Jedro

Presoja prvostopenjskega organa, da je ob tem, ko ni bilo mogoče najti ne odločbe o prisilnem odvzemu pravice uporabe nacionaliziranega zemljišča v breme prejšnjega lastnika, ne listine, ki bi izkazovala prostovoljen prenos pravice uporabe (ali dajala podlago za tak zaključek), pravno nepomembna okoliščina, da je občina po stanju zemljiške knjige lastnica predmetne parcele, nepravilna. Kot pravno pomembna je tudi okoliščina, da je predmetno zemljišče po sedanjem stanju parkirišče, ki ga je uredila občina. Obe navedeni okoliščini skupaj pa dajeta podlago za zaključevanje o prehodu pravice uporabe od prejšnjega lastnika na občino.

Potrebno bi bilo pridobiti ter upoštevati in presoditi tudi posredne podatke, na podlagi katerih bo mogoče zaključiti o odvzemu predmetnega zemljišča iz posesti. Ob odsotnosti listinskih dokazov (odločb, pogodb) o načinu prehoda pravice uporabe ter ob posrednih dokazih, ki bi kazali na prisilen prehod, pa bi za nacionalizirano zemljišče morala veljati domneva o prisilnem odvzemu pravice uporabe, z dokaznim bremenom na tistem, ki odplačnost prenosa pravice uporabe zatrjuje, da to dokaže.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Škofja Loka št. DEN-351-442-184/93/RM z dne 14. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Škofja Loka (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 29/2, travnik II. razreda v izmeri 3.177 m2 in nerodovitno v izmeri 4.997 m2, v k.o. …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovnem postopku v zvezi z odločbo pritožbenega organa z dne 19. 7. 2010, ter da je v skladu z napotili tega organa prvostopenjski organ po uradni dolžnosti opravil poizvedbe glede obstoja odločbe, ki bi dokazovala, da je bila posest prejšnjemu lastniku odvzeta na prisilen način. Iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana je upravni organ pridobil več dokumentov, iz katerih je razvidno, da so med A. in Občino B. potekali dogovori o prostovoljnem prenosu med drugim predmetne nepremičnine ter da so se zaključili z odgovorom občine, da nima sredstev za izplačilo odškodnine. Glede na te dokumente je mogoče sklepati, da prenos oziroma prisilni odvzem ni bil izveden ter pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini ni bila prenesena na drugo osebo. Ker se je podržavljenje na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) izvajalo v dveh fazah, druga faza, to je prisilni odvzem pravice uporabe pa v predmetnem primeru ni izkazan, je organ zaključil, da denacionalizacije nacionaliziranega zemljišča po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni mogoče priznati.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 21. 12. 2012 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnica v tožbi navaja, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo na podlagi 9. točke 3. člena ZDen, saj je bila parcela 29/2 podržavljena po ZNNZ. V postopku je bilo ugotovljeno, da je po podatkih zemljiške knjige ta parcela last Občine B. ter da je po sedanjem stanju zazidano stavbno zemljišče, parkirišče, ki ga je uredila Občina B. Ker posesti tega zemljišča danes nima več denacionalizacijski upravičenec, mu je torej bila odvzeta ne samo lastninska pravica, pač pa tudi posest. Izpodbijana odločba se neupravičeno in neutemeljeno ter nepravilno ukvarja z vprašanjem prisilnega odvzema zemljišča iz posesti. Tožnica tudi ne more sprejeti razlogovanja drugostopenjskega organa, da če je bil postopek nacionalizacije izveden nepravilno in nezakonito, kar bi lahko veljalo za predmetni primer, da tega v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati in upoštevati, pač pa bi prejšnji lastnik (A.) moral to uveljavljati v postopku nacionalizacije. Tožnica meni, da je ZDen zakon, ki je namenjen saniranju nezakonite prilastitve družbene lastnine. Zato bi na njegovi podlagi za parcelo, ki je bila nacionalizirana in prisilno odvzeta na podlagi ZNNZ, denacionalizacija morala biti priznana. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter v zadevi samo odloči tako, da tožnici kot upravičenki prizna odškodnino za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 29/2 v znesku 218.994,00 DEM oziroma 109.497,00 EUR v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi C. d.d.. Ta v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri tem, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita ter zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 29/2 k.o. …, za katero je bilo z odločbo OLO Škofja Loka z dne 17. 8. 1959 ugotovljeno, da je bila z dnem 26. 12. 1958 na podlagi ZNNZ lastniku A. - kot pravnemu predniku tožnice - nacionalizirana kot gradbeno zemljišče, kar vse ni sporno, ker prisilni odvzem pravice uporabe za to nepremičnino (nezazidano gradbeno zemljišče) ni bil izkazan.

Sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega organa, da se je podržavljenje na podlagi določb ZNNZ izvajalo v dveh fazah, tako da so bila z uveljavitvijo tega zakona podržavljena vsa zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, o čemer so bile izdane ugotovitvene odločbe, prejšnji lastniki pa so na zemljiščih obdržali pravico uporabe, dokler jim ta ni bila prisilno odvzeta. Tako izhaja za nezazidana gradbena zemljišča iz 38. in 39. člena ZNNZ. Da je odvzem iz posesti nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravno pomembna okoliščina za odločanje o denacionalizaciji takega zemljišča in da jo je treba v postopku ugotavljati po uradni dolžnosti, je sicer prav v zvezi z navedenim zemljiščem razlogovalo to sodišče že v sodbi U 1153/2004 z dne 16. 6. 2005. Pri tem pa je navedlo, da mora upravni organ pridobiti podatke – lahko tudi posredne - ki bodo izkazovali kdaj in kako je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Tudi v odločbi drugostopenjskega organa z dne 19. 7. 2010, v izvrševanju katere je prvostopenjski organ vodil postopek za izdajo izpodbijane odločbe, je bil ta organ napoten, naj opravi poizvedbe o morebitnem obstoju odločbe o odvzemu iz posesti prejšnjega lastnika oziroma listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o pravici tožnice do denacionalizacije nacionaliziranega stavbnega zemljišča. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnih spisov izhaja, da kljub poizvedbam prvostopenjski organ odločbe o izvzemu nacionaliziranega zemljišča s parc. št. 29/2 iz posesti ni našel ter da je na podlagi podatkov razpoložljive dokumentacije, ki jo je pridobil pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, zaključil, da je ostalo neizkazano pravno relevantno dejstvo prisilnega odvzema zemljišča iz posesti, ob čemer pridobljena dokumentacija nikakršnega prehoda pravice uporabe (niti prostovoljnega) tudi ne izkazuje, vsaj do leta 1968 ne; tak zaključek pa je po mnenju organa podlaga za zavrnitev denacionalizacije ter na drugačno odločitev po njegovem mnenju tudi ne more vplivati okoliščina, da zemljiška knjiga za predmetno nepremičnino izkazuje lastništvo Občine B..

Sodišče se ne strinja s presojo prvostopenjskega organa, da je ob tem, ko ni bilo mogoče najti ne odločbe o prisilnem odvzemu pravice uporabe nacionaliziranega zemljišča v breme prejšnjega lastnika B. ne listine, ki bi izkazovala prostovoljen prenos pravice uporabe (ali dajala podlago za tak zaključek), pravno nepomembna okoliščina, da je Občina B. po stanju zemljiške knjige lastnica predmetne parcele 29/2. Lastninska pravica za Občino B. je bila namreč lahko vpisana nanjo kot imetnico pravice uporabe na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) - tako iz podatkov zemljiške knjige tudi izhaja (da gre za vknjižbo na podlagi 5. člena ZLNDL). Kot pravno pomembno sodišče presoja tudi okoliščino, da je predmetno zemljišče po sedanjem stanju parkirišče, ki ga je uredila Občina B. Obe navedeni okoliščini skupaj pa po presoji sodišča dajeta podlago za zaključevanje o prehodu pravice uporabe od prejšnjega lastnika A. na Občino B. Po mnenju sodišča pa bi pri ugotavljanju načina prehoda pravice uporabe organ tudi ne mogel zanemariti listin, ki jih je - glede na spisno dokumentacijo – pridobil od Zgodovinskega arhiva že leta 2004 (l. št. 83), in sicer dopisov z dne 8. 7. 1970 in 14. 8. 1970 (iz slednjega bi lahko izhajalo, da občina šteje, da A. na parceli 29/2 pravice uporabe (več) nima). V zvezi z razlogovanjem prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da se je odvzem pravice uporabe izvajal vse do leta 1968 (po njegovem mnenju očitno dlje ne) ter kolikor to pomeni njegov zaključek v smeri, da okoliščin prehoda pravice uporabe po navedenem letu ni več smiselno raziskovati, sodišče dodaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča U–I–130/01 z dne 23. 5. 2002 (zlasti točk 12 do 15) izhaja drugače (ter da bi navedeno leto lahko bilo mejno le za izvajanje nacionalizacije stavbnih zemljišč in ne za odvzem pravice uporabe na teh). Presoja vseh navedenih dejstev in okoliščin bi pomenila tudi realizacijo pravnega stališča v sodbi U 1153/2004 z dne 16. 6. 2005, da je potrebno pridobiti ter upoštevati in presoditi tudi posredne podatke, na podlagi katerih bo mogoče zaključiti o odvzemu predmetnega zemljišča iz posesti. Ob odsotnosti listinskih dokazov (odločb, pogodb) o načinu prehoda pravice uporabe ter ob posrednih dokazih, ki bi kazali na prisilen prehod, pa bi po mnenju sodišča za nacionalizirano zemljišče morala veljati domneva o prisilnem odvzemu pravice uporabe, z dokaznim bremenom na tistem, ki odplačnost prenosa pravice uporabe zatrjuje, da to dokaže. Pri tem sodišče opozarja še na relevantno sodno prakso; iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 947/2003 z dne 19. 10. 2005 ter v postopku s pritožbo potrjene sodbe tega sodišča U 1349/2001 z dne 5. 2. 2003 npr. izhaja, da odločba o odvzemu zemljišča iz posesti ni štela za nujen pogoj za priznanje denacionalizacije.

Po povedanem sodišče sodi, da prvostopenjski organ pri uporabi določbe 9. točke 3. člena ZDen ni pravilno presodil vseh pravno pomembnih dejstev in okoliščin, niti vseh znanih ni presojal. Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka istega člena vrnilo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.