Jedro

Kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbe ZDavP-1, ki se je uporabljal v času odločanja o vračilu, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT 499-16-3/2007 z dne 3. 8. 2009 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper po uradni dolžnosti tožniku vrnil znesek 3. 076.569,46 SIT in sicer preplačane zamudne obresti, zmanjšane za obveznost plačila (točka V izreka). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik 25. 11. 2005 zahteval (tudi) vračilo zamudnih obresti od neutemeljeno plačanega zneska. Prvostopenjski organ o tem ni odločil, zato je tožnik vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila. V obrazložitvi je pritožbeni organ glede zahtevanih obresti od neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti pojasnil, da na pravni podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP) pripadajo davčnim zavezancem zakonite zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, pod pojmom davek pa je v skladu s 1. členom ZDavP šteti vse ostale obvezne dajatve (prispevke za socialno varnost, nadomestilo ipd.) in da ZDavP ne širi tega pojma tudi na druge obveznosti. Ker pojem davek, ko gre zavračanje po ZDavP ne vključuje obresti, posledično po davčnih in s tem po javnofinančnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti. Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-356/02-14 (Uradni list RS, št. 109/04), po kateri je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP) v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1) začnejo teči zamudne obresti z dnevom izvršljivosti davčne odločbe. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da se nanaša samo na zadeve iz 406. člena ZDavP-1 in daje tudi odgovor, kateri zakon uporabiti v zvezi z odločanjem ali tožniku pripadajo tudi zamudne obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti. V konkretnem primeru je to ZDavP, na katerem temelji naložitev zamudnih obresti, zato je prvostopni organ po 406. členu ZDavP-1 pravilno odločil po določilih ZDavP. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS (U 2787/2006 z dne 5. 2. 2008).

V tožbi tožnik izpodbija točko V izreka prvostopenjske odločbe zaradi bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločba po navedbah tožnika nima razlogov. Tožnik je vložil pritožbo zaradi molka organa v zvezi z vloženim zahtevkom za vračilo z dne 25. 11. 2005. O zahtevku glede nezakonito odmerjenih ter neupravičeno plačanih zakonskih zamudnih obresti ni bilo odločeno. Pritožbeni organ nepravilno razlaga določbe ZDavP, saj je treba brati 4. odstavek 95. člena ZDavP v celoti in ob uporabi tudi 1. člena istega zakona, ki govori o obveznih dajatvah, davkih, kar napotuje na zaključek, da so tudi obresti, ki so bile odmerjene z izpodbijano odločbo, obveznosti in s tem davek v smislu 1. člena ZDavP. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo v V. točki izreka oz. podrejeno v celoti odpravi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih razlogih in predlaga predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov razvidnih iz pritožbene odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so bile tožniku vrnjene neupravičeno plačane zamudne obresti, zmanjšane za obveznosti plačila, v višini 3.076.569,46 SIT v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004), ni pa bil tožniku priznan zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenih obresti od 9. 6. 2001 do plačila, kot je zahteval v vlogi 25. 11. 2005 oz. v točki V izreka prvostopenjske odločbe o tem ni odločeno.

V obravnavanem primeru ostaja med strankama sporno ali je tožnik upravičen, poleg vračila zneska neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti, tudi do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti.

Prvostopenjski organ je v obravnavanem primeru odločal po uradni dolžnosti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS. Glede obrestovanja neupravičeno plačanih zamudnih obresti je po pritožbi odločal pritožbeni organ, ki pritožbi ni ugodil iz razloga, ker po mnenju pritožbenega organa po določbah 95. člena ZDavP za to ni pravne podlage, saj po navedeni določbi ZDavP ni (izrecno) določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč plačanih odmerjenih obresti, pripadale obresti.

Po mnenju sodišča je pritožbeni organ pri odločanju uporabil napačen predpis, saj je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja. V obravnavanem primeru je kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev treba uporabiti določbe ZDavP-1, ki se je uporabljal v času odločanja o vračilu, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti. Napačno je stališče tožene stranke, da je treba uporabiti prehodno določbo 406. člena ZDavP-1, saj v obravnavani zadevi postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bil v teku. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Po določbi 2. člena ZDavP -1 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če z zakonom ni drugače določeno. Po določbi 34. člena ZDavP-1 zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, obresti od dneva plačila, ki se obračunajo v skladu z 31. členom ZDavP-1. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz navedene sodbe, obresti iz 1. odstavka 34. člena ZDavP-1 v primeru, kot je obravnavani, po svoji vsebini sicer niso zamudne obresti, saj je za odmerjeni davek obstajala zakonita podlaga, vse do njene odprave oz. sprememb, zato davčni organ v obravnavanem primeru ni bil v zamudi z vračilom davka ter pomeni določba 31. člena ZDavP-1 v tem primeru zgolj določitev obrestne mere za obresti, ki jih vsebinsko opredeljuje 34. člen ZDavP-1. Po povedanem pridejo v obravnavanem primeru vračanja neutemeljeno plačanih davčnih dajatev v poštev materialna in procesna pravila ZDavP-1 in ne ZDavP. Tožena stranka svojo odločitev ni oprla na določbe relevantnega predpisa, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zaradi česar je izpodbijana odločitev nezakonita.

Z izpodbijano odločitvijo je odločeno o vračilu neutemeljeno plačanih zamudnih obresti neobrestovano, kar glede na povedano ni pravilno. Ker razlogi za tako odločitev izhajajo šele iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, je sodišče odpravilo odločbo drugostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je namreč s svojo odločbo po uradni dolžnosti odločil le, da se tožeči stranki vrne nominalni znesek obresti (torej ni odločal o zahtevi tožeče stranke). To pa pomeni, da je šele drugostopni organ prvič presojal (v zvezi s pritožbo tožeče stranke), ali je tožeča stranka upravičena do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti. Drugostopni organ bo zato v ponovljenem postopku odločal o pritožbi tožeče stranke v skladu s stališčem iz navedene sodbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in drugostopno odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.