Jedro

V reviziji postavljena materialnopravna dilema: ali je potrebno odločiti o konkretnem sporu po določilu drugega odstavka 128. ali drugega odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona (SZ), po presoji revizijskega sodišča ne obstaja. Pogoje in postopek za prodajo to je privatizacijo stanovanj ureja stanovanjski zakon v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. V tem poglavju se nahajata tako 117. člen kot 128. člen SZ. Določilo 117. člena SZ zavezuje lastnike olastninjenih stanovanj, da so dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel (z njegovo privolitvijo tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu), stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Drugi odstavek 128. člena SZ pa je določil primere, v katerih lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja. Tako po tem določilu lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je bilo mogoče le-to odpovedati, ne da bi mu bili zagotovljeni najpotrebnejši prostori skladno z določili bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). To so bili primeri, kadar formalni imetnik stanovanjske pravice stanovanja dejansko ni uporabljal ali če je imel v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezni del stavbe, če je to stanovanje primerno (in ko je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje po določbah 60. oziroma 58. člena bivšega ZSR). Določilo 148. člena SZ pa se nahaja v poglavju, ki ureja prehodne in končne določbe. Drugi odstavek citiranega člena ureja le primere, ko je lastnik izjemoma dolžan skleniti najemno pogodbo za določen čas z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi ali kupuje stanovanjsko hišo oziroma stanovanje (pa mu po pogojih Stanovanjskega zakona ni bil dolžan prodati stanovanja). Ta člen torej ne ureja privatizacije (prodaje) stanovanj ter zato ne more predstavljati pravne podlage za odločitev v predmetnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženka dolžna skleniti s tožnikom prodajno pogodbo, s katero bo tožniku pod pogoji 117. člena Stanovanjskega zakona prodala dvosobno stanovanje v stanovanjskem bloku v B. za kupnino 656.797,40 SIT. S pobijano sodbo pa je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da naj se sodba razveljavi. Pri odločanju je sodišče uporabilo napačna pravna pravila Stanovanjskega zakona. Prvostopna sodba se sklicuje na določilo 128. člena Stanovanjskega zakona, čeprav je odklonilni razlog prodaje stanovanja drugi odstavek 148. člena Stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje te pravne dileme ni pojasnilo, ker da je odločilno to, da tožnik ni lastnik stanovanjske hiše pač pa njegova žena. Opozarja, da po 4. členu SZ predstavlja lastno stanovanje tisto, ki ga uporablja lastnik ali njegov ožji družinski član, po členu 6. SZ pa se za ožjega družinskega člana šteje tudi zakonec. Zato je treba šteti za stanovanje tudi hišo, ki je last tožnikove žene. Je pa toženka pripravljena skleniti s tožnikom najemno pogodbo za sporno stanovanje za ves čas, dokler stanovanje v B., ki je last tožnikove žene, ne bo primerno za normalno bivanje.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji postavljena materialnopravna dilema: ali je potrebno odločiti o konkretnem sporu po določilu drugega odstavka 128. ali drugega odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona (SZ), po presoji revizijskega sodišča ne obstaja. Pogoje in postopek za prodajo to je privatizacijo stanovanj ureja stanovanjski zakon v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. V tem poglavju se nahajata tako 117. člen kot 128. člen SZ. Določilo 117. člena SZ zavezuje lastnike olastninjenih stanovanj, da so dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel (z njegovo privolitvijo tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu), stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Drugi odstavek 128. člena SZ pa je določil primere, v katerih lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja. Tako po tem določilu lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je bilo mogoče le-to odpovedati, ne da bi mu bili zagotovljeni najpotrebnejši prostori skladno z določili bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). To so bili primeri, kadar formalni imetnik stanovanjske pravice stanovanja dejansko ni uporabljal ali če je imel v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezni del stavbe, če je to stanovanje primerno (in ko je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje po določbah 60. oziroma 58. člena bivšega ZSR). Določilo 148. člena SZ pa se nahaja v poglavju, ki ureja prehodne in končne določbe. Drugi odstavek citiranega člena ureja le primere, ko je lastnik izjemoma dolžan skleniti najemno pogodbo za določen čas z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi ali kupuje stanovanjsko hišo oziroma stanovanje (pa mu po pogojih Stanovanjskega zakona ni bil dolžan prodati stanovanja). Ta člen torej ne ureja privatizacije (prodaje) stanovanj ter zato ne more predstavljati pravne podlage za odločitev v predmetnem sporu.

V tem primeru je torej sporno, ali je toženka dolžna prodati tožniku stanovanje po določbah 117. člena SZ. Kot je že pojasnjeno, je taka njena obveznost podana, če niso podani pogoji za odklonitev prodaje po drugem odstavku 128. člena SZ. Po navedenem določilu lahko lastnik odkloni prodajo stanovanja le, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami bivšega ZSR. Po določilu prvega odstavka 60. člena bivšega člena ZSR pa je stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, ki je imel v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezni del stavbe, če je bilo to stanovanje primerno (zanj in uporabnike stanovanja). Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da hiša, ki je v lasti tožnikove žene, ni prazna (zaseda jo namreč tožnikova tašča v celoti z izjemo dveh manjših prostorov na podlagi dosmrtne služnostne pravice stanovanja), niso bili podani pogoji za odklonitev prodaje spornega stanovanja po določilu drugega odstavka 128. člena SZ. To pa pomeni, da obstaja toženkina obveznost po 117. in naslednjih členih SZ, da proda tožniku sporno stanovanje. Ker sta sodišči druge in prve stopnje odločili, da mora toženka prodati stanovanje tožniku (vsebina prodajne pogodbe pa se ni osporavala), je odločitev materialnopravno pravilna. Zato po presoji revizijskega sodišča ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V okviru uradno naloženega preizkusa pobijane sodbe (v smislu 386. člena ZPP), pa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijo toženke je zato kot neutemeljeno zavrnilo (člen 393. ZPP).