13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. in C. C. iz V., ki jih zastopa odvetniška pisarna Č. & Č., o.p., d.n.o., U., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 203/2004 z dne 9. 12. 2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1891/2002 z dne 9. 12. 2003 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 12/97 z dne 9. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniki izpodbijajo odločitev sodišč o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki so jo uveljavljali na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da pogodba z dne 28. 4. 1959 ni bila sklenjena v kakšnih konkretnih okoliščinah grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

2.Pritožniki izpodbijanim sklepom očitajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Trdijo, da sodišča niso odgovorila na navedbe predlagateljev (med njimi torej tudi pritožnikov), s katerimi so utemeljevali, da je bila omenjena pogodba o prodaji nepremičnin sklenjena zaradi prisile oziroma grožnje predstavnikov tedanje oblasti. Razloge, navedene v sklepih sodišč, zavračajo in menijo, da z njimi odločitev ni razumno obrazložena. Zato izpodbijanim sklepom očitajo arbitrarnost. Sodiščem očitajo tudi, da jih ni obravnavalo enako kot nasprotnega udeleženca, saj naj bi ta ne dostavil nobenega dokaza, s katerim bi izpodbil zatrjevanje predlagateljev in izpoved prič o tem, da je bila pogodba sklenjena pod prisilo. Neenako obravnavanje naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na trditve predlagateljev, da je bila izplačana kupnina nižja od 50 % takratne vrednosti zemljišča. Višjemu in Vrhovnemu sodišču prav tako očitajo, da nista odgovorili na vprašanje, zakaj bi nekdo prodajal premoženje pod ceno. Drugostopenjskemu sodišču pa očitajo še, da bi moralo zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je "spremenilo razmišljanja glede pravne podlage".

B.

3.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi sicer lahko šlo, če sodišča ne bi navedla odločilnih dejstev za svoje odločitve, kot to trdijo pritožniki. Za kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena pa bi lahko šlo, če bi bil utemeljen očitek pritožnikov, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Vendar ti očitki ne držijo. Že iz samih navedb v ustavni pritožbi izhaja, da ne gre za to, da odločitve sodišč ne bi bile obrazložene ali da sodišča ne bi odgovorila na trditve pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z ugotovitvami in s pravnimi stališči sodišč. Prav tako je iz izpodbijanih sklepov sodišč razvidno, da so sodišča razumno obrazložila, zakaj pritožniki zatrjevane prisile oziroma grožnje niso izkazali. Ustavno sodišče pa morebitnih nepravilnosti samih po sebi pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava ne presoja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da se pritožniki z odločitvijo sodišč in z razlogi, s katerimi so sodišča svoje odločitve utemeljila, ne strinjajo, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

4.Na drugačno presojo ne more vplivati niti trditev pritožnikov, da sodišča niso odgovorila na navedbe pritožnikov glede višine plačane kupnine. V reviziji namreč tega očitka zoper sklep Višjega sodišča niso uveljavljali, saj so revizijo vložili le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V tem okviru so sicer navajali tudi nizko vrednost kupnine kot okoliščino, ki naj bi izkazovala, da je bila pogodba sklenjena pod prisilo oziroma zaradi grožnje. Glede na to, da iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja, da se sodišče mora opredeliti le do navedb, ki so za odločitev pomembne, je neutemeljen tudi očitek, da se Vrhovno sodišče neupravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem višine kupnine. Iz obrazložitev sklepov sodišč prve in druge stopnje je namreč razvidno, da sodišči realnosti višine kupnine nista ugotavljali in zakaj ne. Tako je Višje sodišče navedlo tudi, da pritožniki tega vprašanja v pritožbi niti niso opredelili. Tej oceni Višjega sodišča pa pritožniki v reviziji niso nasprotovali. Okoliščina, ki v postopku ni bila ugotovljena, pa za odločitev revizijskega sodišča ne more biti odločilna.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi sicer lahko bila pomembna trditev pritožnikov, da so bili v postopku, v katerem so bili izdani izpodbijani sklepi, neenako obravnavani v primerjavi z nasprotnim udeležencem. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Pritožniki namreč navajajo, da nasprotni udeleženec ni predložil nobenega dokaza, ki bi izpodbil trditve pritožnikov in izpoved prič. Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, na katere listine je sodišče oprlo presojo, da pritožniki niso izkazali zatrjevanega pritiska oziroma grožnje. Iz drugih prilog k ustavni pritožbi je razvidno, da gre za listine, ki so jih sodišču predložili predlagatelji postopka (med njimi torej tudi pritožniki). Dejstvo, da je sodišče táko (za pritožnike neugodno) presojo oprlo na listine, ki so jih predložili pritožniki sami in ne nasprotni udeleženci, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan