Jedro

Če delodajalec v svojem aktu nima določb o načinu imenovanja disciplinske komisije, je treba uporabiti določbo 21. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, SKPG), po kateri imenuje komisijo organ upravljanja. Komisija za varstvo pravic mora biti imenovana po določbah internega akta delodajalca. Tožena stranka ni imenovala disciplinskih organov v skladu z navedenimi določbami, zato so njene odločitve nezakonite.

V zahtevi za začetek disciplinskega postopka mora biti dejanje, ki ga je storil delavec, oblikovano časovno in krajevno tako, da je moč ugotoviti morebitno zastaranje.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke (z dne 29.6. in 12.7.1995), s katerima ji je bil zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti po 31. točki 39. člena ("nezakonito razpolaganje s sredstvi družbe, ne glede na to, ali ima za posledico pridobitev materialne ali moralne koristi zase ali koga drugega") Kolektivne pogodbe za družbo I.d.d. (v nadaljevanju: KP). Odločilo je, da mora tožena stranka tožnico sprejeti nazaj na delo, ji priznati vse pravice iz dela, ji od 12.7.1995 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji od navedenega dne dalje plačati plačo z obrestmi.

Odločilo je tudi, da ji mora tožena stranka plačati razliko v plači od 29.6. do 12.7.1995, ko je bila suspendirana. Tožnici je tudi prisodilo stroške postopka.

Ugotovilo je, da tožena stranka v splošnih aktih nima določb o tem, kdo imenuje disciplinsko komisijo prve stopnje, zato je upoštevati določbo prvega odstavka 21. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG). Ta določa, da disciplinsko komisijo imenuje organ upravljanja oziroma delodajalec. Disciplinsko komisijo je imenoval direktor družbe na podlagi ustnega dogovora z upravnim odborom. Disciplinska komisija torej ni bila pravilno oblikovana, ker je za njeno imenovanje na podlagi 38. in 81. člena Statuta I. d.d. (v nadaljevanju: Statut) pristojen upravni odbor.

Nepravilno pa je bila oblikovana tudi Komisija za varstvo pravic. Po 45. členu KP je ta organ sestavljen iz dveh predstavnikov sindikata in enega predstavnika družbe. Člana sindikata, ki sta bila člana tega organa, sta bila imenovana v ta organ vsaj 10.5.1993 in zato imenovanje novih članov ni bilo zakonito. O disciplinski odgovornosti tožnice sta torej odločala organa, ki nista bila zakonito imenovana.

Tožnici očitana kršitev delovnih obveznosti ni jasno določena. V opisu kršitve ni določeno, kdaj v letih 1993 in 1994 so bile kršitve storjene, niso pa tudi navedeni posamezni denarni zneski. To je pomembno za zastaranje, ki je nastopilo za vsa dejanja storjena pred 12.7.1994. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Ugotovilo je, da pri preoblikovanju I. d.d. v I. d.o.o. ne gre za ustanovitev nove družbe, temveč le za njeno preoblikovanje (5. člen Sklepa Upravnega odbora I. d.d. z dne 8.12.1994, v nadaljevanju: Sklep). Zato ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje naložilo izpolnitev neobstoječi pravni osebi, ni utemeljen.

Zaradi določb 8. člena Sklepa in 21. člena SKPG namesto upravnega odbora direktor ne more odločati o sestavi organov, to pa velja tudi za sestavo drugostopne Komisije za varstvo pravic.

Kljub ugovoru zastaranja, tega sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti zaradi nejasnega opisa kršitve delovnih obveznosti. Tega ni mogoče ugotoviti niti iz zahteve za začetek disciplinskega postopka in tudi ne iz obrazložitve sklepa Disciplinske komisije. Po določbi 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) mora zahteva za začetek disciplinskega postopka vsebovati opis ravnanja, ter njegovo časovno in krajevno opredelitev.

Iz izpovedbe nekdanjega direktorja tožene stranke izhaja, da je za kršitve izvedel ob koncu leta 1994 in v začetku leta 1995. Zato je po določbah prvega in tretjega odstavka 67. člena ZTPDR prišlo do zastaranja uvedbe in vodenja postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo smiselno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da je bilo na prvi stopnji odločeno zoper neobstoječo pravno osebo, ker takrat I. d.d. ni več obstojala. Tožnica je v tožbi zahtevala neizplačane osebne dohodke, ne pa tudi razlike v času suspenza. Sodišče je torej tožnici prisodilo več, kot je zahtevala, kar je bistvena kršitev določb postopka. Očitane kršitve pri oblikovanju disciplinskih organov niso bile storjene. V Sklepu je bil direktor že pred uvedbo disciplinskega postopka pooblaščen za imenovanje Disciplinske komisije.

Tudi ustno pooblastilo za imenovanje disciplinske komisije je veljavno. Prejšnji član Komisije za varstvo pravic je odstopil s funkcije. Novi vršilec dolžnosti predsednika sindikata je imenoval dva člana Komisije. Sestava Komisije torej ni bila nezakonita.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka predlagala njeno zavrnitev in navajala, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravna naslednica I. d.d. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo mej tožbenega zahtevka, kar je razvidno iz zahtevka tožnice. Pristojnosti organa morajo biti določene v aktu delodajalca. Pooblastila ni dovoljeno prenesti ustno. Imenovanje članov prvostopnega in drugostopnega disciplinskega organa je bilo nezakonito.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Takšna ureditev revizije narekuje revidentu, da določno navede revizijske razloge in da jih tudi utemelji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. V zvezi z drugimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo, ker revident v reviziji ni navedel in tudi ne utemeljil, katere kršitve bi naj bile podane.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V 542. do 545. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 84/98, v nadaljevanju: ZGD) je urejeno preoblikovanje delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo. Že naslov tega dela ZGD kaže, da pri spremembi pravne oblike iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo ne gre za prenehanje ene in nastanek druge družbe, temveč le za preoblikovanje ene pravne oblike v drugo pravno obliko družbe. Tak sklep temelji predvsem na 544. členu ZGD, ki ureja učinek vpisa. Iz te določbe izhaja, da pri vpisu obstaja pravna kontinuiteta s prejšnjo pravno osebo. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo zoper toženo stranko I. d.d., katere disciplinski organi so odločali zoper tožnico in ki se je preoblikovala v I. d.o.o., torej je le spremenila pravno obliko.

V zvezi z ugovorom o prekoračitvi tožbenega zahtevka (revident ga je uveljavljal že v pritožbi) je treba ugotoviti, da se točka 3 tožbenega zahtevka ujema z vsebino 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ugovor torej ni sprejemljiv.

Vprašanje, kako sta bila oblikovana disciplinska organa tožene stranke (kdo - kateri organ ju je imenoval, kdaj sta bila imenovana, kdo je sestavljal ta organa), je dejansko vprašanje. Na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na ta vprašanja, revizijsko sodišče ni smelo preizkušati.

O pravni ureditvi imenovanja Disciplinske komisije in Komisije za varstvo pravic revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Postopek pred delovnimi sodišči ureja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Ta v prvem odstavku 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po določbi prvega odstavka 97. člena ZPP je pooblastilo dopustno dati v dveh oblikah: pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču. Pooblastilo za imenovanje disciplinske komisije bi torej lahko bilo dano le pisno.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O stroških tožeče stranke v odgovoru na revizijo, je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP. Obgovor na revizijo ni prispeval k večji razjasnitvi zadeve.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.