Jedro

Zakon o pravdnem postopku res ne ureja posebej neposrednih in posrednih dokazov, pač pa to razliko pozna pravna teorija. Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za neposredno ali posredno (n.pr. po zaprošenem sodniku) izvedene dokaze, temveč za dokaze, s katerimi se neposredno ugotavljajo pravno relevantna dejstva, in za tiste, iz katerih sodišče samo sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev. O teh teorija govori kot o posrednih ali indicijskih dokazih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.1.1995 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 492.574,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi temeljita na ugotovitvi, da je toženec pristal na vrnitev zneska 200.000,00 SIT. Toženec je namreč tožniku zaračunal za impregniranje in lakiranje oken 346.628,00 SIT. Tožnik mu je plačal 345.000,00 SIT, potem pa je ugotovil, da je račun pretiran in je zato poklical toženca, mu predočil svoje ugotovitve in zahteval vrnitev 200.000,00 SIT. Toženec je priznal napako in pristal, da tožniku vrne 200.000,00 SIT. S tem sta stranki spremenili dogovor o pogodbeni ceni.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija izvedeniško mnenje podjetja F. d.o.o. Meni, da gre za odločilen dokaz, sodišče pa ga ne bi smelo upoštevati, ker mu je tožena stranka vseskozi nasprotovala zaradi pristranosti.

Navaja, da je napačno uporabljeno materialno pravo in sicer 211. in 623. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče bi moralo upoštevati 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, medtem ko za uporabo 348. člena ni pogojev. Sklicuje se na toženčevo zmoto (61. in 65. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnik kot sodnik bi moral tožencu ponuditi dogovor v pismeni obliki. Prekršil je 603. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže. Oporeka revizijskim navedbam in posebej opozarja na toženčevo priznanje, da je bil dogovor o vrnitvi zneska 200.000,00 SIT sklenjen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku res ne ureja posebej neposrednih in posrednih dokazov, pač pa to razliko pozna pravna teorija. Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za neposredno ali posredno (n.pr. po zaprošenem sodniku) izvedene dokaze, temveč za dokaze, s katerimi se neposredno ugotavljajo pravno relevantna dejstva, in za tiste, iz katerih sodišče samo sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev. O teh teorija govori kot o posrednih ali indicijskih dokazih. V tej zadevi je izvedeniško mnenje podjetja F. d.o.o. posreden dokaz, saj ne pove ničesar o obstoju dogovora med strankama o spremembi cene. Možno pa je iz tega izvedeniškega mnenja sklepati na to, da so obstajali tehtni razlogi, zaradi katerih sta stranki sporazumno spremenili prvotno, že plačano ceno. Zato je ta dokaz res le posreden ali indicijski dokaz. Nanaša se na vrednost dela, ki ga je opravil toženec, kar samo po sebi ni odločilna okoliščina v tem sporu.

Odločilno namreč je, ali sta stranki veljavno sklenili nov dogovor o ceni in o tem, da toženec tožniku vrne znesek 200.000,00 SIT. Iz tega sledi, da se cenitev ne nanaša na odločilna dejstva in da zato izpodbijanje tega dokaza ne more vplivati na drugačno odločitev. Tudi dejstvo, da toženec ni mogel specificirati in s tem utemeljiti svojega lastnega računa, je zgolj indic. Neposredni dokazi o sklenitvi sporazuma pa so pričevanje D. K. in izpovedbi obeh strank. Na podlagi teh dokazov sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da sta se pravdni stranki sporazumeli o znižanju cene in vrnitvi zneska 200.000,00 SIT. Na tej ugotovitvi temelji odločitev izpodbijane sodbe.

Sodba se ne sklicuje na 211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) in prav tako ne na 348. in 623. člen tega zakona. Zato revizijski razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija uporabo teh zakonskih določb, niso v nobeni zvezi z izpodbijano sodbo. Le v zvezi z navajanjem 348. člena ZOR je treba pripomniti, da sporazum o spremembi cene in vrnitvi zneska 200.000,00 SIT ni prenovitev v smislu 348. člena ZOR. Prenovitev je razlog za prenehanje obveznosti. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj sporazum le spreminja ceno, pogodbo pa ohranja v veljavi.

Tudi sklicevanje na 73. člen ZOR tožencu ne more koristiti. Nobenega razloga namreč ni, da bi morala biti pogodba o delu, kakršno sta sklenili pravdni stranki, pismena. Pravilo, uzakonjeno v 1. odstavku 67. člena ZOR je, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, če zakon ne določa drugače. Zakon o obligacijskih razmerjih v XII. poglavju, ki ureja pogodbo o delu, obličnosti ne zahteva. Sicer pa veljavnost pogodbe (kar ureja 73. člen ZOR) sploh ni sporna, sporen je obstoj nadaljnjega sporazuma, s katerim se je cena po prvotni pogodbi spremenila. Za ta sporazum prav tako ni potrebna nobena obličnost. Zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja drugačno stališče. Opozarjanje na pravno izobrazbo tožnika je v zvezi s tem brez pomena.

S sklicevanjem na zmoto tožena stranka smiselno priznava obstoj sporazuma, izpodbija pa njegovo veljavnost. Vendar je zmoto pri sklenitvi dogovora o vrnitvi zneska 200.000,00 SIT toženec prvič navedel šele v reviziji. Revizijsko sodišče presoja pravilnost izpodbijane sodbe na podlagi dejanskega stanja, kakršno je ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Z navajanjem novih dejstev o zmoti pri sklepanju sporazuma pa toženec tudi krši prepoved iz 387. člena ZPP. Obravnavanje tega ugovora bi terjalo dopolnitev dokaznega postopka. Vendar glede na obrazloženo tega z revizijo ni mogoče doseči. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožeča stranka v revizijskem odgovoru ni uveljavljala povrnitve revizijskih stroškov.