomeni, da ne gre za napako v letnici). Ker gre za situacijo, do katere je prišlo bistveno kasneje, disciplinska komisija pri odločanju tega podatka ni mogla "imeti pred očmi" in zato tudi ni mogel vplivati na odločitev v tem primeru. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljeno.

Ni sprejemljivo stališče ravizije, da je tožnica s svojim ravnanjem povzročila stanje, v zvezi s katerim ji je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja in da mora zato tudi sama nositi del posledic, kar pomeni, da bi ji morala biti priznana zmanjšana odškodnina (267. člen zakona o bligacijskih razmerijih - ZOR).

Delavci so v primeru uspeha v delovnem sporu, ko so vrnjeni v delovno razmerje (reintegracija) upravičeni do restitucije, v skladu z določbo prvega odstavka 185. člena ZOR, ki določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Pri tem se upošteva, da je do škode prišlo, ne zaradi predhodnega ravnanja delavca, ki je sicer povzročilo začetek postopanja, ampak zaradi odločitve organa, ki je izrekel ukrep. Do kršitve je prišlo samo zaradi tega, ker organ odločanja pri odločitvi ni dovolj upošteval razlogov in okoliščin, ki bi opravičevali obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja (4. člena Konvencije 158 MOD). Zato ni po mnenju revizijskega sodišča osnove za zmanjšanje odškodnine, kot to navaja revidentka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).