Jedro

Dokler je v teku denacionalizacijski postopek, upravičenec izkazuje pravni interes za ugotovitev ničnosti razpolaganja s podržavljenim premoženjem.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Tožnik v tej pravdi zahteva, naj se ugotovi, da je pogodba o prodaji stanovanja, ki je bila sklenjena leta 1992 med četrto toženo stranko kot prodajalcem in SĆ ter HĆ kot kupcema, nična. Ničnostni razlog je po tožbeni podlagi ta, da je bilo razpolagano s premoženjem, glede katerega je obstajala možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Posledično je tožence zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi vlagajo pritožbo naprej prvo- do tretjetoženci. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek zavrnjen. Pritožba najprej napada tisti del razlogov sodbe sodišča prve stopnje, kjer je zapisano, da ovira za vračilo premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni okoliščina, s katero bi se ukvarjalo pravdno sodišče v okviru vprašanja pravnega interesa. Sklicuje se na nekaj odločb Upravnega sodišča, predvsem pa na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up 195/00, z dne 15.11.2001. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. V nadaljevanju pravi, da je sodišče zavrnilo vse navedbe tožencev glede teze, da sporno stanovanje predstavlja novo stvar, glede katere ne more obstajati obveznost plačila v naravi. Menijo, da so pridobili lastninsko pravico na podlagi 21. člena ZTLR oziroma na podlagi 116. člena SZ. Lastninsko pravico so torej pridobili na originarni način. Dalje pritožba trdi, da sta pogodbenici s sklenitvijo prodajne pogodbe le uredili pravno stanje na sporni nepremičnini in ga uskladili z dejanskim stanjem. Navedena vprašanja so v pristojnosti pravdnega sodišča. Pritožba trdi, da toženci niso stranke v denacionalizacijskem postopku. Upravni organ torej o njihovih trditvah ne bo mogel odločati. V zvezi z neobravnavanjem navedenih vprašanj pritožba uveljavlja tudi procesne kršitve. Gre za zavrnitev dokazov oziroma za neobrazloženo zavrnitev dokazov, češ da so neutemeljeni, nepotrebni. Nadalje trdijo, da njihove argumentirane in dokazno podprte trditve o nastanku nove stvari, sploh niso bile prerekane. Sodišče bi jih torej moralo v skladu z 2. odst. 214. člena ZPP šteti za priznane. Z odločitvijo, kakršna je, je tožencem preprosto odvzeta lastninska pravica.

Proti sodbi vlaga samostojno pritožbo tudi četrtotoženka. Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da bo zahtevek zavržen (najbrž tožba zavržena; opomba pritožbenega sodišča) oziroma, da bo sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbe četrtotoženke je v stališču, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v tej pravdi. Svoje stališče utemeljuje s tem, da je bila v upravnem postopku napotena na pravdo. Tožbo v tej pravdi pa je vložila šele 11 let po tem. Pritožba se sklicuje na 3. odst. 151. člena ZUP, ki je vsebinsko enak prejšnjemu 147. členu ZUP/86. Tožba nima pravnega učinka v skladu z navedenimi procesnimi določbami. Okoliščina, da denacionalizacijski postopek še teče, ni pravno odločilno dejstvo. To namreč ne pomeni tega, da je denacionalizacijski postopek v teku glede vračila sporne nepremičnine v naravi. Odločitev v tej pravdi pa tudi glede na prej navedene določbe ZUP ne bo mogla imeti učinka v upravnem postopku.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki pa nanju ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema tudi razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Na razloge izpodbijane sodbe, ki v veliki meri odgovarjajo na sklope posameznih pritožbenih navedb, se zato pritožbeno sodišče sklicuje. Na vse ostalo, kar ni zajeto z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, pa bo odgovorilo v nadaljevanju.

Pritožbeni ugovor, češ da bi sodišče moralo presoditi, ali je vrnitev v naravi mogoča ali ne – češ da so toženci postali originarni lastniki z vlaganji – ni utemeljen. Najprej zato, ker njihova morebitna originarno pridobljena lastninska pravica nima nikakršne zveze z veljavnostjo prodajne pogodbe. Četudi bi se namreč ugotovila ničnost prodajne pogodbe, bi to na njihovo morebitno originarno pridobljeno lastninsko pravico v ničemer ne vplivalo.

Tudi ne drži, da toženci ne morejo biti stranke denacionalizacijskega postopka. Svoje morebitno originarno pridobljene pravice lahko v denacionalizacijskem postopku ščitijo. To jim izrecno zagotavlja 2. odst. 60. člena ZDen. Ta namreč določa, da je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Ne glede na to pa je treba ponoviti: ugotovitev, da je prodajna pogodba nična, v ničemer ne vpliva na njihovo morebitno izvirno pridobljeno lastninsko pravico.

Glede trditve, da sta sopogodbenici v resnici le uskladili pravno stanje z dejanskim, pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Poleg tega pa velja podobno kot zgoraj. Ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ne bi v ničemer vplivala na (ne)veljavnost morebitnega prikritega posla.

Pritožba pravi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo njihove dokazne predloge. Prvo, kar je treba glede tega reči, je, da na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožena stranka tovrstne procesne kršitve ni uveljavljala. Že zato je v skladu z 286. b členom ZPP tudi sedaj v pritožbi ne more uveljavljati. Ne glede na to pa velja, da so bili dokazni predlogi pravilno zavrnjeni, če gre za dokaze glede izvirne pridobitve lastninske pravice. To vprašanje je namreč za to pravdo pravno nepomembno.

Glede problema pravnega interesa: Pravni interes je podan, če bo odločitev v zadevi vplivala na pravni položaj stranke. Tak položaj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi podan. Namreč: ugotovitev ničnosti posla bo tožeči stranki kot denacionalizacijskemu upravičencu omogočila, da nepremičnino, ki je predmet ničnega posla, dobi vrnjeno v naravi. Brez ugotovitve, da je posel ničen, vrnitev v naravi ne bo mogoča (upravni organ očitno o tem predhodnem vprašanju ne bo odločal; zato pa je denacionalizacijskega upravičenca tudi napotil na vložitev tožbe).

Očitno je, da upravni organ čaka na pravnomočno odločitev o tem vprašanju. Dokler je tako, je podan pravni interes tožeče stranke za to pravdo. Zakaj upravni organ postopka ni ustavil oziroma zakaj prekinjenega postopka potemtakem še ni nadaljeval (s ciljem odločiti o podrednem in ne primarnem zahtevku – torej o denacionalizaciji v obliki odškodnine), je bilo v tej pravdi predmet ugibanja. Nobena od strank ni trdila, da je bil podan položaj iz 3. odst. 147. člena tedaj veljavnega ZUP. To pa je položaj, ko stranka v denacionalizacijskem postopku ni predložila dokazila, da je pri pristojnem organu zahtevala uvedbo postopka. Najverjetneje ga je, saj je tudi tožbo že vložila v letu 1997 (I P 171/97 Okrajnega sodišča v Ljubljani), pa se je potem postopek končal s procesnim sklepom 26.3.2003. A vse navedeno so ugibanja o tem, zakaj je upravni organ ravnal tako, kot je ravnal v postopku in tega ni ustavil oziroma ga nadaljeval s ciljem, da odloči o vračilu v obliki odškodnine (s čimer bi smiselno ustavil postopek po primarnem predlogu za vračilo v naravi).

A vse navedeno ugibanje že presega vprašanje, ali ima tožeča stranka pravni interes v tej pravdi ali ne. Ima ga. Saj glede na vse konkretne okoliščine ugodilna sodba v tej pravdi odločilno vpliva na njeno materialno pravno pravico do vračila nacionaliziranega premoženja v naravi. Podana ni nobena okoliščina, ki bi to zveznost pretrgala (to je zveznost, ki uteleša pravni interes).

Objektivni razlogi o ničnosti prodajne pogodbe glede stanovanja, za katero je obstajala možnost vrnitve, so pravilni. Pogodba je nična, zato je sodišče prve stopnje zahtevku pravilno ugodilo.

Pritožbi nista utemeljeni, podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.