Jedro

Izjema od splošnega določila iz člena 15/1 ZPD o davčni osnovi je za nove uvožene osebne avtomobile posebej opredeljena v šestem odstavku 16. člena ZPD: po tej določbi je ta osnova vrednost osebnih avtomobilov, ugotovljena po carinskih predpisih, v katero niso vštete carina in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu. V skladu s tem je tudi določilo tretjega odstavka 2. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba SDK Republike Slovenije z dne 9.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Bivša SDK Republike Slovenije, sedaj Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI), je po podružnici opravila inšpekcijo finančnega materialnega poslovanja pri tožeči stranki in ji zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti naložila, da mora:

I./1. plačati in povečati obveznosti za obračunani prometni davek po tar. štev. 1 zakona o prometnem davku v znesku 3.762.056,40 SIT; 2) plačati in povečati obveznosti za obračunani prometni davek po tar. štev. 3 zakona o prometnem davku v znesku 118.704,40 SIT; 3) plačati in povečati obveznosti za obračunani prometni davek po tar. štev. 4 zakona prometnem davku v znesku 211.920,90 SIT; 4) plačati in povečati obveznosti za obračunane zamudne obresti v znesku 1.542.570,00 SIT; 5) obračunati, plačati in povečati obveznosti za pripadajoče zamudne obresti od zneska neplačanega prometnega davka za čas od 21.3.1994 do dneva plačila; 6) vplačati obračunani prometni davek in pripadajoče zamudne obresti na predpisane vplačilne račune; 7) opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezna knjiženja nalogov, danih v dispozitivu te odločbe v točkah od I/1 do I/5. Pritožbo tožeče stranke proti tej odločbi je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo proti toženi stranki zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

Tožba tožeče stranke je utemeljena.

Obravnavane zadeve se nanašajo na očitek premalo obračunanega prometnega davka za nove uvožene osebne avtomobile v letih 1992 in 1993. Iz spodbijane odločbe izhaja stališče tožene stranke, da bi bila morala tožeča stranka vključiti v davčno osnovo, od katere se obračuna prometni davek, ne samo carinsko vrednost vozila po šestem odstavku 16. člena zakona o prometnem davku (Ur. l. RS, št. 4/92), temveč v skladu z določilom 15. člena zakona tudi odvisne stroške, ki jih je tožeča stranka kot prodajalec zaračunala kupcu, kar da se zahteva tudi po tretjem odstavku 14. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Ur. l. RS, št. 6/92).

Tožeča stranka v nasprotju s takim stališčem tožene stranke meni, da predstavlja davčno osnovo le carinska vrednost vozila, od česar je zato tudi obračunavala prometni davek.

Splošno določbo za določitev davčne osnove za davek od prometa proizvodov vsebuje prvi odstavek 15. člena zakona o prometnem davku (ZPD). Ta osnova je prodajna cena proizvoda, ki ne vsebuje davka od prometa proizvodov, pri čemer je po tretjem odstavku s prodajno ceno mišljeno celotno brutto plačilo, ki se plača prodajalcu za kupljene proizvode, v katero so všteti tudi odvisni stroški, ki jih je prodajalec zaračunal kupcu.

Izjema od tega splošnega določila o davčni osnovi pa je za nove uvožene osebne avtomobile posebej opredeljena v šestem odstavku 16. člena ZPD: po tej določbi je ta osnova vrednost osebnih avtomobilov, ugotovljena po carinskih predpisih, v katero niso vštete carina in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu. V skladu s tem je tudi določilo tretjega odstavka 2. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (PUZPD).

Iz take zakonske opredelitve posebne davčne osnove izhaja, da je tožeča stranka ravnala pravilno, ko je za davčno osnovo pri obračunu prometnega davka za nove uvožene osebne avtomobile vzela le vrednost avtomobilov, ugotovljeno po carinskih predpisih. V zvezi s samo carinsko vrednostjo avtomobilov po tožeči stranki tožena stranka nima pripomb. Sicer pa se po določilu 37. člena v zvezi s 41. členom Carinskega zakona, ki je veljal v obravnavanem času (p.b. Ur. l. SFRJ št. 34/90), upoštevaje pri ugotavljanju vrednosti uvoženega blaga vsi stroški in izdatki do tam, kjer prihaja blago v carinsko območje (t.im. dogovorjena cena blaga).

Napačno je tedaj stališče tožene stranke, da predstavlja davčno osnovo brutto prodajna cena proizvoda iz 15. člena ZPD. Česa takega tudi ni mogoče izvajati iz določbe tretjega odstavka 14. člena PUZPD, po kateri prodajalec novih uvoženih avtomobilov izkaže na računu ločeno med drugim davčno osnovo, ki predstavlja tolarsko protivrednost nabavne vrednosti uvoženega avtomobila, skupaj z drugimi stroški prodaje (špediterski, bančni, prodajalčeva razlika v ceni in drugi). Iz tega besedila pravilnika sledi, da se z njo ne določa davčna osnova (saj je ta opredeljena že z zakonom), ampak se z njo zahteva le ločeno izkazovanje elementov v prodajalčevi fakturi. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U_I-145/92-9 z dne 18.3.1993 (objavljena v Ur. l. RS št. 15/95), ko je obravnavalo ustavni spor o neskladnosti določb tretjega in četrtega odstavka 14. člena PUZPD z določbo šestega odstavka 16. člena ZPD. Pri tem je Ustavno sodišče v obrazložitvi posebej tudi poudarilo, da predstavlja davčno osnovo pri uvozu novih osebnih avtomobilov carinska osnova iz 37. člena v zvezi s 41. členom Carinskega zakona, se pravi vrednost avtomobila, plačana tujemu prodajalcu, povečana za stroške prevoza, zavarovanja in slično, nastale do slovenske meje (šesti odstavek 16. člena ZPD).

Vse to bo morala upoštevati tožena stranka pri izdaji nove odločbe.