Jedro

Sodna praksa drobljenje pravdnega uspeha na temelj in višino dopušča le v primerih, ko je velik del dokaznega postopka namenjen izključno obravnavanju temelja zahtevka. V tej zadevi ne gre za tak primer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani točki III. izreka potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu povrniti 148,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (tožnica) je vtoževala 8.010,00 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v škodnem dogodku 16. 9. 2014, ko se je v osebni avto, v katerem je bila sopotnica, zaletelo vozilo zavarovanca tožene zavarovalnice. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, tožnici je prisodilo 3.175,00 EUR odškodnine (točka I. izreka), višji tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka), v III. točki izreka pa odločilo, da tožena stranka in stranski intervenient nosita 40 % stroškov postopka, tožeča stranka pa 60 %.

2. Zoper odločitev v III. točki izreka se pritožuje tožnica. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati uspeh strank glede temelja in glede višine zahtevka posebej. Tožena stranka je ves čas prerekala temelj zahtevka, od štirih opravljenih narokov za glavno obravnavo sta bila dva izvedena izključno zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, tudi izvedenec avtomobilske stroke je bil postavljen samo v zvezi s temeljem zahtevka. Če temelj zahtevka ne bi bil sporen, bi bil postopek bistveno krajši in cenejši, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi moralo, saj mora pri odločanju o stroških upoštevati vse okoliščine primera. Glede na to bi morala tožena stranka nositi vse stroške postopka, ki so nastali v zvezi s temeljem zahtevka. Ker je ona po temelju uspela 100 %, po višini pa 40 %, bi moralo sodišče odločiti, da nosi ona 30 % stroškov postopka, tožena stranka in intervenient pa 70 % stroškov postopka. Takšna je tudi sodna praksa (sklicuje se na sklepa VSL II Cp 1308/2020 in II Cp 2368/2019).

3. Stranski intervenient je na pritožbo odgovoril. Meni, da v konkretnem primeru delitev na temelj in višino škode ni mogoča, saj predpostavka škode zadeva tako temelj kot višino. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so tako prepletene, da njihovo ločevanje in izolirana uporaba ni mogoča. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V primeru deljenega uspeha strank v pravdi lahko sodišče ob upoštevanju doseženega uspeha odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki , naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Ker pravdni stranki v postopku nista uspeli (približno) polovično, je treba pri stroškovni odločitvi upoštevati vse okoliščine primera. Da je treba v takem primeru upoštevati vse okoliščine primera, izhaja tudi iz enotne sodne prakse, tudi odločb, na katere se sklicuje pritožnica. Sodna praksa drobljenje pravdnega uspeha na temelj in višino dopušča le v primerih, ko je velik del dokaznega postopka namenjen izključno obravnavanju temelja zahtevka. V tej zadevi ne gre za tak primer.

6. Tožena stranka, ki se ji je pridružil stranski intervenient, je ugovarjala, da v nesreči, kakršna se je zgodila, tožnica ni mogla utrpeti takih poškodb, kot zatrjuje. Da bi se razrešilo to vprašanje, sta bila angažirana izvedenec cestno-prometne in izvedenec medicinske stroke, slednji tudi glede drugih vprašanj. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v prometni nesreči 16. 9. 2014 utrpela nateg vratnega mišičja in z njim leve rame, ni pa utrpela udarnine levega ramena in v posledici nesreče tudi ni prišlo do hernacije diska v višini C6-C7 in C5-C6 levo in desno dorzolateralno. Tudi zato, ker ni izkazala vseh poškodb, je dosojena odškodnina veliko nižja od vtoževane; uspeh tožnice v pravdi ni bil majhen samo zaradi pretirane višine tožbenega zahtevka, pač pa tudi zaradi neizkazane vzročne zveze. To pomeni, da tožnica po temelju ni v celoti uspela. Pravilno je stališče stranskega intervenienta, da je bilo v konkretnem primeru ugotavljanje nastanka škode potrebno tako za presojo temelja zahtevka kot za presojo višine škode, zato delitev uspeha v pravdi na temelj in višino zahtevka ne pride v poštev.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica nosi 60 % stroškov postopka na prvi stopnji, tožena stranka in stranski intervenient pa 40 %, je materialnopravno pravilna. Procesnih kršitev pritožnica ne uveljavlja obrazloženo, uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora stranskemu intervenientu povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Ker gre za pritožbo zoper stroškovno odločitev, torej sklep, je priznalo nagrado za odgovor na pravno sredstvo po tar. št. 21/2 v višini 200 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 120 EUR. Skladno z 11. členom OT znašajo materialni stroški 2,40 EUR. Ker je pooblaščenec stranskega intervenienta zavezanec za DDV, mu je tožnica dolžna povrniti tudi 22 % DDV, to je 26,40 EUR. Dosojene stroške mora plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP). Če jih ne bo plačala v postavljenem roku, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. člen in 378. člen Obligacijskega zakonika).