Jedro

Sodišče prve stopnje je preuranjeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker ni preizkusilo izpodbijane ocene letne delovne uspešnosti tožnice (javne uslužbenke) po vsebini, zaradi česar ni imelo razlogov, da se sprejem ocene ponovno naložilo toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo (pravilno: razveljavilo) sklep št. .. z dne 9. 4. 2010 in oceno iz ocenjevalnega lista z dne 11. 3. 2010, ki ju je za tožnico izdala tožena stranka (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico ponovno oceniti za leto 2009 v roku 15 dni in pod izvršbo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 207,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bila tožnica v spornem času zaposlena na delovnem mestu administrator V, med katerega so spadale tudi naloge urejanje arhivskega gradiva. V celoti zavrača očitke, da je tožnico ocenila pristransko in v njeno škodo. Za sprejeto oceno v ocenjevalnem listu – dobro ni bilo potrebno izdelati posebne obrazložitve. Takšno oceno je potrdila tričlanska komisija, ki je opravila razgovor z direktorico občinske uprave. Ta je navedla, da je imela precej pripomb na tožničino delo s strani zaposlenih, zaradi česar bi jo lahko ocenilo z nižjo oceno. Tožnica svojo delovno uspešnost zmotno primerja s sodelavci. Javni uslužbenec ni pristojen za ocenjevanje delovne uspešnosti drugih uslužbencev, saj je to izključno v domeni delodajalca. Meni, da tožnice sedaj ne more nihče oceniti, ker tedanja direktorica občinske uprave ni več zaposlena pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. V postopku je izvedlo vse predlagane dokaze. Tožena stranka šele sedaj navaja konkretna dejstva, ki se nanašajo na sprejem izpodbijane ocene, zaradi česar je glede tega prekludirana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni našlo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku obravnavalo predložene listine in zaslišalo tožnico (dokaza z zaslišanjem župana tožene stranke pravilno ni izvedlo, ker ga je tožnica umaknila) ter ugotovilo, da tožena stranka tako v izpodbijanem ocenjevalnem listu kot sklepu ni podala potrebne utemeljitve ocene za leto 2009, zaradi česar je podvomilo, da je nadrejena delavka pravilno ocenila tožnico z oceno dobro. Poleg tega je ugotovilo, da mora ocenjevalec obrazložiti posamezne kriterije po vsebini in ne zgolj formalno, saj je nesmiselno, da se v skupno oceno zgolj povzamejo kriteriji, ki so javnemu uslužbencu že tako znani oziroma dostopni iz zakonodaje. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožnico ponovno oceniti za leto 2009 v skladu z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede.

Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenih zahtevkov v sporu preuranjeno odločilo, saj bi moralo preizkusiti izpodbijano oceno tožničine delovne uspešnosti po vsebini, kar pomeni, da ni imelo razlogov, da je sprejem ocene ponovno naložilo toženi stranki. Poleg tega ni imelo pravne podlage, da je tako sklep z dne 9. 4. 2010 kot ocenjevalni list z dne 11. 3. 2010 odpravilo. V kolikor je ugotovilo, da takšni odločitvi nista bili pravilni, bi ju lahko samo razveljavilo. Pojem odprave odločb je predpisan za upravne postopke in ne za delovno pravo oziroma ni predviden za odločitve delodajalca v zvezi s pravicami in obveznostmi delavca.

Pritožbeno sodišče navaja, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme v cilju, da so v postopku dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. Sodišče je glede izvajanja dokazov vezano na dokazno ponudbo strank. Če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Stranka, ki ne izpolni procesnega dokaznega bremena, je kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna (tako J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006, 2. knjiga, stran 380). Navedeno pomeni, da lahko sodišče v takšnem primeru nedokazana dejstva šteje za neobstoječa. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka v odgovoru na tožbo (razen dokaza za presojo listin) ni predlagala nikakršnega zaslišanja strank ali konkretnih prič, poleg tega se ni udeležila nobenega naroka glavne obravnave, zaradi česar je sedaj prekludirana s pritožbenim navajanjem o dejstvih sprejemanja tožničine ocene ter sklicevanjem na vlogo takratne direktorice občinske uprave, ki je spremljala delo tožnice v spornem obdobju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako ocenjevalni list kot sklep vsebujeta obrazložene razloge po posameznih kriterijih, pri katerih so upoštevane tudi ugotovitve direktorice občinske uprave, ki jih je podala komisiji za preizkus ocene pri toženi strani. V tej zvezi je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana ocena ne vsebuje potrebne utemeljitve oziroma da so kriteriji zgolj povzeti iz uredbe, vendar jih je potrebno v sporu izčrpno preizkusiti. Pritožbeno sodišče je v skladu z navedenimi razlogi razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da glede na naravo zahtevkov in okoliščine primera ne more dopolniti oziroma odpraviti pomanjkljivosti postopka, zaradi česar je z vidika njegove ekonomičnosti smotrno, da se pomembna dejstva ugotovijo v prvostopenjskem postopku.

Sodišče prve stopnje bo moralo z dodatnim zaslišanjem tožnice ter preizkusom listinskih dokazov odločiti v sporu po vsebini ter ugotoviti, ali je bila izpodbijana ocena po posameznih kriterijih za leto 2009 pravilna, oziroma če je bila tožnica upravičena do ustrezno višje ocene, za katero se zavzema. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo, kakor tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).