Jedro

Sodišče je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodilo tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je bila v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Tožnica je bila dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 14. 10. 2008 do 23. 10. 2008. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek v višini 2.753,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 399,55 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnice ter ji naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugovor zastaranja in da je sodišče zmotno presodilo, kdaj je zastaranje pričelo teči. Meni, da je zastaranje zahtevka pričelo teči s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje z dne 17. 6. 2008, saj je s pravnomočnostjo odpadla podlaga za izplačilo odpravnine. Meni, da je pridobila pravico zahtevati nazaj znesek, za katerega je bila tožnica neupravičeno obogatena, s tem dnem pa je pričel teči tudi zastaralni rok za vse sporne zahtevke, ki so vezani na vračilo odpravnine. Pritožnik meni, da je zastaralni rok pričel teči 17. 6. 2008 in ne šele 23. 10. 2008 kot je nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnica je tožbo vložila dne 28. 6. 2013, zato pritožba meni, da je vložena po izteku splošnega 5-letnega zastaralnega roka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v predmetnem sporu za terjatev iz delovnega razmerja, saj ne gre za terjatev iz naslova odpravnine, temveč za terjatev iz naslova obresti, ki so se od odpravnine natekle v času od izplačila do vračila. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Meni, da si je s tem, ko je tožnica pred sodiščem prve stopnje izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito in s tožbo zahtevala, da se odpoved razveljavi, aktivno prizadevala, da bi odpadla podlaga za izplačilo odpravnine. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je sodišče tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od 14. 10. 2008 dalje. Navaja, da je v obrazložitvi sodbe sodišče navedlo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 24. 10. 2008 dalje, v izreku sodbe pa je naveden datum 14. 10. 2008, ki se v obrazložitvi sodbe ne navaja. Meni, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je tožnica obresti uveljavljala od 24. 10. 2008, sodišče pa jih je prisodilo od 14. 10. 2008. Nadalje navaja, da je zahtevek iz naslova zamudnih obresti od 24. 10. 2008 dalje neutemeljen, saj se dopis z dne 23. 10. 2008 ne nanaša na plačilo obresti, temveč na izpolnitev obveznosti po sodbi sodišča prve stopnje, v dopisu z dne 16. 10. 2008 pa ni bil postavljen zahtevek glede plačila konkretnega zneska. Meni, da je tožnica šele 12. 4. 2013 toženi stranki poslala poziv za vračilo neupravičenega odtegljaja, zato pred navedenim dopisom tožena stranka ni mogla priti v zamudo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila s sodbo opr. št. Pd 413/2015, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1333/2007 z dne 17. 6. 2008 razveljavljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodeno tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku; - da je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po citirani pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2006 v višini 11.038,34 EUR, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi.

7. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega Zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s sprem. - OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je bila tožeči stranki odpravnina izplačana zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni mogoče trditi, da jo je pridobila na nepošten način. Zato je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da so obresti pričele teči že z dnem pridobitve odpravnine. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila tožeča stranka v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Pravilen je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.

8. Tožena stranka je postala nepoštena pridobiteljica vtoževanega zneska z dnem, ko je dne 16. 10. 2008 prejela prvi poziv tožnice za vračilo neupravičeno odtegnjenega zneska (A6). Tožnica res ni izkazala datuma vročitve tega poziva toženki, vendar je njen pooblaščenec na poziv odgovoril z dopisom z dne 23. 10. 2008, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je tožena stranka najkasneje ta dan seznanila, da je na račun tožnice neupravičeno obogatena. Tako je utemeljen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 10. 2008 dalje do plačila.

9. Tožena stranka je sporni znesek iz naslova zamudnih obresti od izplačane odpravnine odtegnila od reparacijskega zahtevka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 2. 10. 2008, tožnica pa je vložila tožbo priporočeno na pošto 27. 6. 2013, torej pravočasno v 5-letnem zastaralnem roku (prvi odstavek 336. člena OZ). Sodišče druge stopnje soglaša z dobrazložitvijo sodišča prve stopnje, da gre za denarno terjatev iz naslova preveč odtegnjenih obresti pri izračunu odpravnine in ne za obrestno terjatev. V obravnavanem primeru gre za terjatev iz delovnega razmerja, saj je vračilo odpravnine v celoti delovnopravna kategorija. Za terjatve iz delovnega razmerja pa velja 5-letni zastaralni rok (206. člen ZDR-1), zato je neutemeljen pritožbeni ugovor zastaranja.

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz vložene tožbe izhaja, da je tožnica postavila tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljala plačilo 2.753,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2008 dalje do plačila. V tem primeru je bilo torej sodišče prve stopnje vezano na postavljen tožbeni zahtevek. S tem, ko je odločilo preko tožbenega zahtevka in prisodilo zakonske zamudne obresti za čas od 14. 10. 2008 dalje, je prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar je v pritožbi opozorila tudi tožena stranka. ZPP v 357. členu določa, da če sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Upoštevaje navedeno določbo je pritožbeno sodišče, ne da bi vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, zgolj razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od 14. 10. 2008 do 23. 10. 2008. To pomeni, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 24. 10. 2008 dalje, kakor je postavila tožbeni zahtevek. Kljub temu, da gre po oceni sodišča druge stopnje zgolj za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pooblastil, da bi sodbo popravilo v skladu s 328. členom ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje do sprejema odločitve o pritožbi, je sodišče druge stopnje navedeno kršitev moralo upoštevati kot nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in je na podlagi 357. člena ZPP sodbo za prekoračeni del zahtevka razveljavilo.

11. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo, v kolikor se ne nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka s pritožbo uspela le v zanemarljivem obsegu, zato sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (drugi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).