Jedro

Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4194/2024/11 (1222-19) z dne 24. 1. 2025 , s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da pri presoji sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema pri predaji prosilca za mednarodno zaščito v drugo državo članico po Uredbi Dublin III niso relevantne okoliščine, v katerih se prosilec znajde, ko je na ozemlju te države kot tujec, temveč ko je postal prosilec za mednarodno zaščito, pa tudi takrat je treba okoliščine presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Na podlagi navedenega je presodilo, da tožnikove trditve o tem, da je bil enkrat, ob poskusu ilegalnega prečkanja meje, vrnjen v Bosno in Hercegovino in ob tem pretepen s strani hrvaške policije (t. i. push back), same po sebi še ne vzbujajo dvoma, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU in se pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024. Tožnik se je v nadaljevanju iz Avstrije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in od koder naj bi bil predan Republiki Hrvaški, v Republiko Hrvaško vrnil sam, torej izven formalne predaje Hrvaški na podlagi odločbe iz Avstrije. Odločbo oziroma dokumente, ki izvirajo iz postopka v Avstriji, naj bi izgubil na slovensko-hrvaški meji. Upravno sodišče je zaključilo, da zaradi navedenih okoliščin in zato ker tožnik ni v ničemer izpodbijal ugotovitev toženke, da ni najti informacij o pomanjkljivostih ob formalnem postopku predaje, sistemske pomanjkljivosti v obravnavanem primeru niso podane. Ugotovilo je, da okoliščine, kot izhajajo iz sodb ESČP M. S. S. Proti Belgiji in Grčiji in C. K. proti Sloveniji ter sodbe SEU C-163/17, na katere se je skliceval tožnik, v konkretnem primeru niso podane.

3.Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, da na osebnem razgovoru ni bil obveščen, da ga bo Hrvaška sprejela v skladu z d. točko in ne b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, saj ni pojasnil, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost upravnega postopka. Dodalo je, da tožnikovo zdravstveno stanje (diagnosticirana posttravmatska stresna motnja, pri čemer ni niti zatrjeval niti predložil dokazov, da bi obstajala nevarnost za njeno znatno in nepopravljivo poslabšanje v primeru predaje Republiki Hrvaški) ne narekuje, da bi morala toženka pridobiti posebno zagotovilo zanj o predaji in pri tem poudarilo vsebino odgovora Republike Hrvaške o tem, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnika in naj Republika Slovenija vsaj tri dni pred predajo navede posebnosti zdravstvenega stanja tožnika, da se zagotovi ustrezna obravnava.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in se pri tem glede svojih okoliščin v zvezi s predajo Republiki Hrvaški sklicuje na zadevo SEU C-163/17. Ravnanja hrvaških organov kažejo na to, da mu ni bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, tri dni je bil brez hrane in je na dežju spal na prostem, kljub temu da je želel podati prošnjo za mednarodno zaščito. Zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer trdi, da ga na Hrvaškem policisti niso opozorili, da potrebuje dokumente iz Avstrije, temveč so mu zatrdili, da uradnih listin ne potrebuje za sprejem v azilnem domu, česar pa Upravno sodišče ni ugotavljalo. Ponovno, tako kot že pred Upravnim sodiščem, poudarja da ni bil obveščen o pravi pravni podlagi za njegovo predajo Republiki Hrvaški. Zatrjuje še, da bi toženka morala pridobiti posebno zagotovilo Republike Hrvaške o njegovi obravnavi glede na njegovo okrnjeno zdravstveno stanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi oziroma podredno, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača uveljavljan pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik glede navedenega zatrjuje, da Upravno sodišče ni (pravilno) ugotovilo dejstev glede tega, da mu je bil otežen dostop do postopka mednarodne zaščite, ker so ga hrvaški policisti poslali v azilni dom in mu rekli, da ne potrebuje dokumentov, medtem ko ga v azilni dom niso sprejeli, ker ni imel dokumentov, kar je rezultiralo v tem, da je tri dni brez hrane spal na prostem. Navedena dejstva Upravno sodišče očitno ni štelo za pravno relevantna, saj jih ni vključilo v argumentacijo svoje odločitve. Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.

8.Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da pritožnikovo tridnevno bivanje na prostem, ob upoštevanju sodne prakse ESČP in SEU (zadevo C-163/17 pritožnik ponovno navaja v pritožbi), kot jo je analiziralo Upravno sodišče v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne predstavlja okoliščine, ki bi bila primerljiva z dejanskimi okoliščinami v zadevi C-163/17 do te mere, da bi utemeljevala njegove navedbe o tem, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

9.Pritožnik nadalje navaja, da ni bil pravilno obveščen o pravni podlagi, na kateri je Republika Hrvaška sprejela odgovornost, saj je toženka na osebnem razgovoru navedla drugo pravno podlago, kot se je kasneje izkazala za pravo (v upravnem postopku je bil glede tega izdan tudi popravni sklep), zato se ne strinja s presojo Upravnega sodišča o pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Pritožnik torej z navedenim uveljavlja razlog po tretji točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Glede na določbo druge točke prvega odstavka 27. člena se sme upravni akt izpodbijati s tožbo zaradi navedenega razloga ob tem, da je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče preverja utemeljenost teh očitkov glede na razloge iz odločitve Upravnega sodišča.

Upravno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrnilo ta tožbeni razlog, saj pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni pojasnil, kako je način obveščanja o pravni podlagi vplival na pravilnost in zakonitost odločitve toženke v obravnavanem primeru.

10.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v pritožnikovem primeru ni zagotovil, da bo Republika Hrvaška v primeru njegove vrnitve resno obravnavala vloženo prošnjo in ga ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, Vrhovno sodišče pritrjuje presoji Upravnega sodišča. Upravno sodišče je namreč v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je Republika Hrvaška v odgovoru št. 2142-4194/2024/5, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, med drugim povprašala pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave, da se mu zagotovi ustrezno obravnavo. Glede na navedeno je Upravno sodišče na podlagi vsebine tega dopisa po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi mu bile ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.

Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Domjan Pavlin, B. v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 431 in 432.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.