Jedro

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti.

Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 6. 2016 o dovolitvi spremembe tožbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 533.156,47 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 477.073,45 EUR za obdobje od 26. 4. 2004 dalje do plačila, od zneska 56.083,02 EUR pa za obdobje od 16. 5. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, in sicer plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 56.083,02 EUR od 26. 4. 2004 do 15. 5. 2016, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 4.113,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje razlogom za zavrnitev njegovega dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca s področja ekonomije - podpodročje revizije. Sodišče prve stopnje je to odločitev obrazložilo z utemeljitvijo, da je vsa odločilna dejstva o zatrjevanem soprispevku in prekinjeni vzročni zvezi ugotovilo na podlagi dokazov, navedenih v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar v tej točki obrazložitve niso navedeni nobeni dokazi.

Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izvedensko mnenje mag. A.A. ocenjuje kot jasno, popolno in razumljivo, kot tudi se ni opredelilo do pripomb k temu izvedenskemu mnenju, ki jih je podal v pripravljalnih vlogah z dne 20. 5. 2016, 20. 7. 2016 in 29. 8. 2016 ter na naroku za glavno obravnavo 14. 9. 2016. Predvsem se ni opredelilo do njegovih pripomb, da izvedenka ni znala pojasniti, ali je v spisovni dokumentaciji preverjena in potrjena letna bilanca stanja; da se je izvedenka pri izračunu višine škode nepravilno osredotočila le na kartico kupca, v zvezi s katero je najprej pojasnila, da je ta podpisana, nato pa je bilo ugotovljeno, da ni podpisana; da kartica kupca ni verodostojna listina; da izvedenka ni ugotavljala, ali je do neupravičenih denarnih transakcij iz poslovnega računa tožeče stranke na poslovni račun družbe B. d. d. sploh prišlo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegovih navedb, da so trije izvedenci v treh različnih sodnih postopkih isto škodo ugotovili v različnih zneskih, čeprav so mnenja podajali na podlagi iste dokumentacije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb in dokaznih predlogov, podanih v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2016. Zaradi vsega navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Uveljavlja protispisnost dejanskega zaključka, da je v okviru svojih delovnih nalog pregledoval prejete račune in jih nato skupaj z naročilnico in dobavnico posredoval vodji oddelka U.. Protispisna sta tudi zaključka, da je vsak dan blago naročal po telefonu ter da je količino naročenega blaga v naročilnice vpisovala referentka oddelka po njegovem navodilu ali navodilu C.C.. To iz listin v spisu ne izhaja.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 14. člena ZPP, saj je bilo v skladu s to določbo vezano tudi na ugotovitve iz pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010 glede višine nastale škode. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Iz omenjene kazenske sodbe namreč jasno izhaja, da je s svojim ravnanjem povzročil škodo v znesku 19.402,40 EUR, zato za razliko do zneska 533.156,47 EUR ne more biti odgovoren. Dejanske ugotovitve glede višine nastale škode v 15. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju, zato je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 113/2005 z dne 9. 3. 2017, v kateri je sodišče ob istem dejanskem stanju in isti spisovni dokumentaciji ugotovilo škodo v višini 507.863,31 EUR ter soprispevek tožeče stranke do višine 10 %. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), saj je nedopustno, da mora, čeprav je po ugotovitvi kazenskega sodišča k nastanku škode prispeval najmanj, plačati bistveno več kot ostali obsojenci. Sodišče prve stopnje se do te neskladnosti ni opredelilo, kot se tudi ni opredelilo do njegovih ugovorov, da tožba ni bila sklepčna in da tožeča stranka za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegovega ugovora prekluzije glede navedb in dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z izpostavljenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka nedopustno poseglo v njegove pravice, zagotovljene v 22., 23. in 25. členu URS.

Vztraja pri navedbah, da je terjatev tožeče stranke zastarala, saj je za obstoj domnevne škode izvedela najkasneje meseca maja 2002, tožbo pa je vložila na nepristojno sodišče. Ker med tožbo, vloženo leta 2004, in spremembo tožbe z dne 27. 8. 2015 ni niti objektivne niti subjektivne identitete, je treba šteti, da je bila tožba vložena šele leta 2015. Uveljavlja, da tožeča stranka glede spremembe tožbe ni podala nikakršnih trditev. Po njegovem mnenju tožba ni bila sklepčna, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2015 sama navedla, da je s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist (le) v znesku 19.402,40 EUR. Ker mu je bila s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010 v tem znesku odvzeta premoženjska korist, gre za res iudicata, posledično pa tožeča stranka za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa. Ker ima tožeča stranka skladno s 76. členom Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nadalj.) možnost zahtevati odvzeto premoženjsko korist, bo toženec znesek 19.402,40 EUR moral plačati dvakrat, tožeča stranka pa bo na ta način neupravičeno obogatena. Ne drži navedba tožeče stranke, da deležev prispevka posameznih soobsojencev k nastali škodi ni mogoče ugotoviti, saj iz kazenske obsodilne sodbe izhaja nasprotno. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, kaj je toženec storil nepravilno in kakšno škodo naj bi ji s tem povzročil. Kot bistveno izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010 spremenilo tako, da je očitano kaznivo dejanje iz sostorilstva prekvalificiralo v pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic. Obsežno pojasnjuje, zakaj bi sodišče pri sojenju moralo uporabiti novi KZ-1 in ne v času storitve kaznivega dejanja veljavnega Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 95/04 in nadalj.). Stališče Vrhovnega sodišča RS, da KZ-1 za toženca ne predstavlja milejšega zakona, je napačno in arbitrarno. Napačno je tudi stališče kazenskih sodišč, da je sostorilec kaznivega dejanja iz 244. člena KZ lahko nekdo, ki ne vodi ali nadzoruje gospodarske dejavnosti. Ker Vrhovno sodišče RS v postopku presoje zahteve za varstvo zakonitosti ni izdalo oprostilne sodbe, je ravnalo samovoljno in s tem kršilo 22. člen URS. Ker v opisu kaznivega dejanja v obtožbi pomoč ni bila zajeta, mu je bila s prekvalifikacijo očitka kršena tudi pravica do obrambe, zagotovljena v 29. členu URS. Opozarja, da pomoč kot najmanj intenzivna oblika udeležbe predstavlja le podporo storilcu in ustvarja ugodnejše pogoje za izvršitev kaznivega dejanja, v subjektivnem pogledu pa pomeni sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju. Obširno pojasnjuje, da temeljna dejavnost tožeče ni pridobitna, za storitev kaznivega dejanja po 244. členu KZ pa je bistvena zloraba položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V zvezi s tem se sklicuje na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbah opr. št. I Ips 208/98 in opr. št. I Ips 94/2004. Kot bistveno izpostavlja, da pri tožeči stranki ni imel vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, da ob notranjih in zunanjih nadzorih do leta 2002 ni bilo zaznati nobenih nepravilnosti, da v zvezi z očitanim ravnanjem ni ravnal niti naklepno niti iz hude malomarnosti, da je delo opravljal vestno, pošteno in na način, ki je bil pri tožeči stranki običajen (v zvezi s tem opozarja na izpoved priče D.D., da računovodstvo količin dobavljenega materiala ni preverjalo in da je bilo običajno, da so se naročilnice kopirale) in da tožeči stranki ni povzročil nobene škode. Tožeči stranki očita, da svojih delavcev ni ustrezno nadzorovala in da ni poskrbela za preprečitev oziroma zmanjševanje nastale škode. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam, da je v spornem obdobju deloval v smeri pridobitve velike premoženjske koristi, da je bil prvi člen v nadzorni verigi tožeče stranke v zvezi z dobavo potrošnega materiala in da je sprožil izdajo računov, navedenih v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 25. 8. 2015. Opozarja, da na nekaterih dobavnicah, ki so bile ugotovljene kot fiktivne, ni njegovih podpisov ter da sta na nekaterih dobavnicah dva podpisa. Navaja, da je bil v obdobju od 10. 7. 2000 do 31. 7. 2000 in od 20. 9. 2000 do 2. 10. 2000 na dopustu, v tem obdobju pa je bilo več dobav, ki so bile ugotovljene kot fiktivne. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je Vrhovno sodišče RS očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic, o vezanosti na kazensko sodbo na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni mogoče govoriti. Toženec namreč do nastanka škode ni imel nobenega subjektivnega odnosa, poleg tega niti ni jasno, katero njegovo ravnanje naj bi rezultiralo v ugotovljeni škodi.

Opozarja, da sodna izvedenka v obravnavani zadevi ni znala pojasniti, katero metodo je uporabila pri izračunu višine škode. Po njegovem mnenju izdelano izvedensko mnenje ni bilo izdelano v skladu s pravili ekonomske stroke. Izvedenka ni preverjala, ali je sploh prišlo do kakšne denarne transakcije med poslovnimi računi tožeče stranke in družbe B. d. d., kot tudi ni znala pojasniti, ali je v spisovni dokumentaciji s strani družbe B. d. d. ali tožeče stranke preverjena in potrjena letna bilanca stanja. Izvedenka se je pri izračunu višine škode napačno oprla le na kartico kupca. V zvezi z njo je najprej izpovedala, da je podpisana s strani saldakonista, po predočenju kartice pa se je izkazalo, da na njej podpisa ni. Pri izdelavi izvedenskega mnenja tudi ni upoštevala njegove pripravljalne vloge z dne 25. 4. 2016. Glede na vse navedeno bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca finančno ekonomske stroke. Meni, da kartica kupca ne more predstavljati verodostojne podlage za ugotovitev nastale škode. Pristopi vseh treh izvedencev so temeljili le na nekih domnevah in ne na verodostojnih podatkih o količini blaga, ki je bilo dobavljeno s strani družbe B. d. d. To, da so sodišča pri svojih odločitvah glede višine nastale škode upoštevala tri povsem različna izvedenska mnenja, predstavlja kršitev 22. in 23. člena URS. Opozarja, da sodišče lahko odloča le na podlagi nesporno ugotovljenih dejstev, ne pa na podlagi domnev izvedenca. Tožeča stranka bi morala navesti točne podatke o tem, koliko nedobavljenega blaga je bilo v spornem obdobju neupravičeno plačano. Ker tega ni storila, je šlo pri izvedbi dokaza s postavitvijo sodne izvedenke za ekonomijo za nedovoljen informativni dokaz. Sodišče prve stopnje se do njegovega ugovora v tej smeri ni opredelilo. Meni, da bi izvedenka morala ugotoviti pravo ceno, po kateri so bili izdelki plačani, ne pa da je v zvezi s tem upoštevala kar neko svojo vrednost. Izvedenka višine oškodovanja ni izračunala, temveč ga je le ocenjevala na podlagi neke nepojasnjene metode. Dejstvo, da višine oškodovanja ni mogoče ugotoviti, je treba šteti v škodo tožeči stranki. Sodišču prve stopnje očita, da je izvedenki postavljalo vprašanja brez ustrezne trditvene podlage, saj tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, katere dobave naj bi bile navidezne. Metoda, ki jo je izbrala izvedenka, je napačna in v nasprotju s sklepom z dne 5. 4. 2016, s katerim ji je bilo naloženo, da ugotovi višino škode v spornem obdobju, ki se kaže v obliki plačil tožeče stranke na podlagi navideznih dobav. Glede na to, da naj bi v obravnavani zadevi obstajali lažni računi in lažne dobavnice, je ugotavljanje dejanskega prenosa denarnih sredstev toliko bolj pomembno. Banka zagotovo razpolaga s podatki o denarnih transakcijah med tožečo stranko in družbo B. d. d., izvedenka pa bi morala pojasniti, ali je te podatke pridobila in kakšni so. Bistveno je vprašanje, ali je bilo 533.156,47 EUR dejansko prenesenih iz poslovnega računa tožeče stranke na poslovni račun družbe B. d. d., ne pa kakšen je seštevek posameznih številk na računih in dobavnicah. Sodišče prve stopnje bi se do njegovih navedb v zvezi s tem moralo opredeliti. Izpostavlja, da izvedenka ni odgovorila na vprašanja, ali je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala notranje in zunanje kontrole, ali je bilo pri teh kontrolah zaznati kakšne nepravilnosti, ali je tožeči stranki nastala kakšna škoda, ali je tožeča stranka k nastanku škode soprispevala in v kakšni višini, ali bi lahko tožeča stranka vtoževano škodo preprečila in na kakšen način, ali je toženec v spornem obdobju z opravljanjem dela tožeči stranki povzročil škodo, ali je opravljal delo na način, ki je bil pri tožeči stranki običajen in ali je v spornem obdobju sploh prihajalo do navideznih dobav blaga. Pri izdelavi izvedenskega mnenja tudi ni upoštevala, da toženec ni imel vodstvenih ali nadzornih upravičenj, da ni ravnal niti naklepno niti malomarno, da ob notranjih in zunanjih kontrolah ni bilo zaznati nepravilnosti ter da tožeča stranka ni imela vzpostavljenih ustreznih mehanizmov nadzora. Vse navedeno so odločilna dejstva, sodišče prve stopnje pa tega ni ugotavljalo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Izvedenka se je v izvedenskem mnenju nepravilno sklicevala na kazensko obsodilno sodbo opr. št. I K 7576/2010, saj je bila ta s sodbo Vrhovnega sodišča RS spremenjena. Izpostavlja, da kazensko sodišče, kljub nesporni strokovnosti in prizadevnosti sodne izvedenke, ni moglo ugotoviti obsega naročenega nedobavljenega blaga. Izvedenka je v obravnavani zadevi zaključke podala zgolj na podlagi predloženih računov, pri čemer nekaterih računov niti ne bi smela upoštevati, ker jih je tožeča stranka sodišču predložila prepozno. Izpostavlja ugotovitev sodnega izvedenca E.E. v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 113/2005, da je bila tožeča stranka oškodovana le v višini 507.863,31 EUR. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo škodo v drugačnem znesku, to pa predstavlja nedopusten poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic, zagotovljeno v 22. členu URS. Ker je kazensko sodišče povsem jasno ugotovilo, kolikšen je bil prispevek vsakega obsojenca k nastali škodi, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.).

Vztraja pri navedbah, da vtoževana škoda ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Niti tožeča stranka niti sodišče prve stopnje nista pojasnili, s katerim ravnanjem naj bi toženec tožeči stranki povzročil škodo, kdaj in na kakšen način. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožeča stranka k nastali škodi ni soprispevala, saj je opustila nadzor nad svojimi delavci. S tem je k nastali škodi soprispevala vsaj do višine 80 %. Tudi iz kazenske obsodilne sodbe opr. št. I K 7576/2010 izhaja, da tožeča stranka ni imela vzpostavljenih ustreznih mehanizmov nadzora ter da ni ravnala v skladu z internimi akti. Tožeča stranka tudi ni vodila materialnega knjigovodstva in ni dokumentirala gradiva, ki bi izkazovalo dejanske prevzeme blaga. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo prispevka delavcev družbe B. d. d. k nastali škodi, ki ni bil zanemarljiv. Tožeča stranka bi morala predvideti, da opustitev podrobnega računovodskega nadzora lahko povzroči škodljive posledice in da je treba pri tako velikem subjektu, kot je sama, izvajati izredno skrben nadzor finančnega poslovanja v obliki stalnega spremljanja finančnega knjigovodstva in stalnega spremljanja tudi minimalnih povečanj stroškov, ne glede na to, da so določeni nadzorni elementi vključeni že v postopek nabave potrošnega blaga. Na pomanjkljivost sistema nadzora pri tožeči stranki kaže tudi dejstvo, da so bile nepravilnosti odkrite šele po treh letih izvajanja protipravnih ravnanj. Ker se sodišče prve stopnje do njegovih navedb v zvezi z zatrjevanim soprispevkom ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V dopolnitvi pritožbe dodaja, da v obravnavani zadevi niso podane vse predpostavke civilnega delikta. Vztraja, da ni imel izoblikovanega nobenega odnosa do vtoževane škode, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je podana njegova krivda. Pri tem bi moralo upoštevati izpovedi prič C.C., F.F., G.G. in H.H., da je svoje delo opravljal vestno in pošteno in da pri njegovem delu ni bilo zaznati nobenih nepravilnosti. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do teh izpovedi ni opredelilo, niti ni razvidno, da bi jih upoštevalo pri odločitvi, zato je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi prilaga sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pg VII 113/2005 z dne 9. 3. 2017. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo toženca, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ugodilo je vsem dokaznim predlogom toženca, ki jih je ta podal v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2016. Navaja, da je toženec na naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2016 nasprotoval izvedenskemu mnenju izvedenke I.I., ki je bilo izdelano v kazenskem postopku, tudi sicer pa lahko sodišče v pravdnem postopku samostojno ugotavlja višino škode in v zvezi s tem ni vezano na ugotovitve iz kazenske sodbe. Opozarja, da premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ni nujno identična obsegu nastale škode. Za odločitev je bistveno, koliko znaša višina premoženjske škode, za katero toženec odgovarja solidarno z ostalimi udeleženci, in ne kolikšno premoženjsko korist si je s protipravnimi ravnanji pridobil. Pritožbeni očitek toženca, da mora po izpodbijani sodbi plačati več kot ostali soobsojeni, je nelogičen, saj je bila zadeva Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču odstopljena na njegov ugovor. Ne drži, da sta bili izpodbijana sodba in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 113/2005 izdelani na podlagi iste spisovne dokumentacije, saj sta se postopka po razdružitvi zadev vodila neodvisno drug od drugega. Nasprotuje pritožbenim ugovorom, da tožba ni bila sklepčna in da tožeča stranka za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je šlo pri izvedbi dokaza s postavitvijo sodne izvedenke za ekonomijo za nedovoljen informativni dokaz, saj je v postopku na prvi stopnje ustrezno zatrjevala tako obstoj kot višino škode. Glede pritožbene navedbe, da je bila metoda izračuna višine škode, ki jo je uporabil izvedenec E.E., ustreznejša, navaja, da je toženec v postopku na prvi stopnji njegovemu izvedenskemu mnenju izrecno nasprotoval. Prereka pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je k nastali škodi soprispevala. Iz izreka pravnomočne kazenske sodbe opr. št. I K 7576/2010 izhaja, da je bilo naklepno izvrševanje protipravnih ravnanj edini vzrok nastanka škode, saj nadzor ni deloval zaradi povezanosti oziroma verižnega organiziranega sodelovanja soobsojenih. Toženec je dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja ekonomije - podpodročje revizije podal prepozno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je na naroku 10. 6. 2016 razglasilo sklep, da se sprememba tožbe dovoli, v soglasju s strankama pa o tem ni izdalo posebnega pisnega odpravka sklepa. Glede na določbi sedmega odstavka 185. člena ZPP in tretjega odstavka 353. člena ZPP lahko toženec sklep, da se sprememba tožbe dovoli, izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo.

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka po prejemu izvedenskega mnenja mag. A.A. v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2016 (ponovno) spremenila tožbo, in sicer tako, da je obstoječi zahtevek zoper toženca povečala za 56.083,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženec pa je spremembi tožbe nasprotoval. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotovanju toženca na podlagi določbe prvega odstavka 185. člena ZPP spremembo tožbe dovolilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. S takšno oceno pritožbeno sodišče soglaša. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da tožeča stranka v zvezi s spremembo tožbe ni podala nobenih trditev. Iz listin v spisu je namreč jasno razvidno, da je tožbo spremenila z namenom prilagoditve tožbenega zahtevka ugotovitvam iz izvedenskega mnenja. Pritožba zoper sklep o spremembi tožbe je zato neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba.

9. Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. S pritožbo zatrjevano nasprotje med ugotovitvami v 15. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni podano, saj so razlogi glede višine nastale škode jasni, med seboj skladni in ustrezno obrazloženi.

10. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovega ugovora prekluzije v zvezi s trditvami in dokazi, ki naj bi jih tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker ob tem ne navede, katere so bile tiste trditve in tisti dokazni predlogi, ki so bili podani prepozno, tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem pa ni podana. Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov, ki jih je toženec podal v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku za glavno obravnavo 3. 2. 2016. Tudi tega pritožbenega očitka zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti in je zato neutemeljen.

11. Toženec v pritožbi zatrjuje obstoj nasprotja med listinsko dokumentacijo v spisu in dejanskimi ugotovitvami, da je v okviru delovnih nalog pregledoval račune ter jih nato skupaj z naročilnico in dobavnico posredoval vodji oddelka U., da je vsak dan blago naročal po telefonu in da je količino naročenega blaga v naročilnice vpisovala referentka oddelka po njegovem navodilu ali navodilu C.C.. S tem po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Toženec bi zato moral v pritožbi določno navesti, z vsebino katerih listin so navedene ugotovitve v nasprotju, česar ni storil. Pritožbenega očitka protispisnosti zato ni mogoče preizkusiti.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca s področja ekonomije - podpodročje revizije ni navedlo ustreznih razlogov. Iz 19. točke (v zvezi s 4. točko) obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo zato, ker je pravno pomembna dejstva glede zatrjevanega soprispevka (tožeče stranke) in prekinitve vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo ugotovilo že na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010, zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 18. 1. 2016, opisa delovnega mesta ekonom ter izpovedi toženca in prič J.J., K.K., L.L., M.M. in G.G.. Kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, je bila zavrnitev tega dokaznega predloga tudi vsebinsko pravilna, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem smiselno uveljavlja pritožba, ni podana.

13. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih ugovorov, da tožba ni sklepčna in da tožeča stranka za njeno vložitev ni imela pravnega interesa. Te ugovore je (čeprav res posredno) zavrnilo s tem, ko je zadevo vsebinsko obravnavalo in odločilo, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu utemeljen.

14. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine nastale škode oprlo na izvedensko mnenje izvedenke za ekonomijo - plačilo za delo mag. A.A., h kateremu je toženec podal obširne pripombe in hkrati predlagal postavitev novega izvedenca s tega področja. Pri tem vztraja tudi v pritožbi, sodišču prve stopnje pa očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker njegovemu predlogu ni ugodilo. Sodišče je v skladu z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le v primeru, če sámo oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Če sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni, postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje izvedenke mag. A.A. ocenilo kot jasno, prepričljivo in popolno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodna izvedenka na pripombe toženca k izvedenskemu mnenju ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je namreč izvedenko v zvezi z obširnimi pripombami, ki jih je toženec k izvedenskemu mnenju podal v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2016, na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2016 neposredno zaslišalo. Izvedenka se je v izpovedi izčrpno opredelila do prav vseh toženčevih pripomb in jih s prepričljivimi strokovnimi argumenti zavrnila kot neutemeljene. Ob upoštevanju njegovih pripomb je izdelala tudi dopolnilno izvedensko mnenje, h kateremu je toženec v pripravljalnih vlogah z dne 22. 7. 2016 in 30. 8. 2016 ponovno podal obširne pripombe. Sodišče prve stopnje je zato izvedenko še enkrat zaslišalo. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem odpravilo vse nejasnosti v izvedenskem mnenju, za postavitev novega izvedenca za ekonomijo niso bili izpolnjeni pogoji iz 254. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato z zavrnitvijo toženčevega predloga v tej smeri ni kršilo njegovih ustavnih pravic iz 22. (enako varstvo pravic) in 23. (pravica do sodnega varstva) člena URS. Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove navedbe, da je izvedensko mnenje nestrokovno in da ima številne pomanjkljivosti. Te navedbe je posredno zavrnilo s tem, ko je izvedensko mnenje ocenilo kot strokovno, prepričljivo in celovito, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s tem ni utemeljen.

15. Ker sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je posledično neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je z bistvenimi kršitvami nedopustno poseglo v toženčeve pravice, zagotovljene v 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. (pravica do pravnega sredstva) členu URS.

16. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

17. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode v znesku 533.156,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bila tožeči stranki povzročena s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja naslednje: - Toženec je bil v obdobju od leta 1985 do leta 2010 pri tožeči stranki zaposlen za nedoločen čas. V spornem obdobju je opravljal delo na delovnem mestu skladiščnik (ekonom).

- Tožeča stranka je 26. 4. 2004 zoper N.N. (toženec v tem sporu), O.O., C.C., družbo B. d. d. (sedaj P. d. d.) in R.R. vložila tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za plačilo odškodnine v znesku 139.139.704,19 SIT (580.619,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Postopek se je vodil pod opr. št. VII Pg 113/2005. - Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 9. 7. 2009 tožbo spremenila tako, da je od zgoraj navedenih toženih strank zahtevala povračilo škode v znesku 532.296,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z vlogo z dne 14. 7. 2014 pa je zahtevan znesek odškodnine znižala na 477.073,45 EUR.

- Toženec N.N. je v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 113/2005, podal ugovor stvarne pristojnosti, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 5. 2. 2015 zavrnilo kot neutemeljenega. Vendar pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Cpg 426/2015 z dne 22. 4. 2015 ugodilo njegovi pritožbi in sklep z dne 5. 2. 2015 spremenilo ter odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani za odločanje v sporu med tožečo stranko in N.N. ni stvarno pristojno, zadevo pa odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu delovnemu sodišču. Postopek med navedenima strankama se je tako nadaljeval pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je po izvedenem dokaznem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

- Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012 (v nadaljevanju: kazenska obsodilna sodba) toženca, C.C., R.R., S.S. in T.T. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obtoženci so se zoper to sodbo pritožili, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Kp 7576/2010 z dne 5. 11. 2011 njihove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano obsodilno sodbo. Obtoženci so zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče RS jim je s sodbo opr. št. I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015 delno ugodilo in pravnomočno obsodilno sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje obsojenih pravno opredelilo kot pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 27. členom KZ. V preostalem delu je zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo.

18. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi moralo (kazensko) sodišče pri sojenju uporabiti KZ-1 in ne KZ. O tem, kateri zakon za toženca glede na okoliščine konkretnega primera predstavlja milejši zakon, je bilo namreč pravnomočno odločeno v zgoraj navedenih kazenskih sodbah, zato pravilnost te odločitve ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče tudi ni pristojno presojati utemeljenosti pritožbenih navedb, da je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015 glede milejšega zakona arbitrarno in neustavno. Za takšno presojo bi bilo pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da temeljna dejavnost tožeče stranke ni pridobitna in da toženec na delovnem mestu skladiščnik ni imel nadzorstvenih ali vodstvenih upravičenj. Oboje je povezano s presojo, ali so obsojeni v zadevi opr. št. I K 7576/2010 s svojimi ravnanji izpolnili vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, za to presojo pa so bila prav tako pristojna kazenska sodišča. Pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku tudi ne more presojati utemeljenosti pritožbenih navedb, da Vrhovno sodišče RS za prekvalifikacijo očitka iz sostorilstva v pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic ni imelo pravne podlage, da bi moralo izdati oprostilno sodbo ter da je s svojo odločitvijo kršilo 22. (enako varstvo pravic) in 29. člen (pravna jamstva v kazenskem postopku) URS. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

19. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, to je na 70. člen v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), v skladu s katerim mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročil pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Vsebinsko enako določata tudi prvi odstavek 182. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) in prvi odstavek 177. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (to je iz določb ZOR oziroma OZ): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

20. Pritožba neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da tožba ni bila sklepčna. Iz kazenske obsodilne sodbe sicer res izhaja, da je bila tožencu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzeta s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v znesku 19.402,40 EUR. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi bilo to dejstvo v tem sporu pravno pomembno le, če bi toženec izkazal, da mu je bila premoženjska korist že odvzeta (česar ni storil). V tem primeru bi namreč terjatev tožeče stranke do višine denarnega zneska, ki ustreza tej koristi, prenehala. Neutemeljeno je toženčevo stališče, da tožeča stranka za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. II Ips 537/2004 z dne 22. 9. 2005, da ima oškodovanec pravico s tožbo uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist, pa ta ukrep (še) ni bil izvršen. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari in da bo toženec znesek 19.402,40 EUR moral plačati dvakrat. V primeru, da mu bo premoženjska korist na podlagi določb 95. in 96. člena KZ že pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe odvzeta, bo imel namreč - tudi v morebitnem izvršilnem postopku - možnost podati ugovor delno (do zneska 19.402,40 EUR) plačane terjatve.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen. Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev niti ob vložitvi tožbe (26. 4. 2004) niti ob njeni spremembi (16. 5. 2016) še ni zastarala, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tudi dejstvo, da je bila tožba zoper toženca prvotno vložena na nepristojno sodišče (Okrožno sodišče v Ljubljani), na pravilnost tega zaključka nima nobenega vpliva. Zadeva je bila na pristojno sodišče odstopljena 5. 2. 2015, torej pred 22. 4. 2022, ko bi nastopilo zastaranje, poleg tega pa je zastaralni rok v primeru odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem varovan (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 1/2014 z dne 19. 5. 2014).

22. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010 pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede protipravnosti toženčevega ravnanja, glede vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice (škode) in ugotovitve glede nastanka prepovedane posledice, kot tudi ugotovitve glede toženčeve prištevnosti in krivde. Ker iz izreka pravnomočne obsodilne sodbe izhaja, da je bilo toženčevo ravnanje v spornem obdobju protipravno in da je bilo v vzročni zvezi z v tem sporu vtoževano škodo, so nasprotne pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Neutemeljene so tudi navedbe toženca, da kot pomočnik ni imel izoblikovanega nobenega subjektivnega odnosa do nastanka premoženjske škode ter da očitanih ravnanj ni povzročil niti naklepno niti iz hude malomarnosti. Delovno sodišče je na podlagi določbe 14. člena ZPP vezano tudi na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec kriv, pomoč k storitvi kaznivega dejanja pa je kazniva le v primeru, da je naklepna (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 379/2006 z dne 7. 12. 2006). Glede na navedeno se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na izpovedi pričC.C., F.F., G.G. in H.H., iz katerih naj bi izhajalo, da je toženec v spornem obdobju delo opravljal vestno in pošteno ter na način, ki je bil pri tožeči stranki običajen. Te izpovedi za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko jih ni dokazno ocenilo.

23. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da zaradi prekvalifikacije očitanega kaznivega dejanja iz sostorilstva v lažjo obliko udeležbe (pomoč) o vezanosti delovnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo v smislu določbe 14. člena ZPP ni mogoče govoriti. Vrhovno sodišče RS je namreč z delno ugoditvijo toženčevi zahtevi za varstvo zakonitosti poseglo le v pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja, ne pa tudi v tisti del izreka sodbe, ki vsebuje pravno relevantna dejstva, pomembna za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti. Sicer pa glede na določbi drugega odstavka 206. člena ZOR in drugega odstavka 186. člena OZ niti bistveno, ali je bil toženec spoznan za krivega kot sostorilec ali kot pomagač - v obeh primerih je z drugimi odgovornimi osebami solidarno odgovoren za celotno nastalo škodo.

24. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, katero (protipravno) ravnanje toženca je povzročilo ugotovljeno škodo. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je pri opravljanju del in nalog skladiščnika v obdobju od 1. 1. 1999 do konca aprila 2002 ravnal protipravno, ko je kot prvi člen v kontrolni verigi tožeče stranke v zvezi z dobavo potrošnega materiala s podpisom fiktivnih dobavnic potrjeval prevzeme blaga, ki tožeči stranki ni bilo nikoli dobavljeno, s tem pa je sprožil izdajo fiktivnih računov s strani družbe B. d. d. tožeči stranki, ter da je nato vsakokrat potem, ko je tožeča stranka prejela račun na podlagi podpisane fiktivne dobavnice, ta račun pregledal in podpisal, ter ga z naročilnico in dobavnico posredoval v pregled (soobsojenega) C.C. Ker je navedene ugotovitve glede protipravnega ravnanja toženca sodišče prve stopnje povzelo iz izreka pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, jim glede na določbo 14. člena ZPP pritožba neutemeljeno nasprotuje.

25. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo. Ker se v skladu s trinajstim odstavkom 126. člena KZ za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo (v času izdaje obsodilne sodbe je bil to znesek nad 48.949,50 EUR), ugotovljen obseg škode v izpodbijani sodbi (533.156,47 EUR) ni v nasprotju z ugotovitvijo iz kazenske obsodilne sodbe. Poleg tega ni točna pritožbena navedba, da je kazensko sodišče ugotovilo škodo v znesku 477.073,45 EUR, saj je ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda najmanj v tem znesku.

26. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 206. člena ZOR oziroma drugega odstavka 186. člena OZ. Sicer drži, da iz kazenske obsodilne sodbe izhaja, da si je toženec z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja pridobil premoženjsko korist (le) v znesku 19.402,40 EUR, vendar to ne vpliva na njegovo obveznost, da kot pomagač solidarno z ostalimi odgovornimi osebami odgovarja do celotne nastale škode. Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da naj bi kazensko sodišče z odločitvijo o odvzemu višine premoženjske koristi ugotovilo delež soprispevka vsakega soobsojenega k nastali škodi. Četudi bi to držalo (pa ne drži, saj je kazensko sodišče odločitev v zvezi s tem sprejelo zgolj na podlagi približne ocene), to ne bi vplivalo na pravico tožeče stranke, da lahko od toženca zahteva izpolnitev celotne obveznosti (prvi odstavek 414. člena ZOR in prvi odstavek 395. člena OZ).

27. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot oškodovanec sicer nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z vprašanjem, v čem je bilo toženčevo ravnanje protipravno in kakšno škodo naj bi ji s svojim ravnanjem povzročil, neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da temu bremenu tožeča stranka ni zadostila. Že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2006, še natančneje pa v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2009 (obe pripravljalni vlogi sta bili vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo), je namreč podala obširne in konkretne navedbe tako glede nezakonitega ravnanja, ki ga je v spornem obdobju izvajal toženec, kot tudi glede višine škode, ki jo je v posledici tega ravnanja utrpela. Podrobneje je opisala način delovanja toženca in drugih vpletenih v protipravna ravnanja ter določno opredelila, katere dobavnice in kateri računi so bili fiktivni. Obseg škode je opredelila kot razliko med celotno kupnino, ki jo je tožeča stranka nakazala družbi B. d. d. in zneskom, do katerega je bila ta družba upravičena na podlagi dejanskih dobav blaga. Ker je tožeča stranka s tem ustrezno substancirala tako nastanek kot višino škode, so neutemeljeni ugovori, da se toženec ni imel možnosti braniti zoper (pavšalne) navedbe in dokaze tožeče stranke ter da je šlo pri izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenke ekonomske stroke za nedovoljen informativni dokaz. Zgolj dejstvo, da je sodna izvedenka po preučitvi spisovne dokumentacije ugotovila škodo v drugačnem (višjem) znesku, kot ga je prvotno zatrjevala tožeča stranka, še ne pomeni, da je šlo za informativni dokaz. Tožeča stranka je izvedbo tega dokaza predlagala ravno zato, ker ugotovitev resničnega obsega nastale škode brez ustreznega strokovnega znanja ni bila mogoča. 28. Izvedenka je ustrezno pojsnila, katero metodo je uporabila za izračun višine nastale škode. Uporabljena metoda je pojasnjena v IV. točki izvedenskega mnenja z dne 4. 5. 2016 (na list. št. 623 v spisu), izvedenka pa jo je razložila tudi v svoji izpovedi v postopku pred sodiščem. Višino škode je izračunala tako, da je seštela zneske tistih računov, za katere je bilo v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da so fiktivni in ki dodatno temeljijo na fiktivnih dobavnicah. Pritožba sicer uveljavlja, da izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja ne bi smela upoštevati tistih računov, ki jih je tožeča stranka sodišču predložila prepozno, vendar te pritožbene navedbe zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je uporabljena metoda izvedenke v tem sporu strokovna, logična in izkustveno preverljiva, stališče toženca, da izvedensko mnenje temelji le na "nekih nepojasnjenih domnevah oziroma ocenah" ter da izvedenka višine škode sploh ni izračunala, pa je neutemeljeno. Na pravilnost izračuna višine nastale škode tudi nima nobenega vpliva dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS delno ugodilo toženčevi zahtevi za varstvo zakonitosti in očitano kaznivo dejanje prekvalificiralo iz sostorilstva v pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic. Z odločitvijo namreč ni poseglo v tisti del izreka, v katerem so določno navedeni vsi fiktivni računi in vse fiktivne dobavnice, zato jih je izvedenka kot take pravilno upoštevala.

29. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ni bilo izdelano s pravili ekonomske stroke, češ da bi morala izvedenka od bank pridobiti podatke o denarnih transakcijah tožeče stranke družbi B. d. d. ter da bi morala preveriti, ali je v spisovni dokumentaciji s strani tožeče stranke ali družbe B. d. d. preverjena in potrjena bilanca stanja. Vse navedeno glede na metodo, s katero je izvedenka izračunala višino nastale škode, ni bilo potrebno. Da je bilo s poslovnega računa tožeče stranke na poslovni račun družbe B. d. d. neupravičeno nakazanih 533.156,47 EUR, je izvedenka z gotovostjo zaključila na podlagi kartice kupca (tožeče stranke) št. ..., ki se je v družbi B. d. d. vodila v letih od 1999 do 2002. Iz te kartice je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje razvidno, da je tožeča stranka na podlagi računov, ki so bili v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeni kot fiktivni, in na podlagi fiktivnih računov, ki so bili izstavljeni na podlagi fiktivnih dobavnic, družbi B. d. d. nakazala znesek 533.156,47 EUR. S temi ugotovitvami je sodišče prve stopnje odgovorilo na navedbe toženca, da ni izkazano, da bi bil ugotovljen znesek škode s strani tožeče stranke družbi B. d. d. tudi dejansko nakazan, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba sicer uveljavlja, da kartica kupca ne izkazuje denarnih transakcij med tožečo stranko in družbo B. d. d., vendar iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja, da je kartica kupca poročilo, ki prikazuje vse finančne transakcije med dvema subjektoma, pri čemer so na njej prikazane številke, datumi in zneski računov ter datumi in zneski izvršenih plačil. Pravilnost te ugotovitve potrjuje tudi dejstvo, da iz kazenskih sodb ne izhaja, da bi pri izvrševanju kaznivega dejanja sodelovali tudi delavci iz računovodstva tožeče stranke. Kartica kupca se namreč izpolnjuje v računovodstvu, po izpovedi sodne izvedenke pa bi bilo v primeru, če bi bile denarne transakcije zabeležene le na kartici kupca, v resnici pa ne bi bile izvršene (kar v pritožbi zatrjuje toženec), to mogoče zlahka opaziti, ker postavki credet in debet ne bi bili enaki. Ker delavci v računovodstvu tožeče stranke kakršnihkoli odstopanj tri leta in štiri mesece niso opazili, sta bili obe postavki kartice kupca očitno uravnoteženi, torej so bila plačila tudi dejansko izvršena. Da kartica kupca verodostojno izkazuje obseg denarnih transakcij med tožečo stranko in družbo B. d. d., ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je bilo tudi izvedensko mnenje v kazenskem postopku izdelano zgolj na podlagi te kartice. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo višine transakcij, ki so bile s strani tožeče stranke nakazane v premoženjsko sfero družbe B. d. d., posledično pa uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

30. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo dolžno odgovoriti na vse pripombe, ki jih je k izvedenskemu mnenju oziroma njegovi dopolnitvi podal toženec. Bistveno je, da teh pripomb ni spregledalo pri presoji, ali je izdelano izvedensko mnenje strokovno in celovito, česar pa mu ob upoštevanju dejstva, da je izvedenko prav v zvezi s temi pripombami kar dvakrat natančno zaslišalo, ni mogoče očitati. Izvedenka je tekom zaslišanja odgovorila tudi na vse pravno relevantne pripombe, ki jih izrecno izpostavlja pritožba. Pojasnila je, zakaj je kartico kupca (tožeče stranke) mogoče šteti kot verodostojno listino ter zakaj ni nobenega dvoma, da je na podlagi lažnih dobav in lažnih računov do denarne transakcije s poslovnega računa tožeče stranke na poslovni račun družbe B. d. d. res prišlo (strani 2, 3, 5 in 6 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 14. 9. 2016). Sicer drži, da je izvedenka najprej izpovedala, da je bila kartica kupca (tožeče stranke) podpisana, po predočenju kartice pa zaključila, da podpisa ni, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi te okoliščine kartici kupca ni mogoče odreči verodostojnosti. Iz izpovedi izvedenke izhaja, da nikjer ni predpisano, da mora biti kartica kupca podpisana.

31. Okrožno sodišče v Ljubljani je v obrazložitvi kazenske obsodilne sodbe res zapisalo, da kljub strokovnosti in prizadevnosti izvedenke ekonomske stroke (I.I.) ni moglo popolnoma eksplicitno količinsko ugotoviti obsega naročenega nedobavljenega blaga in da je zato ocena vrednosti škode obremenjena s kvantitativno nedorečenostjo in se glasi na najmanj 477.073,45 EUR. Vendar pa je omenjena sodna izvedenka za izračun višine škode uporabila drugačno metodo, kot izvedenka v obravnavani zadevi. Dejstvo, da z metodo izvedenke I.I. pravega obsega škode ni bilo mogoče natančno ugotoviti, zato še ne pomeni, da to velja tudi za metodo izvedenke mag. A.A., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot pravilnejšo. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja izvedenca E.E., ki je bilo izdelano v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 113/2005. Sodišče prve stopnje na to izvedensko mnenje ni oprlo svoje odločitve, niti nanj ni bilo vezano, kar je pojasnjeno v naslednji točki.

32. Dejstvo, da so tri različna sodišča ob bistveno podobnem dejanskem stanju ugotovila škodo v treh različnih višinah, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišča so namreč za ugotavljanje škode postavila tri različne izvedence ekonomske stroke, vsak od izvedencev pa je glede na dejstvo, da dejanskih količin toaletnih potrebščin v prostorih tožeče stranke v spornem obdobju ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, za izračun višine škode uporabil metodo, ki jo je po svojem strokovnem mnenju ocenil kot najprimernejšo. Iz prepisov zvočnega posnetka narokov za glavno obravnavo z dne 10. 6. 2016 in 14. 9. 2016 izhaja, da je izvedenka mag. A.A. podrobno proučila tako izvedensko mnenje izvedenke I.I., izdelano v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010, kot tudi izvedensko mnenje izvedenca E.E., izdelano v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VII Pg 113/2005, vendar je metodo, ki jo je za izračun višine škode izbrala sama, ocenila kot najbolj pravilno. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje njeno izvedensko mnenje (posledično pa tudi metodo, s katero je izračunala višino nastale škode) ocenilo kot strokovno in pravilno, ne pomeni "nedopustnega neskladja". Dokaz z izvedencem je namreč le eden od dokazov in kot tak podvržen dokazni oceni sodišča, vsako sodišče pa odločitev sprejme po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov, ki jih je izvedlo samo. Glede na navedeno ni podana niti kršitev toženčeve pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) niti kršitev njegove pravice do sodnega varstva (23. člen URS), kot to zatrjuje pritožba.

33. Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da na nekaterih dobavnicah, ki so bile ugotovljene kot fiktivne, ni njegovih podpisov (ker je bil na dopustu) oziroma da sta na nekaterih dobavnicah dva podpisa. Na te navedbe je namreč odgovorilo v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da za odločitev v zadevi ni pomembno, da na nekaterih fiktivnih dobavnicah ni toženčevega podpisa. Iz kazenske obsodilne sodbe namreč izhaja, da je bila tudi na podlagi teh dobavnic tožeči stranki povzročena škoda, v skladu z drugim odstavkom 206. člena ZOR oziroma drugim odstavkom 186. člena OZ pa pomagač odgovarja solidarno z odgovornimi osebami do celotne nastale škode. V zvezi s tem je pomembno tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, kot je obravnavani (ko več oseb v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarja za celoten obseg škode), oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega povzročitelja škode in nastalo škodo. Dokazati mora, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti, to podlago pa v obravnavani zadevi predstavlja pravnomočna kazenska obsodilna sodba.

34. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodna izvedenka ni odgovorila na njegova vprašanja, ali je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala notranje in zunanje kontrole in ali je bilo pri teh kontrolah zaznati kakšne nepravilnosti, ali je tožeča stranka k nastanku škode soprispevala in v kakšni višini ter ali bi lahko tožeča stranka vtoževano škodo preprečila in na kakšen način. To za izračun višine nastale škode ni pomembno, temveč je povezano s presojo morebitnega soprispevka tožeče stranke k nastali škodi, o čemer pa odloča sodišče in ne izvedenec. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja spregledala, da je bila tožeča stranka dolžna nadzorovati svoje delavce in sprejemati ukrepe za preprečitev oziroma zmanjševanje škode ter da ni imela vzpostavljenih ustreznih mehanizmov nadzora. Tudi to so okoliščine, ki lahko vplivajo kvečjemu na presojo soprispevka tožeče stranke, ne pa na višino nastale škode. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevati toženčeve navedbe v zvezi s tem, da pri tožeči stranki ni bil na takšnem delovnem mestu, da bi lahko vršil kontrolo nad pravilnostjo poslovanja, da pri opravljanju dela ni ravnal niti naklepno niti malomarno, da je delo opravljal na običajen način ter da tožeči stranki v spornem obdobju sploh ni povzročil nobene škode. To za ugotavljanje višine škode prav tako ni pomembno, poleg tega pa te toženčeve navedbe nasprotujejo ugotovitvam, na katerih temelji pravnomočna kazenska obsodilna sodba in na katere je sodišče prve stopnje vezano.

35. Sodišče prve stopnje se je pri presoji zatrjevanega soprispevka tožeče stranke k nastali škodi pravilno oprlo na določbi prvega odstavka 192. člena ZOR in prvega odstavka 171. člena OZ, v skladu s katerima ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje na navedbe toženca v zvezi s tem odgovorilo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo ustrezne razloge za zaključek, da tožeča stranka k nastali škodi ni soprispevala. Pritožba napačno zatrjuje, da tožeča stranka v spornem obdobju ni imela vzpostavljenih ustreznih mehanizmov nadzora nad dobavo sredstev za čiščenje in higieno. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, namreč izhaja, da so bili za ta nadzor zadolženi toženec, C.C. (vodja oddelka U.) in O.O. (direktor V.), vendar so s premišljenim, načrtovanim in vnaprej dogovorjenim protipravnim ravnanjem to dolžnost naklepno opustili. Ustvarili so namreč mehanizem delovanja, ki je bistveno prispeval k vzpostavitvi in dolgotrajnemu ohranjanju privida, da se poslovne transakcije, izhajajoče iz fiktivnih računov in dobavnic tudi dejansko odvijajo, in da so plačila, ki jih je tožeča stranka iz naslova kupnine blaga nakazovala družbi B. d. d., v celoti upravičena. Ob takšnih okoliščinah tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka k nastali škodi soprispevala. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da tožeča stranka ni vodila materialnega knjigovodstva in da ni dokumentirala gradiva, ki bi kazalo na dejanske prevzeme blaga. Iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe izhajajo ugotovitve, da je bil toženec kot skladiščnik zadolžen za to, da sprejme dostavljena sredstva za čiščenje in higieno, s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Iz navedenega logično sledi, da bi v primeru, če toženec svoje nadzorstvene funkcije ne bi naklepno opustil, dobavnice odražale dejansko količino dobavljenega in prevzetega blaga, posledično pa bi tožeča stranka razpolagala z verodostojnimi listinami o resnični količini dobavljenega blaga. Glede presoje zatrjevanega soprispevka tožeče stranke k nastali škodi pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da do škode brez ravnanja delavcev družbe B. d. d. ne bi prišlo in da njihov prispevek ni zanemarljiv. Prispevek soodgovornih oseb k nastali škodi je namreč lahko pravno relevanten le pri vprašanju, kako si bodo odgovorne osebe porazdelile breme povračila nastale škode (208. člen ZOR in 188. člen OZ), ne vpliva pa na presojo morebitnega soprispevka oškodovanca k nastali škodi.

36. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da dejstvo, da je tožeča stranka očitana protipravna ravnanja odkrila šele po več kot treh letih, dokazuje pomanjkljivosti v njenem nadzoru. Poglaviten razlog za to, da so protipravna ravnanja toženca, C.C. in O.O. tako dolgo ostala neodkrita, je bil namreč v tem, da so bila skrbno načrtovana, usklajena in premišljena. Ker so prav vsi, ki bi nepravilnosti lahko ugotovili, pri izvrševanju protipravnih ravnanj sodelovali, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je takšna ravnanja zelo težko odkriti, še posebej ob upoštevanju nadaljnje ugotovitve, da delavci, zaposleni v računovodstvu tožeče stranke, niso bili pristojni preverjati, ali je tožeča stranka blago dejansko prevzela. V okviru svojih delovnih zadolžitev so bili dolžni preveriti le, ali je račun opremljen z vsemi zahtevanimi sestavinami in podpisi, čemur pa je bilo v primeru vseh spornih izplačil zadoščeno.

37. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo v zvezi z zatrjevanim soprispevkom tožeče stranke k nastali škodi postaviti sodnega izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj za ugotovitev zgoraj navedenih pravno odločilnih dejstev posebno strokovno znanje ni bilo potrebno.

38. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o pretežni utemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 6. 2016 o dovolitvi spremembe tožbe (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

39. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.