Jedro

Zagovornik s svojim izvajanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi 2. odst. 420. čl. ZKP ni mogoče vložiti iz tega razloga.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. C.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS K., enote v K., z dne 20.4.1994, so bili obsojeni E.V., C.A. in D.C. spoznani za krive kaznivega dejanja ponarejanja denarja po II. odstavku 168. člena KZ SFRJ/1976 in z uporabo določil o omilitvi kazni obsojeni: E.V. na kazen 6 mesecev zapora, C.A. na kazen 8 mesecev zapora, D.C. pa na kazen 4 mesecev zapora. VSK je s sodbo z dne 8.6.1994, ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencem kazni zvišalo, in sicer obs. E.V. na 1 leto in 6 mesecev zapora, obs. C.A. na 2 leti zapora, obs. D.C. pa na 1 leto in 6 mesecev zapora. Pritožbe zagovornikov obsojencev pa je zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. C.A., odvetnik J.M. iz K., je dne 8.7.1994 vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri je navedel, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, te kršitve pa so imele za posledico izdajo nepravilne sodbe. Predlagal je, da VS RS razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje ter odredi novo sojenje.

Po določilu 561.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se, če do uveljavitve tega zakona ni bilo odločeno o obsojenčevi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, o tej zahtevi odloči po določbah tega zakona o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej po določbah Zakona o kazenskem postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, štev.34/94 z dne 13.10.1994, in ki je pričel veljati dne 1.1.1995. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi izvajanjem zagovornika obs.C.A., da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z izrekom, da v sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter da je ugotovitev, da je bil denar priskrbljen dne 25.8.1993 v bližini V., povsem samovoljna. Zagovornik namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je podano neskladje med izrekom, v katerem je navedeno, da so si vsi trije obsojenci priskrbeli ponarejen denar, ter obrazložitvijo, v kateri je navedeno, da je obs. A. prinesel in imel pri sebi ponarejeni denar, da drugostopna sodba nima razlogov o tem, da so imeli obsojenci namen spraviti ponarejeni denar v obtok ter da v drugostopni sodbi ni odgovora na pritožbena izvajanja glede samovoljne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil denar priskrbljen dne 25.8.1993 v bližini V.. S takim izvajanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti iz tega razloga. Vse okoliščine, na katere opozarja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je po oceni zbranega dokaznega gradiva ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je po presoji pritožbenih navedb zoper sodbo sodišča prve stopnje ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, v razlogih odločbe pa je tudi pojasnilo, zakaj pritožbe zoper odločbo o krivdi obsojencev niso utemeljene.

Potrebno je sicer pritrditi izvajanju zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da stališče pritožbenega sodišča o tem, da ni pomemben čas, ko so si obsojenci priskrbeli ponarejeni denar, ni pravilno. Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po II. odstavku 168. člena KZ SFRJ/1976 je bilo storjeno, ko so si obsojenci ponarejeni denar priskrbeli z namenom, da ga spravijo v obtok. Vendar pa je bil čas, ko so si obsojenci preskrbeli ponarejen denar, zanesljivo ugotovljen s sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe le pojasnilo, da ni mogoče govoriti o zastaranju kazenskega pregona, upoštevaje pri tem tudi na ponarejenih bankovcih odtisnjene letnice 1988. Niso torej podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka. Zato je VS RS, ker pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni nastal dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).