Jedro

Kadar se nezgodno zavarovanje nanaša na življenje nekoga tretjega, ima ta položaj zavarovane osebe oziroma zavarovanca, saj je nastanek zavarovalnega primera odvisen od nezgodnih dogodkov v njegovem življenju (nezgodna smrt, invalidnost, začasna nesposobnost za delo). Kot tak je tretji subjekt zavarovalne pogodbe. V nasprotju z moralnimi načeli bi namreč bilo, če bi bil zgolj objekt zavarovanja in bi se lahko sklenitelj zavarovanja brez njegovega soglasja premoženjsko okoristil iz realizacije rizika v njegovi osebni integriteti. Zato gre v primeru, ko se nezgodno zavarovanje nanaša na življenje tretjega, že po naravi stvari za pogodbo v korist tretjega, in je tretji sam upravičenec iz zavarovalne pogodbe, za določitev drugega upravičenca pa je potrebno njegovo soglasje. Navedeno pomeni, da je določba zavarovalne pogodbe, ki brez tožnikovega soglasja kot upravičenca določa drugo toženko, nična, tožnik pa ima kot beneficiar iz pogodbe v korist tretjega neposredno pravico, da zahteva izpolnitev v svojem imenu.

Izrek

Glede prve toženke se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v tem delu razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede druge toženke se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je za nezgodna zavarovanja sicer tipično, da je zavarovanec tudi sam upravičenec. Ker je s polico določeno drugače, tožnik, ki ni pogodbena stranka, ni dobil pravic iz zavarovalne pogodbe. Gre za netipično pogodbeno razmerje, ki sta ga upoštevaje načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij toženki lahko sklenili. Določba 905. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tožniku ne daje položaja tretjega. Tega bi mu lahko dala le ustrezna pogodba. Obravnavana pogodba tudi ne nasprotuje morali. Druga toženka je zavarovala svoj premoženjski interes zaradi izpada dohodkov v primerih, ko se delavci poškodujejo na delu in jo bremenijo tudi nadomestitveni stroški. Tak nagib je moralno neoporečen in etično sprejemljiv. Prav tako tožniku ne gre obogatitveni zahtevek zoper drugo toženko. Ker tožnik ni plačal premije, na njegovi strani ni prišlo do prikrajšanja zaradi neizplačila zavarovalnine. Niti ni prišlo do obogatitve na strani druge toženke, saj je ta zavarovalnino prejela na podlagi plačane zavarovalne premije.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 21/2011 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali se v primeru nezgodnega zavarovanja tretjega lahko zavarovalna vsota izplača upravičencu brez soglasja tretjega ali pa je potrebna njegova privolitev v smislu prvega odstavka 905. člena ZOR.

4. Tožnik v reviziji navaja, da iz 946. člena ZOR ne izhaja, da za določitev upravičenca soglasje zavarovanca ne bi bilo potrebno. Te določbe ni mogoče ločiti od določbe 905. člena ZOR. Svobodo urejanja obligacijskih razmerij omejujejo načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja ter povzročanja škode. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) drugi toženki nalaga dolžnost varovanja in spoštovanja delavčeve osebnosti in zaščito njegove zasebnosti ter prepoveduje uporabo osebnih podatkov razen zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vprašanja, v čem naj bi bil dopusten pogodbeni interes druge toženke, da si z delavčevo nezgodo pokriva škodo tudi v primeru, ko je ta nastala z njenim ravnanjem. Uveljavlja delno ničnost pogodbe, za kar ima tudi interes. O tem delu tožbenega zahtevka pa sploh ni bilo odločeno.

5. Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija zoper prvo toženko je utemeljena, zoper drugo toženko pa ni utemeljena.

7. Revizijski ugovor, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh materialnopravno odločilnih okoliščin, ki je po svoji vsebini ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je neupošteven, saj v tem obsegu revizija ni bila dopuščena(1).

8. Dejansko podlago sodb obeh sodišč nižje stopnje tvorijo naslednje ugotovitve: da sta toženki v letu 1996 sklenili kolektivno nezgodno zavarovanje delavcev druge toženke za primer smrti, invalidnosti in začasne nezmožnosti za delo (dnevna odškodnina); da je bila plačnik premije druga toženka; da se je na poimenskem seznamu zavarovanih oseb nahajal tudi tožnik; da je bila v času tožnikove nezgode v letu 1998 kot upravičenka do zavarovalne vsote (zavarovalnine) določena druga toženka ter da so v letu 2000 zavarovanci dali soglasje k spremembi upravičenca, tako da so bili od tedaj dalje v primeru smrti upravičenci osebe iz 20. člena splošnih zavarovalnih pogojev in v primeru 100% invalidnosti zavarovanci sami.

9. Bistveno vprašanje tega spora, v zvezi s katerim je bila tudi dopuščena revizija, je, ali sta toženki lahko brez poprejšnjega soglasja zavarovanih oseb kot upravičenca iz navedenega kolektivnega nezgodnega zavarovanja določili drugo toženko.

10. Pri zavarovanju na tuj račun ali na račun tistega, katerega se zavarovanje tiče, mora plačevati premijo in izpolnjevati druge obveznosti iz pogodbe sklenitelj zavarovanja; vendar ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, če v to ne privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo (prvi odstavek 905. člena ZOR). Določbe navedenega člena so uvrščene med splošne določbe o zavarovalni pogodbi, ki veljajo tako za premoženjska kakor tudi osebna zavarovanja. Pri njihovi razlagi pa je treba izhajati iz narave posamezne vrste zavarovanj.

11. Nezgodno zavarovanje je oblika osebnega zavarovanja. Pri nezgodnih zavarovanjih gre za zavarovanje rizika, zato ni podana enakovrednost dajatev. Za osebna zavarovanja na sploh je značilno, da se zavarovana nevarnost (zavarovalni primer) nanaša na osebno integriteto zavarovane osebe (smrt, invalidnost, začasna nezmožnost za delo, ipd.) in da gre za vsotno zavarovanje. Slednje pomeni, da se višina obveznosti zavarovalnice ne določa po škodnem principu, temveč je upoštevaje realizirano nevarnost odvisna od višine dogovorjene zavarovalne vsote. Drugače kot pri premoženjskih zavarovanjih, kjer je do zavarovalnine (oziroma odškodnine pri zavarovanju odgovornosti), ki ne sme presegati nastale škode, upravičena oseba, ki je škodo utrpela(2), pa pri osebnih zavarovanjih, pri katerih premoženjski interes ne predstavlja kavze zavarovanja, zavarovalnina (zavarovalna vsota) ni omejena z nastalo škodo (praviloma se z njo lahko tudi kumulira), niti ni položaj upravičenca pridržan oškodovani osebi, ampak je to lahko kdorkoli, ki je kot tak določen v zavarovalni pogodbi. S položajem upravičenca zato sklenitelj zavarovanja lahko sam razpolaga, vendar le, če je hkrati tudi sam zavarovana oseba.

12. Določba drugega odstavka 946. člena ZOR omogoča, da se nezgodno zavarovanje nanaša tudi na življenje nekoga tretjega. Tretji ima v tem primeru položaj zavarovane osebe oziroma zavarovanca, saj je nastanek zavarovalnega primera odvisen od nezgodnih dogodkov v njegovem življenju (nezgodna smrt, invalidnost, začasna nesposobnost za delo). Kot tak je tretji subjekt zavarovalne pogodbe. V nasprotju z moralnimi načeli bi namreč bilo, če bi bil zgolj objekt zavarovanja in bi se lahko sklenitelj zavarovanja brez njegovega soglasja premoženjsko okoristil iz realizacije rizika v njegovi osebni integriteti. Zato gre v primeru, ko se nezgodno zavarovanje nanaša na življenje tretjega, že po naravi stvari za pogodbo v korist tretjega(3), in je tretji sam upravičenec iz zavarovalne pogodbe, za določitev drugega upravičenca pa je potrebno njegovo soglasje. Posebna ureditev pogojev za veljavnost zavarovalne pogodbe za zavarovanje, ki se nanaša na primer smrti tretjega, kot izhaja iz tretjega odstavka 946. člena ZOR, je potrebna zaradi specifične narave tega zavarovalnega primera. Zavarovana oseba namreč ne bo nikoli sama beneficiar iz zavarovanja za primer smrti. Če zahtevanega soglasja za zavarovanje tretjega za primer smrti ni, je pogodba nična. Najstrožja sankcija je v takem primeru potrebna zaradi varstva pred zlorabami in špekulacijami s človeškim življenjem(4). Ker je v primeru zavarovanja ostalih rizikov zavarovana oseba sama upravičena do zavarovalnine, je zaradi varstva pred zlorabami in špekulacijami z njenim življenjem njeno soglasje potrebno le za določitev drugega upravičenca, ne pa tudi za samo veljavnost zavarovalne pogodbe.

13. Vse navedeno velja tudi za skupinska nezgodna zavarovanja, med katere spadajo kolektivna nezgodna zavarovanja, s katerimi delodajalci kot sklenitelji zavarovanja zavarujejo svoje delavce. Glede na vsotno naravo zavarovanja in vsebino zavarovanih rizikov, ki se nanašajo na osebno integriteto zavarovanih oseb, morebiten premoženjski interes sklenitelja zavarovanja (nadomestitveni stroški za poškodovanega delavca), kot ga v tem primeru zatrjujeta toženki, zaradi možnosti zlorab (npr. v opustitvi potrebne skrbi za varnost) ne more nadomestiti potrebnega soglasja zavarovane osebe pri določitvi upravičenca.

14. Navedeno pomeni, da je določba obravnavane zavarovalne pogodbe, ki brez tožnikovega soglasja kot upravičenca določa drugo toženko, nična, tožnik pa ima kot beneficiar iz pogodbe v korist tretjega neposredno pravico, da zahteva izpolnitev v svojem imenu(5). Ker je prva toženka drugi toženki svojo obveznost izpolnila na podlagi nične določbe v pogodbi, je ni izpolnila pravi osebi, zato zoper tožnika ne more uspešno uveljavljati ugovora izpolnjene terjatve.

15. Ima pa pritožbeno sodišče prav, da tožnik nima terjatve zoper drugo toženko. Gre za specifično situacijo, ko je promitent (prva toženka) iz pogodbe v korist tretjega svojo obveznost na podlagi nične pogodbene določbe namesto beneficiarju (tožniku) izpolnil promisarju (drugi toženki). Ta situacija pa glede na to, da prva toženka z izpolnitvijo napačni osebi ni prosta svoje obveznosti zoper tožnika, med tožnikom kot beneficiarjem in drugo toženko kot promisarjem ne ustvarja razmerja, ki bi tožniku dajalo obogatitven zahtevek zoper drugo toženko. Posledice navedene napačne izpolnitve drugi toženki so stvar notranjega razmerja med obema toženkama.

16. Ker glede druge toženke razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je v tem obsegu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede prve toženke sodišče ni opravilo preizkusa vseh pravnopomembnih dejstev, zato je revizijsko sodišče reviziji v tem obsegu ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

17. Glede na navedeno se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Drugi odstavek 371. člena ZPP.

Op. št. (2): Glej 924. in 925. člen ZOR.

Op. št. (3): Čeprav je v teoriji sicer sporno, ali gre pri ureditvi iz 905. člena ZOR za pogodbo v korist tretjega, je ta enotna v razlagi, da ima tako naravo pri osebnih zavarovanjih. Prim. Polajnar - Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, IV. knjiga, str. 818; Blagojevič-Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima, II. knjiga, Novi sad 1983, str. 1940; Šulejić, Pravo osiguranja, Beograd, 1980, str. 219; Sokal, Osiguranje u korist trećeg, Beograd, 1976, str. 131; Jakaša, Pravo osiguranja, Zagreb, 1972, str. 356. Op. št. (4): Polajnar - Pavčnik, navedeno delo, str. 899. Op. št. (5): Polajnar - Pavčnik, navedeno delo, str. 818.