Jedro

Sklep z dne 25. 9. 2015 je torej kljub pravnomočnosti sklepa z dne 28. 9. 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka ni imela podlage, da na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 28. 9. 2020 tožnici odreče vsebinsko obravnavo pritožbe. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na napačni uporabi določb postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje, podnebje in energijo št. 060-60/2019-2550-47 z dne 4. 4. 2023 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnice, ki jo je vložila zoper sklep Agencije RS za okolje št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015. V obrazložitvi je navedla, da prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka sklenil, da za poseg, izgradnje kanalizacije v okviru projekta "Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja" - 1. sklop: I. faza in 2. sklop nosilkam nameravanega posega Mestni občini Ljubljana, Občini Medvode in Občini Vodice ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V času izdaje izpodbijanega sklepa je veljal Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), ki je v 51. členu določil, da se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje in na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja. Po 63. členu ZVO-1 je za določene vrste posega v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, treba izvesti predhodni postopek. Namen predhodnega postopka je v tem, da se ugotovi ali ima nameravani poseg take lastnosti, da je zanj potrebna presoja vplivov na okolje in s tem pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Ugotavlja, da je organ v sklepu št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4, 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020 v 3. točki izreka odločil, da je za nameravani poseg: Gradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142 in 166 v dolžini 2.128,95 metra, nosilke nameravanega posega MOL, na zemljiških v k.o. ... na navedenih parcelah, tudi ... v solasti pritožnice, potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. To pa pomeni, da je bilo s to odločitvijo v celoti odločeno o predmetu predhodnega postopka, in sicer tako, da je bilo ugotovljeno, da je za predmetni poseg potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Več od tega pritožnica v predhodnem postopku tudi svojo udeležbo v tem postopku ne bi mogla doseči. Glede na navedeno, pa je pritožnici odpadel pravni interes za vstop v predhodni postopek in zato njena pritožba ni dovoljena. Organ druge stopnje jo je zato na podlagi drugega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s sklepom zavrgel.

2.Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, toženka pa je pri svojem postopanju in odločanju napačno ugotovila materialno pravo ter zgrešila bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnica sicer pozdravlja obrazložitev izpodbijanega sklepa, da gre pri posegu iz sklepa z dne 25. 9. 2015 za enak poseg kot pri sklepu z dne 28. 9. 2020, vendar pa ne gre spregledati, da sklep z dne 25. 9. 2015, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo, še vedno obstoji, saj kljub odločitvi z dne 28. 9. 2020 ni bil razveljavljen ali odpravljen. Meni, da se ima pravico udeleževati postopka že na podlagi 43. člena ZUP. Na dej podlagi ima posledično izkazan tudi pravni interes za vložitev pritožbe, svoj pravni interes pa utemeljuje tudi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022, s katerim je Vrhovno sodišče sklenilo, da lahko v 15 dneh od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča vloži pritožbo zoper sklep z dne 29. 5. 2015. Opozarja in izpostavlja razloge zakaj je sklep z dne 25. 5. 2015 vsebinsko nepravilen, nezakonit in neustaven. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4.Sodišče je v postopku upravnega spora pozvalo toženko, da sodišču v roku 8 dni sporoči, na podlagi katerega od sklepov ARSO, sklep 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015 ali sklep 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4, 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020, je bil podlaga za izdano gradbeno dovoljenje, ki je bilo podlaga za poseg na parcelo ... k.o. ..., ki je v solasti tožnice, ter ali je bila za to gradbeno dovoljenje izvedena presoja vplivov na okolje in pridobljeno okoljevarstveno soglasje.

5.Toženka je po pooblastilu DORS odgovorila, da iz poziva ne izhaja na katero gradbeno dovoljenje se poizvedba nanaša, ter da je za izdajo gradbenih dovoljenj pristojna upravna enota. Pojasnjuje, da bi bilo sicer, ob morebitni seznanitvi s podatki o konkretnem gradbenem dovoljenju, mogoče ugotoviti, ali je ARSO vodila postopek presoje vplivov na okolje in izdala okoljevarstveno dovoljenje za poseg na konkretni parceli. Pomembno je bilo gradbeno dovoljenje izdano pred izdajo sklepa ARSO z dne 25. 9.2015, in ali so v času izdaje gradbenega dovoljenja veljale določbe Zakona o graditvi objektov ali določbe Gradbenega zakona. Predlaga, da se podatke na podlagi katerega se izvaja gradbeni poseg, pridobi na pristojni upravni enoti. Toženka pa bo podatek o postopku presoje vpliva na okolje in izdajo okoljevarstvenega soglasja lahko podala, kolikor bo razpolagala s podatki o tem, na katero konkretno gradbeno dovoljenje se vprašanje nanaša.

6.Tožnica je na poziv, ki ji je bil poslan v vednost, navedla, da za nobeno gradbeno dovoljenje, ki se nanaša na izgradnjo kanala CO, ni bila izvedena presoja vplivov na okolje in ni bilo pridobljeno okoljevarstveno soglasje. Pojasnila je tudi, da je toženka z odločbo št. 354/2-29/2020-2550-91 z dne 29. 12. 2023 odpravila 3. točko izreka sklepa ARSO z dne 28. 9. 2020. Zoper to odločbo pritožba ni dopustna, samo tožba na Upravno sodišče, kar pomeni, da je odločba dokončna. Razlog, zaradi katerega je toženka pritožbo zavrgla, je tako odpadel. Ta odločba dodatno utemeljuje stališče tožnice, da je potrebno pritožbo obravnavati po vsebini, kot se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022.

7.Tožba je utemeljena.

8.Predmet upravnega spora je sklep toženke, ki je pritožbo tožnice zavrgla, ker ni dovoljena, na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP.

9.Prvi odstavek 246. člena ZUP določa, da če pritožba ni dovoljena (prepozna ali jo je vložila neupravičena oseba) jo drugostopenjski organ, če tega ni storil že prvostopenjski organ, zavrže. Pritožba tudi dovoljena, če bi bila po zakonu izključena.

10.V obravnavani zadevi pa ne gre za nobeno od navedenih procesnih situacij iz citirane določbe. Ni sporno, da je tožnica vlagateljica pritožbe, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022, da je pritožbo vložila v roku, ki ga ji je dodelilo Vrhovno sodišče ter da pritožba zoper odločitev ARSO sklep z dne 25. 9. 2015, ni izključena.

11.Toženka je pritožbo tožnice zavrgla, ker je presodila, da tožnica v situaciji, ko je prvostopenjski organ ARSO s III. točko sklepa št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4 in 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020 odločil, da je za poseg, izgradnje kanalizacije v okviru projekta "Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja" treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, nima več pravnega interesa za vstop v predhodni postopek, katerega odločitev s sklepom z dne 25. 9. 2015, da ni potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, je s pritožbo izpodbijala.

12.S sklepom št. 35402-29/2020-2550-21 z dne 29. 12. 2023, s katerim je toženka odpravila 3. točko izreka sklepa ARSO št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4, 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020 po nadzorstveni pravici so odpadli razlogi toženke, ki jih je temeljila na izdaji tega sklepa in z njimi utemeljevala odsotnost pravnega interesa za vloženo pritožbo zoper sklep z dne 25. 9. 2015.

13.Vendar pa sodišče izpodbijanega sklepa ne utemeljuje na podlagi odločbe toženke št. 35402-29/2020-2550-21 z dne 29. 12. 2023, ki jo je izdala po vloženi tožbi v obravnavani zadevi. Tožnica namreč utemeljeno ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep z dne 25. 9. 2015, zaradi odločitve v 3. točki sklepa ARSO z dne 28. 9. 2020, saj s sklepom ARSO z dne 28. 9. 2020, ki vsebuje novo odločitev glede obveznosti presoje vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja, sklep z dne 25. 9. 2015, da ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep z dne 25. 9. 2015 je torej kljub pravnomočnosti sklepa z dne 28. 9. 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka ni imela podlage, da na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 28. 9. 2020 tožnici odreče vsebinsko obravnavo pritožbe. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na napačni uporabi določb postopka.

14.Toženka je glede na navedeno kršila pravilo postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

15.Sodišče glavne obravnave ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16.Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna toženka povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe.

Zveza

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 246, 246/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.