Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedba paricijskega roka v predlogu za izdajo sklepa o začasni odredbi ni obligatorna sestavina. Ker je bil predlog na izpolnitev obveznosti dajatvene narave in takega roka ni vseboval, je rok določilo po uradni dolžnosti.

Pritožnik se sklicuje tudi na splošno znano dejstvo, a ne upošteva, da je potrebno tudi splošno znana dejstva (pravočasno) zatrjevati, le dokazovati jih ni treba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 15. 4. 2021 je sodišče prve stopnje toženčev ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe P 000/2021 z dne 18. 2. 2021 zavrnilo in odločilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da ugodi ugovoru, ki ga je podal, in sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlog za izdajo začasne odredbe naj bi bil neutemeljen. Če je sodišče smatralo, da je začasna odredba premalo definirana in nepopolna, kar se tiče roka za prostovoljno izpolnitev, potem bi moralo tožnika pozvati na popravo in dopolnitev. Po toženčevem stališču bi moralo sodišče predlog za začasno odredbo zavreči, saj ni imel vseh sestavin (ni vseboval namreč roka za prostovoljno izpolnitev). Namesto da bi ravnalo nepristransko, je sodišče to napako odpravilo samo tako, da je določilo 8-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev. Nasprotni razlogi, razvidni iz izpodbijanega sklepa, ne vzdržijo pravne presoje. Sodišče se je veliko ukvarjalo samo z določbami pravilnika in pogodbe, kar naj bi pritrjevalo pravilnosti izdane začasne odredbe. Povsem pa je bila spregledana določba 61. člena Pravilnika A. V omenjenem členu kot tudi v 5. členu Pogodbe je jasno navedeno, da je prestopni rok od 1. 12. do 31. 12. in v tem času lahko vozniki prestopijo od enega društva k drugemu. Naknadni rok prestopa naj bi bil izjemen in omejen do pričetka prve dirke, vendar pa je takšen izjemen prestop dovoljen le ob soglasju obeh društev. Jasno je, da toženec ni dal soglasja tožniku za izjemen in naknaden prestop. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 61. člena Pravilnika A. Tožnik je zlorabil sodišče, da je prišel do izpisnice. Slednji tudi ni izkazal nastanka nenadomestljive škode. Sodišče naj bi naredilo povsem neustrezno primerjavo, ko je navedlo, da je bilo tožniku ponujeno plačilo z novo pogodbo v znesku 1.000,00 EUR in da je to v korelaciji z zneskom 3.000,00 EUR nesprejemljivo. Pri tem pozablja na splošno znano dejstvo, da se že več kot leto dni Slovenija nahaja v epidemiji Covid-19 in da so prepovedane športne prireditve, kar pomeni, da tožena stranka zelo verjetno letos ne bo smela organizirati nobene dirke, zagotovo pa ne dirke, na kateri bi bili gledalci. To pomeni, da tožnik do toženca sploh ne bi imel nobene obveznosti, saj mu zaradi epidemije ne bi bilo potrebno nastopiti na nobeni dirki v njegovi organizaciji.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 313. člen ZPP1 v zvezi s 15. členom ZIZ2 pravilno pojasnilo (glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da navedba paricijskega roka v predlogu za izdajo sklepa o začasni odredbi ni obligatorna sestavina in da je moralo zato iz razloga, ker je konkretnemu predlogu na izpolnitev obveznosti dajatvene narave, ki takega roka ni vseboval, ugodilo, le-tega določiti samo po uradni dolžnosti. Ker je s tem zgolj izvrševalo svojo zakonsko pooblastilo in hkrati dolžnost,3 so pritožbeni očitki, da bi moralo predlog poslati v popravo (dopolnitev) oziroma da bi ga moralo takoj zavreči ter da iz razloga, ker je napako4 odpravilo samo, ni ravnalo nepristransko, (vsi) neutemeljeni.

6. Prvostopenjsko sodišče je nadalje prepričljivo obrazložilo, zakaj naj bi bil obstoj tožnike terjatve (zahtevka) na izstavitev izpisnice ustrezno izkazan (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). V tem okviru je izpostavilo, da je toženec izdajo pogojeval s plačilom odškodnine in stroškov v smislu 5. člena pogodbe strank z dne 13. 2. 2020 (priloga A2), a hkrati tudi poudarilo, da bi lahko odškodnino zahteval le za obdobje v času veljavnosti pogodbe (ki ne velja več), ne pa tudi (več) po tem trenutku. Pritožnik tem ugotovitvam (zaključkom) ustrezno (konkretno) ne oporeka, medtem ko njegovo obširno pojasnjevanje, da je (v skladu z 61. členom Pravilnika A.) naknadni rok prestopa (to je rok po poteku predvidenega prestopnega roka) izjemen in dovoljen le do prve dirke ter da ga lahko A. dovoli le ob soglasju obeh udeleženih društev, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj to prvič navaja šele sedaj v pritožbi. Ker toženec trditev v tej smeri do sedaj ni podal, pa so neutemeljeni (brezpredmetni) očitki, da je sodišče prve stopnje spregledalo (oziroma da ni upoštevalo) 61. člena prej omenjenega pravilnika,5 kot tudi, da je tožnik sodišče zlorabil za pridobitev izpisnice.

7. To sodišče nadalje v celoti sledi prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje (glej 11. – 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je tožnik z verjetnostjo izkazal obstoj nenadomestljive oziroma (pravilno) težko nadomestljive škode6 (glej 2. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ) kot drugega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe. V tem okviru (glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) je med drugim izpostavilo dejstvo, da naj bi toženec tožniku ponujal v podpis pogodbo, na podlagi katere bi prejel 1.000,00 EUR na letni ravni, ki naj bi bilo relevantno (pomenljivo) za presojo (utemeljenosti) toženčevih trditev, da bi tožnik lahko plačal 3.000,00 EUR. Toženec tej (za presojo obstoja pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ tudi sicer neodločilni) »primerjavi« nasprotuje s pritožbeno novim pojasnjevanjem (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), da tožnik do njega zaradi epidemije letos (zelo verjetno) ne bi imel nobenih obveznosti, medtem ko naj bi bil njegov vložek zaradi organizacije tožnikovih treningov precejšen. Vse omenjeno predstavlja hkrati posplošeno in z ničemer izkazano (torej hipotetično) zatrjevanje. Pritožnik se sicer v tem oziru sklicuje tudi na splošno znano dejstvo, a ne upošteva, da je potrebno tudi splošno znana dejstva (pravočasno) zatrjevati, le dokazovati jih ni treba (glej četrti odstavek 214. člena ZPP kot tudi VSL sodbo II Cp 3859/2010 z dne 23. 2. 2011).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej npr. sodbo tega sodišča I Cpg 693/2012 z dne 10. 7. 2013. 4 Ki (kot rečeno) to ni. 5 S čimer naj bi po mnenju pritožbe napačno uporabilo materialno pravo. Vendar pa sodišče prve stopnje omenjene določbe niti ni moglo »uporabiti«, saj toženec trditev dejanske narave, ki bi narekovale njeno uporabo, v postopku na prvi stopnji (doslej kot rečeno) ni podal. 6 In sicer tako upoštevaje njegov športni razvoj, osebnost kakor tudi premoženjsko stanje.