Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo stanovanjskega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Stanovanjske inšpekcije, št. 06132-292/2009 z dne 30. 9. 2009, s katero je stanovanjski inšpektor revidentu prepovedal oglaševanje ter sklepanje prodajnih in drugih pogodb, ki imajo za posledico prenos lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih pri zemljiškoknjižnem vložku št. ... in podvložkih v k. o. ..., do uskladitve splošnih pogojev prodaje z dejansko izvedenimi deli, izvedenimi na podlagi spremenjenega gradbenega dovoljenja, št. 351-55/2007 z dne 20. 6. 2007; prepoved velja za vse posamezne dele stavbe, za katere na dan vročitve te odločbe še niso sklenjene prodajne pogodbe in niso zajete v splošnih prodajnih pogojih SV 236/07 notarke ... oziroma predhodnem načrtu etažne lastnine št. A-03/2006, ki ga je septembra 2006 izdelal ..., in je del splošnih pogojev prodaje. Tožena stranka je z odločbo, št. 0614-10/2009/2-MK z dne 14. 5. 2010, zavrnila revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo stanovanjskega inšpektorja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 20089, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367.b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident le s trditvijo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da bi bila rešitev konkretnega pravnega vprašanja pomembna v nadaljnji sodni praksi v Republiki Sloveniji, ni izkazal dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (6. točka te obrazložitve) mora namreč revident natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Revident pa vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, sploh ni konkretiziral. Brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja namreč v obravnavani zadevi ni mogoča presoja dovoljenosti revizije. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident namreč ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

9. Revident le na splošno navaja, da je zaradi upravnega akta tožene stranke onemogočena nadaljnja prodaja že v celoti zgrajenih posameznih delov stavbe, zaradi česar mu je onemogočeno opravljanje njegove osnovne dejavnosti in posledično ustvarjanje prihodka, zaradi česar mu z vsakim dnem nastaja gospodarska škoda, vse skupaj pa ima lahko zelo hude posledice zanj.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Da pa bi lahko Vrhovno sodišče presojalo, ali gre za zelo hude posledice, mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010, X Ips 72/2012) navesti razloge, zaradi katerih izpodbijana odločitev zanj pomeni zelo hude posledice ter to tudi izkazati. Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu pa revident le s svojimi posplošenimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).