Jedro

Ker je temelj zahtevka tožeče stranke dogovor, ki mu je sledila izstavitev računa št. 11 na toženo stranko, ni pomembno, da v času, ko so bile sestavljene dobavnice, na katerih temelji ta račun, tožena stranka sploh še ni obstajala, ampak je pomembno, da je obstajala v času sklenitve dogovora. Pravno gledano je šlo pri tem dogovoru za prevzem dolga po 427. čl. Obligacijskega zakonika.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 1 vzdržalo v veljavi za plačilo zneska 35.675,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2008 do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2008 do plačila; II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki 1.628,82 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev. Opozarja, da gre v predmetni zadevi za gospodarski spor, sodišče pa je kljub obsežni listinski dokumentaciji v spisu odločilo mimo vseh edino za predmetno zadevo verodostojnih dokazov. Tožeča stranka je obstoj terjatve zatrjevala z dogovorom med odstopniki terjatve M.S. in D.S. in toženo stranko v začetku julija 2008. Sodišče pa je na podlagi „prepričljive, logične in iskrene“ izpovedbe priče B.St. ocenilo, da je takšen dogovor bil sprejet, torej da tožena stranka prevzame obveznost družbe D. d.o.o., s tem da plača njene naročene storitve. Takšna miselnost sodišča je v nasprotju z vsemi dokazi v spisu, pa tudi z veljavnimi materialnimi predpisi. Iz dobavnic v spisu je jasno razvidno, da je bil naročnik za ukrivljanje žice, katero sta opravljala M.S. in D.S., družba D. d.o.o. Vse dobavnice v spisu, v katere naj bi sodišče vpogledalo in tudi za obdobje, na katerega se nanaša račun št. 11, se nanašajo na obdobje, ko družba P. d.o.o. še sploh pri pristojnem registrskem organu ni bila registrirana in seveda ni opravljala nobene dejavnosti. O vsem tem ni nobene dokazne ocene in se sodbe ne da preizkusiti. Še huje pa bode v oči procesna kršitev v tej smeri, ko je priča M.S. jasno izpovedala, da je bilo naročilo po dobavnicah, ki glasijo na D. d.o.o., dano s strani druge firme kot je tožena stranka in je drugi firmi blago tudi bilo izročeno. Tožena stranka ni bila niti naročnik in niti prevzemnik blaga, ampak je slednje bila po M.S. družba Š. d.o.o., vendar tej firmi niso mogli izdati računov, ker niso imeli pogodbe. Postavlja pa se vprašanje, kako so lahko izdali fakturo toženi stranki, čeprav z njo niso imeli nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju, niti kakšne asignacijske, cesijske ali podobne pogodbe. V sodbi ni nobenega zapisa o tem, zakaj sodišče listinskim dokazom ne verjame, kljub temu, da so jih priče potrdile. Sodišče je tudi po nepotrebnem zavrnilo dokaz z izvedencem računovodske stroke. Pooblaščenka tožene stranke je opravila kar nekaj izpitov iz knjigovodstva in računovodstva, zakonodaja na to temo ji je nekaj poznana, zato ne more dojeti pričevanja „verodostojne priče ga. B.St.“. Ta gospa je vehementno izjavila, „da bi lahko tožena stranka knjižila sporni račun, čeprav zanj ni imela podlage, saj se dobavnice glasijo na drugo firmo, torej D. d.o.o.“ To je v nasprotju z vsemi našimi v RS sprejetimi davčnimi zakoni, kot tudi računovodskimi standardi. Tako se pokaže interes priče B.St., da v pravdi pomaga prenositeljici terjatev M.S. Sodišče pa naj bi vpogledalo tudi v kartico konta, katerega je v spis predložila tožena stranka in se je nanjo tudi sklicevala na obravnavi in v pripravljalni vlogi. Vendar pa sodišče v zvezi s temi navedbami tožene stranke sploh ni raziskalo dejanskega stanja. Iz konto kartice izhaja, da ima tožena stranka terjatev do D.S. s.p. v višini 9.002,51 EUR, za M.S. s.p. pa v svojih knjigovodskih listinah izkazuje celo „predplačilo“ v višini 10.326,34 EUR. Sodišče je nekritično povzelo izpovedbe strank, v obrazložitvi pa izluščilo samo tiste dele izpovedb prič, ki naj bi „dopustile ugotovitvenemu zahtevku“. Priča B.St. ni prepričljivo izpovedala, da naj bi se stranke v začetku julija 2008 „izredno“ dogovorile za prenos terjatve. Če bi se, bi kot računovodkinja morala vedeti, da je za tovrstni (ustni) dogovor potreben še pisni dokument, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka knjižila svoje odhodke. Dejstvo je, da priča B.St. ni bila na začetku sestanka prisotna, ko pa je prišla na sestanek, je smatrala, da je bilo med njimi že vse dogovorjeno. Navedeno „kontra-argumentira“ obrazložitev sodišča. Tožena stranka prilaga še zapisnik z glavne obravnave z dne 20.4.2010, pred zaključkom obravnave v predmetni zadevi z njim ni razpolagala. Staničeva je izpovedala, da se glede skupnega stanja terjatev stranki nista strinjali ter da sta rekli, da bosta stanje še pogledali, ter da na sestanku ni bilo govora o prodaji terjatev. Tako S.Š. in njen sin sta potrdila, da so se na sestanku dogovarjali o uskladitvi salda. Očitno sodišču še vedno ni jasno, da gre v predmetnem postopku za ločene pravne subjekte. Še vedno je opaziti napake sodišča, ko omenja bodisi lastnike, ustanovitelje, prokuriste, … družine Š. Pa čeprav je bil kot dokaz vpogledan tudi izpisek iz sodnega registra.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Da dobavnice za ukrivljanje žiče, na podlagi katerih je bil izdan sporni račun št. 11 v vtoževanem znesku, ne glasijo na toženo stranko, ampak na družbo D. d.o.o., je navajala že tožeča stranka sama v tožbi in za nobeno od pravdnih strank to dejstvo niti ni bilo sporno. Ker je bila glede na navedene listine naročnik storitev družba D. d.o.o., bi ob izostanku kakšnih drugih trditev (in dokazov), bil možen zaključek, za katerega se zavzema pritožnica, in sicer, da je družba D. d.o.o, ne pa tožena stranka, zavezana k plačilu terjatev po spornem računu. Vendar pa je tožeča stranka zatrjevala tudi, da je zaradi težav s plačevanjem računov za opravljeno delo s strani naročnika, bil v juliju 2008 med pravno prednico tožeče stranke, M.S. (dalje: tožeča stranka) ter zastopniki tožene stranke in družbo D. d.o.o. (vsi so bili člani družine Š.), sklenjen dogovor, da tožeča stranka izstavi račun, za katerega se je tožena stranka zavezala, da ga bo plačala. Tožeča stranka je zatrjevala (tožena stranka pa tega ni prerekala), da so družbe, katerih družbeniki oziroma zastopniki so bili člani družine Š., vseskozi delovale skupaj in se predstavljale kot eno podjetje oziroma kot en naročnik. Takšno povezavo podjetij družine Š. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrdila tudi priča B.St. (ki je za M.S. in D.S. opravljala računovodske storitve), katere izpovedbo je ocenilo kot verodostojno, prepričljivo in logično; povedala je, da sta M.S. in D.S. vse od leta 2003 do leta 2005 opravljala isto storitev za podjetja Š. d.o.o., D. d.o.o., S.Š. s.p. in na koncu še za podjetje P. d.o.o.; da so se računi fakturirali na vse omenjene družbe; da med vpletenimi strankami ni bilo nič pisnega o opravljanju storitev; da so se plačila sprejemala neposredno od podjetja Š. d.o.o., od podjetja D. d.o.o. je bilo opravljeno neposredno plačilo samo dvakrat, ostalo pa preko asignacij in cesij. Če se zdi pritožnici po strokovni plati problematično stališče B.St., da bi tožena stranka lahko v svojih knjigovodskih evidencah knjižila sporni račun, čeprav zanj naj ne bi imela podlage (in da bi po njenih trditvah morala vedeti, da je poleg ustnega dogovora potreben še pisni dokument, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko knjižila svoje odhodke), to po mnenju pritožbenega sodišča ne more omajati verodostojnosti njenega pričanja v smeri obstoja dogovora iz začetka julija 2008, ki ga je zatrjevala tožeča stranka. Na posebno vprašanje sodišča je priča B.St. povedala, da je bila ves čas prisotna na sestanku, na katerem je bil sklenjen dogovor in njeno prisotnost na njem je potrdila tudi priča M.S. Nasprotna trditev v pritožbi zato ni utemeljena. In na podlagi izpovedbe priče B.St., pa tudi priče M.S., ki je glede obstoja dogovora izpovedala enako, ter dejstva o personalni povezanosti družb družine Š., je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene dokazne ocene (8. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), utemeljeno zaključilo, da je bil dogovor sprejet, ob tem, da je bilo njegovim udeležencem jasno, da iz listin izhaja drugače (da tožena stranka ni bila naročnik, pa tudi ne prevzemnik naročenega blaga). Ker je torej temelj zahtevka tožeče stranke dogovor, ki mu je sledila izstavitev računa št. 11 na toženo stranko, ni pomembno, da v času, ko so bile sestavljene dobavnice, na katerih temelji ta račun, tožena stranka sploh še ni obstajala, ampak je pomembno, da je obstajala v času sklenitve dogovora. Pravno gledano je šlo pri tem dogovoru za prevzem dolga po 427. čl. Obligacijskega zakonika, OZ. Utemeljene, pa tudi ne povsem jasne, niso niti pritožbene trditve v smeri, da ni sodišče prve stopnje raziskalo dejanskega stanja v zvezi s konto kartico. Tožena stranka trdi, da iz nje izhaja, da ima sama terjatev v tam navedenem znesku tako do D.S. s.p., kot tudi do M.S. s.p. Vendar pa ni v zvezi s temi proti- terjatvami uveljavljala nobenega zahtevka, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Sodišče odloči v zadevi po stanju stvari na dan zaključka glavne obravnave (1. odst. 311. čl. ZPP). V predmetni zadevi je bila glavna obravnavana zaključena 31.3.2010. Glede na to ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev v zvezi z zapisnikom z glavne obravnave dne 20.4.2010, ki je bila opravljena v drugi zadevi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).