Jedro

Novo dejstvo oziroma dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP ni izdaja dopolnilne odločbe, ki temelji na drugačni razlagi materialnega prava, saj zmotna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog. Vprašanje upravičenosti vložiti zahtevo za denacionalizacijo po določbah ZDen ni predhodno vprašanje, pač pa vprašanje razlage določb ZDen - vprašanje razlage materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.12.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Maribor z dne 3.9.2002, s katerim je prvostopni upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 25.4.2001. Tožena stranka je presodila, da je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da niso podani razlogi po 1. niti po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi obnova bila možna.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP ni okoliščina, da je bila po izdaji navedene dokončne odločbe izdana dopolnilna odločba, s katero je bilo tožnici, drugače kot v prej izdani delni odločbi, priznano upravičenje do uveljavljanja denacionalizacije po denacionalizacijskem upravičencu A.A. Ta okoliščina ni novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP, četudi je v obeh odločitvah za A.A. enako ugotovljeno, da je denacionalizacijski upravičenec. Pravilno je tožena stranka tudi ugotovila, da ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, saj se delna odločba ne opira na nobeno predhodno vprašanje, odločitev Ustavnega sodišča RS pa tudi ni odločba o drugačni rešitvi takega vprašanja. Zmotno je prepričanje tožnice, da je predhodno vprašanje v smislu določb ZUP vprašanje upravičenosti do uveljavljanja denacionalizacije oziroma vprašanje pravnega nasledstva po prejšnjem lastniku podržavljenega premoženja. Ugotavljanje, kdo je upravičen vlagatelj, je naloženo organom, ki vodijo denacionalizacijski postopek. Pri tem pa ne gre za ugotavljanje dedičev vrnjenega premoženja, kot si to razlaga tožnica, saj takšnega dedovanja še niti ni mogoče začeti po predpisih, pač pa za ugotavljanje upravičenosti za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, za kar zadostuje že verjetna izkazanost pravnega nasledstva po pokojnem lastniku podržavljenega premoženja (60. člen ZDen).V delni odločbi je prvostopni upravni organ vprašanje upravičenosti tožnice do vložitve zahtevka za denacionalizacijo po A.A. res napačno rešil, ker je odločitev oprl na napačno razlago določbe 78. člena ZDen in ni upošteval odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-138/99-41 z dne 18.1.2001, vendar to pomeni, da je odločil na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. To pa ni obnovitveni razlog po 260. členu ZUP.

Tožnica smiselno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do vseh tožbenih zatrjevanj, ker ni upoštevalo dopolnitve tožbe, s katero je 28.4.2003 sodišču prve stopnje poslala dodatni dokaz, to pa je sklep o dedovanju tožnice po A.A. Gre za sklep o dedovanju z dne 21.2.2003, s katerim je zapuščinsko sodišče, drugače kot prvostopni upravni organ, presodilo nasledstveno pravico. Ta listina bi v postopku pred upravnim organom nesporno pomenila drugačno odločitev delne odločbe. Prvostopni upravni organ je namreč razpolagal samo z listino o dedovanju tožnice po I.D., neposrednemu potomcu A.A., kar pa ni štel za zadosten dokaz. Navaja tudi svoja stališča glede pravne in dejanske podlage delne in dopolnilne odločbe.

Tožeča stranka ni podala odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza, predloženega v dopolnitvi tožbe, tožnica zatrjuje bistveno kršitev postopka upravnega spora iz 3. odstavka 75. člena ZUS-1 iz razloga 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni navedb o dopolnitve tožbe, vendar po presoji revizijskega sodišča to ni pomanjkljivost v smislu navedene določbe ZPP. Po navedeni določbi ZPP se namreč kot bistvena kršitev upošteva taka pomanjkljivost, ki ne omogoča sodne presoje, in sicer, če sodna odločitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma opredelitve do pravno pomembnih tožbenih ugovorov. Po presoji revizijskega sodišča pa glede razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijani sodbi ni očitati pomanjkljivosti.

Katera dejstva so odločilna, je odvisno od vsebine spora. V obravnavani zadevi je sporno, ali je na podlagi tožničinega predloga z dne 6.8.2002 mogoče dovoliti obnovo upravnega postopka, v katerem je bila izdana navedena delna odločba, ki ni postala samo dokončna, ampak tudi pravnomočna, ker zoper njo stranke niso vložile pritožbe. Tožnica v predlogu z dne 6.8.2002 zatrjuje obstoj obnovitvenih razlogov iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP, pri čemer se sklicuje na izdajo dopolnilne odločbe in zatrjuje, da se delna in dopolnilna odločba razlikujeta v opredelitvi denacionalizacijskega upravičenca, zatrjuje pa tudi, da bi moral prvostopni upravni organ prekiniti postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja o dedovanju. Odločilni razlogi so torej razlogi o obstoju v navedenem predlogu zatrjevanih obnovitvenih razlogih, o tem pa ima izpodbijana sodba razloge, ki so po presoji revizijskega sodišča pravilni, ker izhajajo iz pravilne razlage določb 1. in 4. točke 260. člena ZUP ter imajo podlago v upravnih spisih. Pri zavrnitvi tožbenih ugovorov je sodišče prve stopnje tožnici še podrobno pojasnilo, v čem se razlikujeta delna in dopolnilna odločba (ne v statusu A.A. kot denacionalizacijskega upravičenca, kar tožnica ponovno zatrjuje v reviziji, pač pa v upravičenosti za vložitev zahtevka za denacionalizacijo v smislu določbe 15. člena ZDen ) in razložilo, zakaj ugotavljanje upravičenosti po določbah ZDen ni odločanje o predhodnem vprašanju. Sklep o dedovanju z dne 21.2.2003, ki ga je tožnica priložila dopolnitvi tožbe, ni obstajal v času odločanja v upravnem postopku, v katerem je bila izdana delna odločba, zato ne more biti uporabljen kot nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Okoliščina, da je delna odločba izdana na podlagi napačne razlage materialnega prava (določbe 78. člena ZDen), pa za obravnavani spor pravno ni pomembna, saj zmotna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog po ZUP.

Ker ni podan uveljavljani revizijski razlog, odločitev, ki je bila sprejeta v upravnem postopku, pa ima procesno naravo in materialno pravo ni bilo uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče vloženo pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.