Jedro

Sodišče spremembe tožbe upravičeno ni dopustilo, saj tožeča stranka po spremenjeni tožbi vtožuje uporabnino za drugo sobo, vsaka soba pa ima različne lastnosti (kvadratura, oprema), ter za drugo obdobje, tako da zbranega procesnega gradiva ni mogoče uporabiti.

Terjatev za plačilo uporabnine zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, saj ne gre za občasno terjatev oziroma terjatev iz zakupa.

Slabe bivalne razmere se upoštevajo pri določitvi višine uporabnine, ni pa to razlog, da toženci uporabnine ne bi bili dolžni plačati.

Pritožbena navedba glede podanega ugovora stvarne pristojnosti je tako pomanjkljiva, da je ni možno preizkusiti. Ugovor stvarne pristojnosti se ne upošteva po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi delna sodba P 170/96-743 z dne 20. 3. 2012. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

II. Pritožbe M. Š., M. R. in S. S., se zavrnejo in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba Okrajnega sodišča v Kranju P 170/96-848 z dne 18. 10. 2012. Pritožniki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z delno sodbo P 170/96-743 z dne 20. 3. 2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko P. L. za plačilo 9.401,22 EUR s pripadki. Tožbeni zahtevek se nanaša na uporabnino za sobo št. 318 v X, v času od avgusta 1996 do marca 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sobo št. 318 izpraznila in izročila tožeči stranki pred avgustom 1996 in da zato uporabnine ni dolžna plačati. Spremembo tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine za sobo št. 7, ki jo je tožena stranka zasedala od aprila 2001 dalje, ni dopustilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka. Bistvo pritožbenih navedb je, da je tožena stranka dolžna plačati uporabnino za sobo št. 7. Na račun uporabe te sobe je plačala 2.000,00 EUR. S tem je pretrgala zastaranje. S podpisom je tudi soglašala, da se terjatev, ki se nanaša na sobo 318 prenese na sobo 7. Sobe št. 7 tožena stranka tožeči stranki ni izročila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dolžna plačati uporabnine za sobo št. 318, X, za čas od avgusta 1996 do marca 2007, ker te sobe v tem času ni uporabljala.

Tožeča stranka je na naroku 19. 3. 2012 spremenila tožbo in zahtevala plačilo uporabnine za čas od aprila 2001 do decembra 2005, za sobo št. 7, X. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo. Ravnanje sodišča prve stopnje je pravilno. Že zbrano procesno gradivo v zvezi z toženkino uporabo sobe št. 318, ni možno v ničemer uporabiti za obravnavanje zahtevka za toženkino uporabo sobe št. 7. Vsaka soba v zgradbi X je species; za vsako sobo se je določala posebej uporabnina, ker ima vsaka soba različne lastnosti, bodisi v kvadraturi ali opremi. Gre za drug čas uporabe. Pritožba zato neutemeljeno izpodbija sklep o nedopustitvi spremembe tožbe. Pritožbo tožnika je zato zavrniti in potrditi delno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je bila z izpodbijano sodbo zavrnjen zahtevek za uporabnino za sobo št. 318. Gre za ponovitev dejstva, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Odgovor na tožbo ni bil potreben. Vsaka stranka mora zato kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

O pritožbi M. Š.

2. S sodbo P 170/96-848 z dne 18. 10. 2012 je toženi stranki M. Š. naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati 3.162,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka M. Š. S pritožbo izpodbija obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba v obsodilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: o tožbenem zahtevku je odločilo sodišče, ki ni pristojno, sodba ima pomanjkljivosti in se ne da preizkusiti, v odločilnih dejstvih nasprotuje razlogom in vsebini zapisnikov. Podane so kršitve postopka iz 340. in 341. člena ZPP. Odločeno bi moralo biti o sklepu o izvršbi. Zastaralni rok bi moral biti tri leta, ki velja za zakupnino oziroma občasne dajatve. Obresti se glasijo na tujo valuto. Ni določeno do kdaj tečejo. O pobotnem ugovoru je odločilo, ni pa vidno iz izreka. Za uporabnino ni podlage, ker so bile sobe neprimerne za bivanje. Groba ocena izvedenca o višini uporabnine, ne more predstavljati izhodišča za obračun uporabnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka. Sodišče prve stopnje je samo opravilo izračun uporabnine za toženo stranko. Tožena stranka od bivanja v sobi ni imela nobenih koristi. Sklicuje se na sodbo II Cp 362/2010. Uporabnina je bila s plačili hišnemu svetu poravnana. Strošek elektrike v obdobju od februarja do avgusta 1996 so stranke plačale dvakrat. Pobotni ugovor je v tem delu utemeljen. Sodišče ni opravilo poizvedbe na Davčni Upravi Republike Slovenije, ali je tožeča stranka plačala davke od računov.

Pritožba ni utemeljena.

Na strani dvanajst obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je Okrajno sodišče v Kranju pristojno za razsojo tožbe na plačilo uporabnine, ker tožbeni zahtevek ne presega zneska 20.000,00 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je o stvari odločilo nepristojno sodišče. Sodba ima vse odločilne razloge. Ugotovi, kateri prostor je tožena stranka uporabljala, koliko časa in koliko je bila zato obogatena oziroma tožeča stranka prikrajšana.

S sklepom P 170/96 z dne 6. 12. 2013 je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi I 588/98 z dne 4. 3. 1998. S tem je odpravilo uveljavljano kršitev postopka.

V tej zadevi je pravna podlaga vtoževane terjatve neopravičena pridobitev (210. člen ZOR v zvezi z 219. členom ZOR). Terjatev iz neopravičene obogatitve zastara v petih letih, v splošnem zastaralnem roku (371. člen ZOR). Pritožba zmotno zatrjuje, da gre za občasno terjatev oziroma za terjatev iz zakupnine.

Pritožba neutemeljeno graja izrek glede obresti. Rok do kdaj tečejo obresti je določen oziroma določljiv (do dne, ko obresti dosežejo glavnico). Vtoževana terjatev je nastala v tolarjih, zato ni nič narobe, da so zamudne obresti določene v višini, ki so veljale za tolarske terjatve.

Pritrditi je pritožbi, da je v obrazložitvi sodišče prve stopnje pojasnilo, da pobotni ugovori niso utemeljeni, razen za uničena živila (obrazložitev pod B izpodbijane sodbe). Res je tudi, da v pobotnem ugovoru sodišče prve stopnje ni odločilo v izreku. Je pa pobotni ugovor tožene stranke, glede uničenega mesa in zelenjave upoštevalo v vrednosti 47,98 EUR in za ta znesek zmanjšalo obveznost, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova uporabnine. Tožena stranka glede tega dela nima pravnega interesa izpodbijati odločitev, ker ne more doseči boljše odločitve.

Tožena stranka je v objektu X, ki je last tožeče stranke, uporabljala za bivanje sobo št. 333, v obdobju od avgusta 1996 do vključno decembra 2005, 113 mesecev. Uporabljala je tujo stvar v svojo korist (219. člen ZOR). Zato je dolžna tožeči stranki povrniti korist, ki jo je imela od uporabe oziroma za katero je bila tožeča stranka prikrajšana, ker sobe ni mogla oddajati drugemu v uporabo v tem času. Tožeča stranka je sobe v objektu X namreč oddajala v najem in je s tem najemom pridobivala dohodek. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da ni tožeča stranka prikrajšana oziroma tožena stranka obogatena, ker je sobo v X uporabljala, ne da bi plačala uporabnino.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile stanovanjske razmere v sobi 333 slabe, kar je upoštevano pri določitvi višine uporabnine, ne pa da bivanje v sobi ni bilo mogoče. Dejstvo je, da razmere v sobi niso bile tako slabe, da se soba ne bi mogla uporabljati, če jo je tožena stranka v tako dolgem obdobju uporabljala. Pritožba se zato zmotno sklicuje na sodbo VSL II Cp 362/2010 z dne 7. 4. 2010, ker ne gre za identično dejansko stanje. Toženec v zadevi II Cp 362/2010 nepremičnine ni uporabljal, zato uporabnine ni bil dolžan plačati. Tožena stranka v tej zadevi pa je sobo št. 333 uporabljala in je zato dolžna plačati uporabnino.

Višino uporabnine je sodišče prve stopnje izračunalo na podlagi izvedeniškega mnenja D. Ž., ki ga je dopolnil 14. 8. 2012 tako, da je pri določitvi uporabilo izhodiščno uporabnino na m2 in nato upoštevalo vse faktorje glede velikosti in drugih lastnosti sobe. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Splošna ocena je, da je uporabnina določena v zelo sprejemljivi višini (25% od bruto izhodiščne uporabnine).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo izvedeniško mnenje izvedenca Ž., ki je pojasnil tudi kako je prišel do podatkov in katere podatke je ob izračunu izvedeniškega mnenja upošteval ter zagotovil, da so podatki v rangu natančnosti, ki se zahteva za izdelavo cenilskega mnenja. Podroben način izračuna uporabnine v znesku 367,75 SIT za m2, je obrazložen na straneh od 23 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je za sporno obdobje plačala uporabnino. Kar je tožena stranka plačala, je plačala na račun pokritja stroškov obratovanja (elektrike in drugih komunalnih storitev) delno pa tudi kot garancijo E. G. Kar je tožena plačala E. G. kot jamstvo, ima zahtevek za vrnitev plačanega jamstva do E. G., ne pa do tožene stranke. Navedbo tožene stranke, da je elektriko za čas od februarja do avgusta 1996 plačala dvakrat, zato niso utemeljene.

Pritožba tožene stranke M. Š. ni utemeljena in jo je bilo zato zavrniti (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

3. Z izpodbijano sodbo je štirinajstotoženi stranki M. R. naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati 8.037,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala sobo št. 325, 326 in 327 v objektu X, v času od avgusta 1996 do marca 2007, ki je last tožeče stranke, in da uporabnina, izračunana na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca Ž., za vse tri sobe, za to obdobje, znaša 8.139,52 EUR. Upoštevalo je v pobot ugovarjano terjatev, škodo na živilih, ki je nastala zaradi odklopa električne energije v znesku 102,23 EUR, razliko v znesku 8.037,29 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo navaja: - da je o zahtevku odločilo nepristojno sodišče, - da se izreka sodbe ne da preizkusiti, - da obstaja nasprotje med vsebino zapisnikov in razlogi sodbe.

Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o sklepu o izvršbi. O tožbenem zahtevku v višini 28.279,38 EUR bi moralo odločiti Okrožno sodišče. Tožena stranka je že tekom postopka ugovarjala stvarno pristojnost v vlogah in na narokih. Zastaralni rok je tri leta, kot to velja za zakupnino in občasne terjatve. Izrek sodbe se glasi na tujo valuto. Sobe so bile neprimerne za bivanje. Sodišče samo je določilo višino uporabnine, brez ustreznega strokovnega stanja. Sobe niso bile primerne za bivanje za družine z otroki. Razmere so bile nevzdržne. Tožeča stranka ni vzdrževala nepremičnino in zato ni bila prikrajšana. Tožena stranka od uporabe ni imela prav nobene koristi. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 362/2010 z dne 7. 4. 2010. Sodišče se ni opredelilo do navedb glede plačila uporabnine na naroku 22. 3. 2012. Uporabnina je bila s plačili hišnemu svetu poravnana. Pobotni ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo. Elektrika za čas od februarja 1996 do avgusta 1996 je bila plačana dvakrat. Pobotnemu ugovoru bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi. Živela je samo v sobi 325, ne pa tudi v sobah 326 in 327. Pritožba ni utemeljena.

Izrek sodbe je jasen, razumljiv in izvršljiv. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je terjatev nastala v času, ko je bil tolar v Republiki Sloveniji uradno plačilno sredstvo. V času nastanka terjatve so bile zamudne obresti določene za tolarske terjatve, zato ni podana nobena bistvena kršitev, ker sodišče prve stopnje tolarske terjatve ni preračunalo v sedaj veljavno valuto evre. Višino zamudnih obresti se lahko izračuna.

Med vsebino zapisnika in razlogi sodbe ni nasprotja. Je pa nasprotje med izpovedjo tožene stranke na naroku dne 24. 5. 2002, ko je izjavila, da z družino prebiva v sobah 325, 326 in 327, da eno sobo uporablja za kuhinjo, v drugih dveh sobah pa ima spalne prostore; in njeno izjavo na naroku dne 22. 3. 2012, ko je izjavila, da je uporabljala samo sobo 325 in da nikoli ni prebivala v sobah 326 in 327. Sodišče prve stopnje je takšno nasprotje v izpovedi tožene stranke pravilno ocenilo in štelo za dokazano, da je tožena stranka uporabljala sobe 325, 326 in 327, kot je to izpovedala na naroku 14. 5. 2002. Iz navedenega razloga ni možno slediti pritožbeni navedbi, da je tožena stranka izpovedovala ves čas enako. Zaslišanje priče I. R. ne more spremeniti dejstva, da je toženka različno izpovedala na narokih dne 14. 5. 2002 in 22. 3. 2012. Sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje naknadno razveljavilo in s tem odpravilo bistveno kršitev postopka.

Pritožba navaja, da je podala ugovor stvarne pristojnosti v vlogah in narokih. Takšne pritožbene navedbe ni možno preizkusiti, ker tožena stranka ne pove konkretno, kdaj je takšen ugovor dala. V spisu, kot je obravnavani: več kot 2000 listovnih številk, 85 zadev za plačilo uporabnine, večje število pooblaščencev, ki so se v teku postopka menjavali, je potrebno, da bi bila pritožbena navedba konkretna, navesti kdaj je ugovor stvarne pristojnosti dan in sicer v kateri vlogi oziroma na katerem naroku. V tem delu je tako pritožbena navedba tako pomanjkljiva, da je ni možno preizkusiti. Ugovor stvarne pristojnosti, se ne upošteva po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi z 286.b členom ZPP).

Zmotno je stališče pritožbe, da gre za izterjavo zakupnine oziroma, da gre za občasno denarno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok. Tožeča stranka zahteva plačilo uporabnine. Pravna podlaga za ta zahtevek je v 219. členu ZOR, zastaralni rok za takšne terjatve pa je pet let (371. člen ZOR).

Tožeča stranka je sobe v objektu X oddajala v najem in s tem pridobivala dohodek. Tožena stranka je uporabljala v tem objektu tri sobe, ne da bi za to uporabo imela pravni naslov. Zaradi takšne uporabe je bila okoriščena, tožena stranka pa prikrajšana. Sodna praksa za izračun višine uporabnine priznava tržno ceno najemnine za podobne nepremičnine. Izvedenec Ž. je podal elemente za izračun uporabnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh elementov pravilno izračunalo, da je bila tožena stranka okoriščena, tožeča stranka pa prikrajšana za uporabnino za navedene tri prostore za čas njihove uporabe, v skupnem znesku 8.139,52 EUR. Ker je tožena stranka ugovarjala v pobot škodo zaradi uničenih živil, v znesku 102,23 EUR, je sodišče prve stopnje v pobot ugovarjani znesek upoštevalo in toženi stranki naložilo v plačilo 8.037,29 EUR. Izračun višine uporabnine je pojasnjen na straneh od 23 do 29 obrazložitve. Pritožbeno sodišče ga sprejema kot pravilnega.

Tožena stranka je sobe uporabljala 128 mesecev, več kot deset let. Že to golo dejstvo samo po sebi govori, da ni slediti pritožbeni navedbi, da so bile sobe neprimerne za uporabo. Da je šlo za slabe bivalne razmere, pa je upoštevano v višini uporabnine, ki je določena v primerno skromni višini (25% od bruto izhodiščne uporabnine). Uporabnina je določena na m2 površine sobe in druge lastnosti vsake zasedene sobe posebej. Število uporabnikov ni bil kriterij za določitev višine uporabnine. Slabe bivalne razmere, ki so posledica prevelikega števila uporabnikov posamezne sobe, ni argument za neplačilo uporabnine. Souporaba sanitarij sama po sebi ne pomeni neprimernost prostorov za bivanje. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo VSL II Cp 362/2010, ker gre za dve različni dejanski situaciji. V primerljivi odločbi II Cp 362/2010 toženec nepremičnine ni uporabljal in zato ni bil dolžan plačati uporabnine, v danem obravnavanem primeru pa je tožena stranka uporabljala tri sobe za bivanje več kot deset let in je zato dolžna plačati uporabnino.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki za obravnavano obdobje in za sobe, ki jih je uporabljala, ni plačala nobene uporabnine. S plačili hišnemu svetu ni plačala uporabnine, ampak obratovalne stroške.

Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor glede plačil elektrike, vode, smeti in drugih obratovalnih stroškov, pravilno zavrnilo (glej točka B obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugodilo pa je pobotnemu ugovoru glede uničene hrane, ki je bila posledica protipravnega odklopa električne energije s strani tožeče stranke. Glede zneska, ki je bil deponiran na E. G. pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ugovor v tem delu ni utemeljen, ker tožena stranka lahko in mora zahtevati vrnitev deponiranih sredstev od E. G. Pritožbo tožene stranke je zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu (353.člen ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje petnajstotoženi stranki S. S. naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati 3.245,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v tem delu se je pritožil S. S. Bistvo pritožbenih navedb je, da je bil objekt tožeče stranke neprimeren za bivanje. Tožeča stranka je avgusta 1996 izklopila elektriko. S tem dejanjem je onemogočila bivanje v objektu. Tožeča stranka izpraznjenih prostorov ni dala v najem in zato ni prikrajšana. Toženec odpovedi najema pogodbe ni prejel. Odpoved najema z izobešenjem na deski ni pravilno. Škoda, ki je toženi stranki nastala zaradi izklopa elektrike na uničenih živilih je bila večja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (80 kg mesa, ne samo 10 kg). Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 362/2010. Trdi, da nepremičnina tožeče stranke, X, ni bila v stanju prinašati koristi. Z uporabo sobe ni bila okoriščena. Graja izvedeniško mnenje izvedenca Ž., ker ni navedel primerljivih nepremičnin. Tipični prostor, faktor 1.0 ni pojasnjen. Višina najemnine je previsoka. Ni jasno, kateremu znesku se prištevajo zakonske zamudne obresti. Izračun za sobi 402 in 404 ni jasen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v času od avgusta 1996 do marca 2007 uporabljal sobi št. 402 in 404 v zgradbi X, ki je last tožeče stranke. Višino uporabnine je za uporabo teh dveh sob izračunalo v višini 3.312,00 EUR. Uporabnino je zmanjšalo zaradi v pobot ugovarjane škode v znesku 66,76 EUR in toženi naložilo v plačilo 3.245,24 EUR.

Ker je toženec sobi uporabljal brez pravne podlage, je bil okoriščen, tožena stranka pa prikrajšana. Tožena stranka je sobe oddajala v najem in s tem pridobivala prihodek. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da se obogatitev oziroma prikrajšanje izračuna na podlagi tržne najemnine za podobne prostore.

Onemogočanje uporabe s strani tožeče stranke samo potrjuje, da se tožeča stranka ni strinjala s tem, da bi tožena stranka uporabljala njene prostore brez njenega soglasja oziroma pravne ureditve razmerja. Uporaba tuje stvari v svojo korist predstavlja pravno podlago za zahtevek iz neupravičene obogatitve (219. člen ZOR).

Izvedenec Ž. je v izvedeniškem mnenju pojasnil, na podlagi kakšnih podatkov je izračunal izhodiščno uporabnino za m2 prostora in faktorje glede opremljenosti in velikosti prostora, za obračun uporabnine (glej list. št. 1685 in nadaljnje). Pritožba neutemeljeno izpodbija metodo takšnega izračuna uporabnine. Dejstvo je, da gre za unikatno zadevo in je zato slediti izvedencu, ki je na podlagi svojega znanja in izkušenj ponudil in izbral strokovna uravnotežena merila za izračun uporabnine. Med drugim je v izvedeniškem mnenju navedel tudi najemnine za določena stanovanja, popolnoma primerljivo nepremičnino pa ni našel, ker gre za unikatno zadevo.

Odločitev o zamudnih obrestih je jasna in pravilna. Plačilo zamudnih obresti je samostojna terjatev in se ne prišteva k nobeni drugi terjatvi. Da je izrek zamudnih obresti določen v tolarjih, ni nič narobe, ker je terjatev nastala v času, ko je bil tolar uradno plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji. Zakonite zamudne obresti v tem času so bile določena za tolarske terjatve.

Na pritožbeno navedbo, da mu odpoved najemne pogodbe ni bila vročena, je odgovoriti, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 20/97 z dne 17. 10. 2000 tožencu naloženo, da se iz prostorov, ki jih zaseda, izseli (stran enajst obrazložitve izpodbijane sodbe).

Na pritožbeno navedbo, da je imel uničenih več živil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer več kot 80 kg mesa in ne samo 10 kg, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je odgovoriti, da iz njegove izpovedbe na naroku dne 22. 3. 2012 (list. št. 1571), to ne izhaja. Na naroku tega ni izpovedal tako. Skliceval se je na izpoved odvetniku K., kar ni opredeliti kot njegovo izpoved na sodišču. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške.