Jedro

Stališče o pravni naravi pravice do vpogleda v spis po prvem in drugem odstavku 82. člena ZUP je že zavzelo Ustavno sodišče, ki se je v zadevi U-I-16/10-10, Up-103/10-12 z dne 20. 10. 2011 (sledilo mu je tudi Vrhovno sodišče v zadevah I Up 633/2011 z dne 23. 2. 2012 in X Ips 108/2020 z dne 12. 12. 2019), opredelilo, da ima pravica strank in stranskih udeležencev, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, nedvomno procesno naravo, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. Pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pa je pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Izola, št. 021-136/2019/8 z dne 17. 10. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Upravna enota Izola (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom, št. 021-136/2019/8 z dne 17. 10. 2019, pod 1. točko izreka sklenila, da se tožnikova vloga v delu, ki se nanaša na zahtevo za preslikavo s fotoaparatom celotnega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) iz spisa št. 351-144/2008 in preslikavo projekta izvedenih del (v nadaljevanju: PID) iz spisa št. 351-136/2018 zavrne, razen v delu, ki se nanaša na posamezni del etažne lastnine št. ..., v stanovanjsko-poslovnem objektu v Izoli, A., na katerem je tožnik solastnik v deležu do 1/2. Iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja še, da stroškov postopka ni bilo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik pri prvostopenjskem organu 26. 9. 2019 vložil zahtevo za vpogled in preslikavo celotne gradbene dokumentacije (tekstualnega in grafičnega dela), ki je sestavni del dokumentacije za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt z naslovom A. v Izoli (postopka vodena pri tem organu pod št. 351-144/2008 in 351-136/2018), s pojasnilom, da mu upravnik stavbe projektne dokumentacije ne da na vpogled. Tožnik je nato svojo zahtevo trikrat dopolnil, najprej pisno 27. 9. 2019 in 28. 9. 2019 ter nato še ustno na zapisnik 4. 10. 2019, ko mu je bil sicer omogočen vpogled v navedeno dokumentacijo, vendar je vztrajal tudi pri zahtevi za preslikavo celotne PGD in PID dokumentacije. Tožniku je bila nato 9. 10. 2019 omogočena preslikava dokumentacije iz obeh upravnih spisov, št. 351-144/2008 in 351-136/2018, razen dokumentacije PGD in PID, v katero mu je bil omogočen le vpogled; vpogledal pa je tudi v digitalni zapis dokazila o zanesljivosti objekta, katerega celotno mapo je prejel s prenosom na USB ključ. Kot nato ugotavlja prvostopenjski organ, gre v obravnavanem primeru za stavbo št. ..., tj. stanovanjsko-poslovni objekt s 76 stanovanji in dvema poslovnima prostoroma, pri čemer je tožnik, ki je solastnik posameznega dela 64, vztrajal pri zahtevi za preslikavo celotne PGD in PID dokumentacije, torej tudi projektov oziroma načrtov stanovanj in poslovnih prostorov, ki niso v njegovi lasti. Zato ga je prvostopenjski organ 8. 10. 2019 pozval, da svojo zahtevo za preslikavo dopolni tako, da izkaže utemeljeno pravno korist za preslikavo PGD in PID dokumentacije za celoten objekt ter soglasje ostalih etažnih lastnikov in avtorjev obeh projektov. Po tem, ko povzame, kaj je v odgovoru na ta poziv navedel tožnik - ki je v bistvenem zatrjeval, da njegovo pravno korist utemeljuje že dejstvo, da ima kot etažni lastnik solastninsko pravico na splošnih in skupnih delih stavbe, na katere se nanaša dokumentacija, kot tudi dejstvo, da skozi posamezne etažne dele tečejo skupne instalacije, na katerih so napake, stroške odprave katerih bo, če jih ne bo odpravil investitor, moral kriti tožnik - prvostopenjski organ ocenjuje, da tožnikova namera vložitve tožbe zaradi odprave napak pri gradnji ne predstavlja takšne pravne koristi, ki bi dovoljevala kopiranje celotnega projekta, saj tožniku ne preprečuje, da bi vložil tožbo. Glede na navedeno meni, da je tožnikovo pravno korist treba omejiti na njegovo etažno lastnino. Prvostopenjski organ nato ugotavlja, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) v 5. členu med varovana avtorska dela uvršča tudi arhitekturna dela (v tem primeru PGD in PID), ki jih je možno reproducirati ali razmnoževati (21. člen ZASP) samo z dovoljenjem avtorja, tožnik pa takšnega dovoljenja ni predložil. Kot še sklepno opozarja, ni nikjer določeno, da ta določba ZASP ugasne s pridobitvijo gradbenega in uporabnega dovoljenja, zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Odločba drugostopenjskega organa

3.Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo (v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo, št. 021-19/2019/3 z dne 10. 3. 2020, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in odločilo, da stroškov postopka ni. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijanega sklepa in pritožbene navedbe, drugostopenjski organ citira določbe prvega in drugega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki ureja pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov, ter ob sklicevanju na odločitev Ustavnega sodišča U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011 in sodbo Upravnega sodišča I U 511/2014 z dne 25. 11. 2014 ugotavlja, da imajo pravico do vpogleda, pregledovanja in prepisovanja dokumentov poleg stranke in stranskih udeležencev še tiste tretje osebe, ki izkažejo svojo pravno korist. Pojasnjuje, da v predmetni zadevi ni predmet presoje, ali je tožnik izkazal pravno korist za vpogled v dokumentacijo PGD in PID ter preslikavo spisa postopka, v katerem sta bili izdani gradbeno in uporabno dovoljenje za stavbo A., ter vpogled in preslikavo tistega dela PGD in PID dokumentacije, ki se nanaša na njegovo etažno lastnino (tj. posamezni del 64), temveč, ali je izkazal pravno korist za preslikavo celotne PGD in PID dokumentacije. Kot nato navaja, dokumentacija PGD in PID glede na določbo 9. točke drugega odstavka 5. člena ZASP sodi med avtorska dela, po določbi drugega odstavka 25. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ) pa, če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodno pravico, in je imetnik tretja oseba, organ prosilcu omogoči seznanitev z informacijo tako, da mu jo da zgolj na vpogled. Sodna praksa (sodba Upravnega sodišča I U 1497/2010 z dne 13. 4. 2011) je zavzela stališče, da je 25. člen ZDIJZ lex specialis glede na 82. člen ZUP, saj pravico do pregleda dokumentov do določene mere omejuje. Ko gre za vprašanje, kolikšen je obseg pravice do vpogleda v dokumente, ki so avtorska dela, je torej 25. člen ZDIJZ v razmerju do 82. člena ZUP specialnejši. Ker je tožnik zahteval reproduciranje PGD in PID, kar z vidika ZASP pomeni reproduciranje avtorskega dela, ki ga mora dovoliti avtor (21. in 23. člen ZASP), takšnega pisnega soglasja pa tožnik ni izkazal, je prvostopenjski organ preslikavo te dokumentacije pravilno zavrnil. Glede tožnikovega sklicevanja na sodbo Upravnega sodišča I U 1410/2015 z dne 9. 6. 2016, v kateri je to zavzelo stališče, da projektna dokumentacija po zakonu postane del izdanega gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja in zato ne uživa več pravnega varstva po ZASP, pa drugostopenjski organ ugotavlja, da ta sodba predstavlja odstop od prejšnje sodne prakse (na primer sodb Upravnega sodišča III U 45/2016 z dne 6. 5. 2016 in III U 334/2016 z dne 22. 2. 2017), zato je ni treba upoštevati. Tudi Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) v tretjem odstavku 69. člena, v katerem ureja vročanje gradbenega dovoljenja, določa, da se vročeni odločbi, razen investitorju, ne prilaga projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in drugih listin, na podlagi katerih je bilo to izdano. Glede na vse navedeno zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nezakonitosti poziva prvostopenjskega organa, št. 021-136/2019-4 z dne 8. 10. 2019, pa drugostopenjski organ pojasni, da poziv ni upravni akt, o katerem bi se odločalo v postopku, temveč se preverja zgolj zakonitost sklepa, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi zahtevi za preslikavo.

Tožba

4.Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku dovoli preslikava s fotoaparatom celotne dokumentacije PGD iz spisa št. 351-144/2008 in dokumentacije PID iz spisa št. 351-136/2018, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.V tožbi uvodoma poudarja, da sta upravna organa napačno presodila materialnopravno podlago, na kateri je uveljavljal pravico do vpogleda v spis, saj sta zmotno presodila, da tožnik pravico uveljavlja na podlagi četrtega odstavka 82. člena ZUP, torej kot informacijo javnega značaja, in ne, kot jo je dejansko uveljavljal, na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP, ter je že zato izpodbijani sklep nezakonit. Tudi sicer pa ne iz ZUP ne iz kateregakoli drugega predpisa ne izhaja, da bi bilo mogoče sicer enotno pravico deliti na pravico do vpogleda v spis in pravico do njegove preslikave. Ker je bila tožniku z vpogledom v dokumentacijo priznana pravna korist, bi mu morala biti priznana tudi pravica do njene preslikave. Toženka se do tega ugovora ni opredelila, prav tako se ni opredelila do tožnikovega sklicevanja na sodbo I U 1410/2015 z dne 9. 6. 2016 in navedb, da je Upravno sodišče sicer res zavrnilo pravico do fotokopiranja projektne dokumentacije, a v zadevah, kjer je šlo za preslikavo v okviru pravice dostopa do informacij javnega značaja.

6.Tožnik nato pojasnjuje, da poziv z dne 8. 10. 2019, s katerim ga je toženka pozvala, da dopolni zahtevo z utemeljitvijo pravne koristi in soglasjem avtorjev projektne dokumentacije, ni zakonit, saj ni obrazložen in je namenjen le zavlačevanju postopka, s čimer so bila kršena pravila postopka, zlasti načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Obrazlaga tudi, da se toženka ni opredelila do njegovih navedb v zvezi z zatrjevano pravno koristjo, saj zahteve za preslikavo ni utemeljeval zgolj z namero vložitve tožbe, temveč je pojasnil tudi, da dokumentacijo želi zaradi ugotovitve vzrokov in odprave napak. Poleg tega ostaja neobrazložena navedba v izpodbijanem sklepu, da zavrnitev zahteve za preslikavo tožniku ne preprečuje vložitve tožbe. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj je pravno korist treba omejiti zgolj na tožnikovo etažno lastnino, ki po prvem odstavku 105. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) predstavlja lastnino posameznega dela zgradbe in solastnino skupnih delov. To pa pomeni, da zavrnitev zahteve za preslikavo v delu, ki se nanaša na skupne dele stavbe, pomeni zavrnitev preslikave dokumentacije, ki se nanaša na tožnikovo solastnino, oziroma o zahtevi v tem delu sploh ni bilo odločeno, s čimer je prvostopenjski organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka. Do dejstva, da po posameznih delih v lasti drugih etažnih lastnikov potekajo skupne instalacije, na katerih ima tožnik solastninsko pravico, se prvostopenjski organ sploh ni opredelil. Upravna organa tudi ne pojasnita, katere pravice etažnih lastnikov bi bile kršene v primeru dovolitve preslikave celotnega projekta, pri čemer ni potrebe po drugačni zaščiti njihovih pravic v primeru vpogleda in v primeru preslikave. Tožnik nato poudarja, da po izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja projektna dokumentacija ne uživa več avtorskopravnega varstva po ZASP, pri čemer je Upravno sodišče sodbe v zvezi s tem izdalo v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja. Gre za obravnavo dveh različnih vprašanj, s svojim postopanjem pa je prvostopenjski organ odstopil od ustaljene prakse ostalih upravnih enot in Upravnega sodišča, zaradi česar je izpodbijani sklep arbitraren ter v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave. V dokaznem smislu se tožnik sklicuje na izpodbijani sklep, drugostopenjsko odločbo, zapisnika prvostopenjskega organa, št. 021-22/2019-167 z dne 4. 10. 2019 in 021-136/2019-5 z dne 9. 10. 2019, poziv prvostopenjskega organa, št. 021-136/2019-4 z dne 8. 10. 2019, ter svoji elektronski sporočili z dne 8. 10. 2019 in 13. 10. 2019, predlaga pa tudi svoje zaslišanje.

Nadaljnji potek upravnega spora

7.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

8.Tožba je utemeljena.

9.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preslikavo projektne dokumentacije, izdelane za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja za stavbo ... z naslovom A., Izola, razen v delu, ki se nanaša na posamezni del stavbe 64, na katerem ima tožnik lastninsko pravico v deležu do 1/2.

10.Sodišče kot pravno relevantne v obravnavani zadevi izpostavlja sledeče ugotovitve: da je tožnik solastnik posameznega dela 64 v stavbi ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko-poslovni objekt s 76 stanovanji in dvema poslovnima enotama; da je z zahtevo za vpogled in preslikavo dokumentacije, ki jo je oprl na 82. člen ZUP, zaprosil za vpogled in preslikavo celotne projektne dokumentacije PGD in PID, izdelane za navedeni objekt; da je prvostopenjski organ preslikavo, razen v delu, ki se nanaša na posamezni del v njegovi lasti, zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik z navajanjem, da namerava vložiti tožbo za odpravo napak na objektu, ne izkazuje pravne koristi za preslikavo projektne dokumentacije, kot to zahteva drugi odstavek 82. člena ZUP, svojo odločitev pa je utemeljil tudi s sklicevanjem na 5. in 21. člen ZASP (z obrazložitvijo, da arhitekturna dela sodijo med avtorska dela, ki jih ni dovoljeno reproducirati ali razmnoževati brez soglasja avtorja, tožnik pa takšnega pristanka ni izkazal); da je drugostopenjski organ potrdil izpodbijani sklep ob sklicevanju na deloma drugačno materialnopravno podlago, in sicer drugi odstavek 25. člena ZDIJZ, po katerem se lahko zavezancu informacija, ki predstavlja avtorsko delo in je torej zavarovana z določbami ZASP, lahko da zgolj na vpogled. V obravnavani zadevi se tako kot sporno pokaže predvsem vprašanje pravne podlage za presojo tožnikove zahteve za preslikavo PGD in PID dokumentacije. Toženka je namreč ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča I U 1497/2010 z dne 13. 4. 2011 zavzela stališče, da je 25. člen ZDIJZ specialno določilo glede na 82. člen ZUP; tožnik pa ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 532/2012 z dne 22. 1. 2013 opozarja, da je svojo zahtevo izrecno oprl na drugi odstavek ZUP in da zato toženka njegove zahteve ne bi smela obravnavati kot zahteve za pridobitev informacije javnega značaja po ZDIJZ, temveč (kot zahtevo) po določbi drugega odstavka 82. člena ZUP.

11.ZUP v 82. členu, v katerem ureja pregled dokumentov, obvestila o poteku postopka in dostop do informacij javnega značaja, določa, da imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis (prvi odstavek 82. člena ZUP). Pravico iz prejšnjega odstavka ima tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist (drugi odstavek 82. člena ZUP). Pregled in prepis dokumentov se lahko zahteva tudi ustno. Od osebe iz prejšnjega odstavka sme organ v primeru dvoma zahtevati naj pisno ali ustno na zapisnik obrazloži svojo pravno korist (tretji odstavek 82. člena ZUP). V skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah (četrti odstavek 82. člena ZUP).

12.Glede legitimacije za zahtevo pregledati in prepisati oziroma preslikati dokumente iz citiranega člena ZUP izhaja, da prvi odstavek 82. člena ZUP daje to pravico strankam (in v zvezi s tretjim odstavkom 43. člena ZUP tudi stranskim udeležencem postopka), na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP pa ima to pravico tudi vsakdo, kdor verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Stališče o pravni naravi pravice do vpogleda v spis po prvem in drugem odstavku 82. člena ZUP je že zavzelo Ustavno sodišče, ki se je v zadevi U-I-16/10-10, Up-103/10-12 z dne 20. 10. 2011 (sledilo mu je tudi Vrhovno sodišče v zadevah I Up 633/2011 z dne 23. 2. 2012 in X Ips 108/2020 z dne 12. 12. 2019), opredelilo, da ima pravica strank in stranskih udeležencev, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, nedvomno procesno naravo, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. Pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pa je pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku. Fizična ali pravna oseba, ki ni stranka oziroma stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP vpogleda v spis upravne zadeve ter pregleda, prepiše in preslika potrebne dokumente, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Prav ta zakonski pogoj nedvomno kaže, da je pravica namenjena temu, da se vsakomur zagotovi učinkovito varstvo njegovih lastnih, na zakon oprtih pravic ali pravnih koristi, tudi tistih, ki niso predmet odločanja v glavnem upravnem postopku. Pri tem pravna korist, o kateri govori drugi odstavek 82. člena ZUP, ni nujno s področja upravnega prava, temveč se lahko opira na katerikoli zakon. Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je torej ta, da lahko vsak z vpogledom v upravni spis (v "tujem" postopku) pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo v drugem pravnem postopku pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja (glej zlasti 11. in 12. točko obrazložitve navedene ustavne odločbe). To pa pomeni, da pri obravnavi zahteve po drugem odstavku 82. člena ZUP ni predmet presoje pravna korist le z vidika tistih pravic, ki so bile predmet odločanja v glavnem upravnem postopku v smislu 43. člena ZUP, ki določa pogoje za vstop stranskega udeleženca v postopek, kar dalje pomeni, da se pravna korist za vpogled v spis ne obravnava enako kot pravni interes za vstop v postopek, temveč se lahko opira na katerikoli zakon. V bistvenem enako stališče je sprejelo tudi Upravno sodišče v sodbah IV U 30/2021 z dne 23. 11. 2021, I U 1793/2020 z dne 1. 3. 2022 in I U 745/2022 z dne 26. 7. 2023.

13.Sedanji četrti odstavek ZUP, ki napotuje na uporabo ZDIJZ, pa je bil (takrat kot tretji odstavek) v 82. člen ZUP dodan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 73/04, v nadaljevanju: ZUP-C), ki se uporablja od 1. 1. 2005. Iz gradiva za sprejem tega zakona (glej Poročevalec Državnega zbora RS, Letnik XXX, št. 17, 19. februar 2004, obrazložitev k 39. členu) izhaja, da je bil nov tretji odstavek 82. člena ZUP dodan z namenom, da rešuje kolizijo med tem zakonom in ZDIJZ. Kot je še pojasnjeno (prav tam), lahko vsakdo, ne glede na pogoje ZUP, pridobiva informacije javnega značaja v skladu z ZDIJZ. Ta določa širši krog upravičencev (ni potrebno izkazati pravnega interesa), vendar določa tudi omejitve (osebni podatki, poslovne tajnosti, interes postopka, ki je v teku, ...). Razlikovanje med pravicami informiranja po ZUP ali ZDIJZ izpostavlja tudi pravna teorija (glej Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 1. knjiga, Ljubljana 2022, str. 513) s stališčem, da so pravice po ZUP procesne narave in vezane praviloma na matično zadevo upravnega postopka, medtem ko so pravice po ZDIJZ v temelju samostojne in materialnopravne. Razlike so torej v legitimaciji upravičencev, zavezancih oziroma pristojnih odločevalcih, izjemah, pravnem varstvu itd. Ključno pa je, da so pravice po ZUP v primerjavi s pravicami po ZDIJZ vzporedne, torej niso izključujoče, temveč dopolnjujoče. To pomeni, da morebitni upravičenci, ki bi uveljavljali te pravice po obeh pravnih podlagah, lahko pridobijo določene podatke oziroma dokumente presečno, torej iste podatke oziroma dokumente tudi dvakrat (ali pa nobenkrat).

14.Iz vsega navedenega po stališču sodišča (ki ga je zavzelo že v zadevi I U 532/2012), izhaja, da lahko oseba uveljavlja pravico do pridobitve podatka oziroma pregleda dokumentacije po 82. členu ZUP bodisi kot stranka oziroma stranski udeleženec po prvem odstavku; bodisi kot tretja oseba po drugem odstavku tega člena; bodisi ta podatek zahteva kot informacijo javnega značaja po četrtem odstavku 82. člena ZUP. Kar pomeni, da če bo zahteva vložena po prvem odstavku 82. člena ZUP, bo upravni organ moral presoditi, ali je vlagatelj zahteve (bil) stranka oziroma stranski udeleženec postopka, v katerem je bila izdelana dokumentacija, katere vpogled ali preslikavo zahteva; če bo zahteva vložena po drugem odstavku 82. člena ZUP, bo moral presoditi, ali vlagatelj izkazuje pravno korist; če bo zahteva vložena po četrtem odstavku 82. člena ZUP, pa jo bo moral upravni organ obravnavati po ZDIJZ, ki za razliko od ZUP ne zahteva pravne utemeljitve zahteve (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ), je pa v takem primeru upravni organ pri presoji, ali bo prosilcu posredoval zahtevano informacijo javnega značaja, omejen z drugim odstavkom 25. člena ZDIJZ, po katerem sme informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, prosilcu dati zgolj na vpogled. Katera dela veljajo za avtorska dela, je določeno v drugem odstavku 5. člena ZASP, ki v 9. točki kot takšna opredeljuje tudi arhitekturna dela, kot so npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture. Ta omejitev pa ne velja za osebo, ki za podatek oziroma dokument ne prosi kot za informacijo javnega značaja, temveč zahteva podatek oziroma dokument v "svojem" postopku po prvem odstavku 82. člena ZUP ali z zatrjevanim pravnim interesom v "drugem" postopku po drugem odstavku 82. člena ZUP; v tem primeru se njena upravičenost do prejema podatka oziroma dokumenta presoja po določbah ZUP.

15.Čeprav je po mnenju sodišča odgovor na vprašanje kolizije med pravicami do pridobitve podatkov po ZUP in ZDIJZ razviden že iz zakona (ZUP), sodišče dodaja, da je stališča, ki so smiselno upoštevna tudi za obravnavani upravni spor, sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, v kateri je odgovorilo na revizijsko vprašanje, ali imajo pri dostopu do informacij, ki se nanašajo na kazenski pregon in se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah, posebna določila področne procesne zakonodaje glede (ne)javnosti postopkov in glede omejenih možnosti posameznikov za vpogled v te spise značaj specialne ureditve glede na določbe ZDIJZ. Kot je pojasnilo, je pridobivanje informacij od sodišč in drugih državnih organov (pa tudi organov samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil itd.) lahko urejeno v različnih pravnih podlagah in z različnimi nameni in cilji. Navedeno pa lahko vodi tudi do konflikta norm, kadar si pravila oziroma omejitve glede posredovanja določenih informacij iz različnih predpisov nasprotujejo. V takem primeru je treba za razrešitev navedenega nasprotja določiti (pravilno) uporabo prava na podlagi splošnih pravil o uporabi pravnih predpisov, kamor spada npr. pravilo, da se vedno uporabi specialnejši predpis namesto splošnega (pravilo lex specialis) oziroma kasnejši namesto prejšnjega (pravilo lex posterior) itd. (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 4/2020). Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, temveč je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Glede na navedeno je na zastavljeno pravno vprašanje odgovorilo, da imajo pri dostopu do informacij posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve glede na določbe ZDIJZ. To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni.

16.Iz izpodbijanega sklepa, kot navedeno, izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za preslikavo PGD in PID dokumentacije (razen v delu, ki se nanaša na tožnikovo etažno lastnino) zavrnil na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP z utemeljitvijo, da tožnik za to ni izkazal pravne koristi. Skliceval se je tudi na 5. in 21. člen ZASP, po katerem avtorskega dela, kamor sodijo tudi arhitekturna dela, ni dovoljeno reproducirati in razmnoževati brez soglasja avtorja. Da tožnik takega soglasja ni predložil, med strankama sicer ni sporno. Drugostopenjski organ pa svojo obrazložitev opira na drugi odstavek 25. člena ZDIJZ (v zvezi s četrtim odstavkom 82. člena ZUP) z utemeljitvijo, da tožnik ni upravičen do preslikave dokumentacije, ki je varovana kot avtorsko delo, temveč se mu ta lahko da zgolj na vpogled. Glede reproduciranja avtorskega dela se sklicuje še na 21. in 23. člen ZASP in tam določeno omejitev reproduciranja s pogojem avtorjevega pristanka.

17.Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da iz njegove zahteve za vpogled v spis in za preslikavo celotne PGD in PID dokumentacije ni mogoče sklepati, da to želi kot informacijo javnega značaja v smislu ZDIJZ, torej da svojo pravico uveljavlja po četrtem odstavku 82. člena ZUP. Tožnik je namreč v zahtevi z dne 26. 9. 2019 pojasnil, da pravni interes izkazuje kot etažni lastnik objekta, na katerega se nanaša projektna dokumentacija. Da pravico do vpogleda v spis in preslikave uveljavlja na podlagi prvega in drugega odstavka 82. člena ZUP in ne na podlagi četrtega odstavka tega člena, je nato izrecno navedel še v dopolnitvi zahteve z dne 8. 10. 2019; na drugi odstavek 82. člena ZUP pa se je skliceval tudi v svoji dopolnitvi z dne 13. 10. 2019 (vse navedene vloge se nahajajo v upravnem spisu zadeve). Glede na povedano sodišče meni, da je toženka tožnikovo zahtevo napačno pravno kvalificirala, saj bi jo - glede na vsebino in tožnikovo opredelitev - morala obravnavati po določbah prvega ter drugega odstavka 82. člena ZUP in ne po četrtem odstavku tega člena, torej v smislu določb ZDIJZ.

18.Vse navedeno kaže, da v zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, posledično pa tudi niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, in je torej bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči, upoštevajoč stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

19.V ponovljenem postopku bo tako moral prvostopenjski organ najprej razčistiti, na kateri pravni podlagi (po prvem ali drugem odstavku 82. člena ZUP ali po obeh) tožnik uveljavlja svojo zahtevo, in nato, če bo presodil, da je glede na uveljavljano podlago potrebna dopolnitev zahteve, tožnika k temu pozvati. Ob tem sodišče dodaja, da tožnik nima prav, ko ugovarja, da je toženka s pozivom z dne 8. 10. 2019 kršila pravila postopka, saj upravnega organa v tem smislu ne zavezuje samo 67. člen ZUP, temveč je njegova dolžnost pozvati osebo, da obrazloži svojo pravno korist iz drugega odstavka 82. člena ZUP, izrecno določena tudi v tretjem odstavku istega člena ZUP, torej tisti pravni podlagi, na katero se tudi v tožbi sklicuje tožnik. Ima pa tožnik prav, ko pojasnjuje, da se je (neenotna) sodna praksa v zvezi z vprašanjem, ali projektna dokumentacija z izdajo gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja postane sestavni del te upravne odločbe, s čimer je po 2. točki prvega odstavka 9. člena ZAPS izvzeta iz avtorskopravnega varstva, izoblikovala v zadevah, kjer je stranka zahtevala projektno dokumentacijo kot informacijo javnega značaja, kar pa, kot je sodišče že obrazložilo, ni situacija enaka obravnavani, kjer gre za zahtevo po določbah prvega in drugega odstavka 82. člena ZUP.

20.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem sodišče dodaja, da ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), saj ugotovitve postopka zanesljive podlage za to ne dajejo, pa tudi narava obravnavane zadeve tega ne terja.

K II. točki izreka:

21.Odločitev o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, tožniku, ki v postopku ni imel odvetnika, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 15,00 EUR, ki ga mora tožniku povrniti toženka. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

------------------------------- 1 V izpodbijanem sklepu je sicer navedeno v 15. členu, vendar je glede na nadaljnjo vsebino sklepa prišlo do očitne pomote pri zapisu številke člena, na katerega se prvostopenjski organ sklicuje, ki na samo odločitev nima vpliva.