Jedro

Tožnik je vrednost svojega nedenarnega tožbenega zahtevka ocenil z zneskom 100.000 SIT oziroma sedaj 417,29 EUR, toženki pa vrednost svojega najprej edinega, kasneje pa kot primarno uveljavljanega nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev solastnine z enakim zneskom. Ker taka vrednost ne presega revizijskega praga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, tožnikov predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi, s katero je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za prepoved vznemirjanja oziroma opustitev posegov v njegovo lastninsko pravico na parc. št. 744/3 k.o. ... ter za odstranitev lesenih stopnic, ugodeno pa je bilo glavnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da so pravdne stranke solastnice iste sporne parcele, vsaka do 1/3, kar je tožnik dolžan priznati, sicer bo njegovo izjavo nadomestila pravnomočna sodba. Sodišče zaradi ugoditve glavnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku ni odločalo o podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku.

2. Tožnik v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije proti drugostopenjski sodbi zatrjuje, da gre v tej zadevi za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, ker po njegovem stališču izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča v zvezi z inštituti lastnine, skupne lastnine in souporabe.

3. Predlog ni dovoljen.

4. Preden vrhovno sodišče odloči o obstoju vsebinskih razlogov za dopustitev revizije, mora preveriti obstoj formalnih pogojev za njeno dovoljenost, med drugim tudi tistih iz 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po novi ureditvi je revizija dovoljena v sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo dopusti sodišče, ni pa dovoljena, če tako določa zakon ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR. V razponu med obema navedenima zneskoma torej vrhovno sodišče revizijo lahko dopusti. Pri ugotavljanju revizijske vrednosti spora zaradi ugotovitve pravice do revizije in s tem tudi do predloga za njeno dopustitev je treba upoštevati tudi določbe 39. in naslednjih členov ZPP. Kadar gre za tožbo in nasprotno tožbo, od katerih vsaka temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, je treba upoštevati ločeno vrednost vsakega od zahtevkov (primerjaj 41. člen ZPP).

5. V obravnavani zadevi iz uvodov obeh sodb in razlogov prvostopenjske sodbe izhaja,da je tožnik vrednost svojega nedenarnega tožbenega zahtevka ocenil z zneskom 100.000 SIT oziroma sedaj 417,29 EUR, toženki pa vrednost svojega najprej edinega, kasneje pa kot primarno uveljavljanega nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev solastnine z enakim zneskom. Ker taka vrednost ne presega revizijskega praga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, tožnikov predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.

6. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.