Jedro

Druga toženka bi morala nadomestiti manjkajoči prometni znak nemudoma, ne pa šele ob naslednjem tedenskem pregledu. Ne glede na navedeno pa bi bilo ugotavljanje protipravnosti njene opustitve umestno oziroma smotrno šele po tem, če bi se izkazalo, da je bila ta opustitev eden od vzrokov za nastanek obravnavane škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je znova zavrnilo tožničin zahtevek, da ji morata toženki nerazdelno plačati 959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora toženkama povrniti njune pravdne stroški, prvi 76,50 EUR in drugi 320,51 EUR, obema z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev, podrejeno pa takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno. Poudarja, da je že bila v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Ta pred križiščem ni ustavila in se prepričala, če lahko varno zavije v levo, čeprav je križišče tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje nepregledno. Le izvedenec bi lahko pojasnil, ali sta voznici ravnali dovolj previdno in kdo je odgovoren za nastalo škodo. V isti situaciji bi vsak povprečno skrben voznik upošteval desno pravilo. Sicer pa se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče v sodbi najprej zapiše, da sta obe voznici vozili po neprednostnih cestah, nato pa, da je bila glede na prometno signalizacijo cesta, po kateri je pripeljala zavarovanka prve toženke, prednostna. Druga toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Ker manjkajočega znaka ni nadomestila vsaj devet dni, ni ravnala kot dober strokovnjak. Predpisani tedenski pregled ceste predstavlja le minimum zahtevane skrbnosti. Druga toženka bi morala cesto pregledovati tako pogosto, da bi bila nadzor in vzdrževanje učinkovita.

3. Na pritožbo je odgovorila samo druga toženka, ki predlaga njuno zavrnitev. Vztraja, da je mestne ulice redno vzdrževala in odpravljala ugotovljene nepravilnosti. Sicer pa manjkajoči prometni znak ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo, saj se morajo udeleženci v cestnem prometu ravnati po obstoječi prometni signalizaciji.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Jedro spora o odgovornosti za škodo, ki je v obravnavani prometni nezgodi nastala na tožničinem vozilu, predstavlja vprašanje, katera od obeh udeleženih voznic je imela prednost pri vožnji skozi križišče, kjer je prišlo do trčenja. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo z razlogi, ki so deloma protislovni in deloma pomanjkljivi, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe. Tako je najprej kot priznano dejstvo, ki ga po prvem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni treba dokazovati, ugotovilo, da sta obe voznici vozili po neprednostnih cestah,(1) nato pa, da je bila cesta, po kateri je peljalo vozilo zavarovanke prve toženke, glede na postavljeno prometno signalizacijo prednostna.(2) Gre za očitno nasprotje, saj ista cesta ne more biti hkrati prednostna in neprednostna.

6. Kot je razvidno iz fotografij v spisu, na U. ni (bilo) prometnega znaka, ki bi označeval, da gre za prednostno cesto. Dejstvo, da na mestu, kjer je običajno stal prometni znak „Ustavi!“, tega znaka ni bilo, pa še ne pomeni, da je imela voznica Z. B. v križišču prednost. Izpodbijana sodba sicer pravilno ugotavlja, da neprekinjena široka prečna črta (V-9) po 41. členu Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javni cestah(3) označuje mesto, na katerem mora voznik ustaviti vozilo, med drugim ob vstopu na križišče, kjer je promet urejen s prej navedenim znakom (II-2). Takšne, torej neprekinjene široke prečne črte pa ni na vozišču prednostne ceste ob vstopu na križišče.(4) Navsezadnje ni videti razumnih razlogov za stališče, da je smela zavarovanka prve toženke zapeljati v križišče brez ustavljanja in pred tožnico, tudi zaradi konfiguracije in nepreglednosti spornega križišča. 7. Po prvem odstavku 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ima na križišču prednost vozilo, ki prihaja z desne strani (desno pravilo), razen če je s prometno signalizacijo določeno drugače. Poleg tega mora po drugem odstavku 45. člena ZPrCP voznik, ki se približuje križišču, voziti posebno previdno, torej s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila, ki imajo v križišču prednost. To brez dvoma velja za vozila, ki so že v križišču. Pritožba upravičeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tožničini trditvi, da je že bila v križišču, ko je vanj zapeljala zavarovanka prve toženke. Gre za odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov.

8. Vprašljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da druga toženka ni odgovorna za obravnavano škodo. Kljub jasnemu napotku v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, se je sodišče prve stopnje namesto s presojo sporne vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo druge toženke in nastankom škode ukvarjalo z ugotavljanjem protipravnosti. Pri tem za svoje stališče, da je druga toženka pri vzdrževanju cest zadostila merilu skrajne skrbnosti, ni navedlo prepričljivih razlogov. Ni dovolj, da je druga toženka v skladu s 14. členom tedaj veljavnega Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest(5) enkrat tedensko izvajala redne preglede mestnih ulic. Smisel takšnega pregledovanja je namreč poleg učinkovitega nadzora tudi zagotovitev rednega vzdrževanja, med drugim prometne signalizacije in opreme. To pomeni, da bi druga toženka manjkajoči prometni znak morala nadomestiti nemudoma, ne pa šele ob naslednjem tedenskem pregledu, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. Ne glede na navedeno pa bi bilo ugotavljanje protipravnosti njene opustitve umestno oziroma smotrno šele po tem, če bi se izkazalo, da je bila ta opustitev eden od vzrokov za nastanek obravnavane škode. Izpodbijana sodba takšne ugotovitve ne vsebuje. Druga toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno poudarja, da se morajo udeleženci v cestnem prometu ravnati v skladu z obstoječo in ne s pričakovano prometno signalizacijo. Če je tožnica kljub manjkajočemu prometnemu znaku imela prednost v križišču, kot sama trdi, potem dejstvo, da druga toženka ni pravočasno nadomestila spornega znaka z novim, ni moglo biti pravno relevanten vzrok za nezgodo in nastalo škodo.

9. Izpodbijana sodba je zaradi naštetih pomanjkljivosti v svoji obrazložitvi obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena v zvezi s 442. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v novem sojenju te pomanjkljivosti odpraviti.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): 9. točka obrazložitve sodbe Op. št. (2): 15. točka obrazložitve sodbe Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 46/2000, 110/2006, 49/2008, 64/2008, 109/2010. Op. št. (4): Izjemo predstavljajo semaforizirana križišča. Takšna ureditev je razvidna tudi iz fotografij spornega križišča, ki so posnete iz nasprotne smeri, kjer prednostna cesta poteka v zavoju.

Op. št. (5): Ur.l. RS, št. 62/1998, 110/2002 in 109/2010.