Jedro

Datum ni pogoj za veljavnost pooblastila pooblaščencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki plačilo 3.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2017 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 128,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Drugi toženi stranki je naložilo povrnitev 4.500 EUR tožeči stranki z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 10. 2017 dalje do plačila. Drugi toženi stranki je naložilo tudi plačilo 157, 07 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker ima pomanjkljivosti, razlogi o odločilnih dejstvih so nepopolni in nejasni ter med seboj v nasprotju, prav tako je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali med samimi temi listinami. Tožena stranka je 23. 5. 2018 poslala sodišču odgovor na tožbo, ki ga sodišče ni upoštevalo. V njem je navedla, da je del sredstev tožniku že plačala, do dela sredstev pa tožnik ni upravičen. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala zaslišanje drugega toženca. V odgovoru na tožbo je tožena stranka zanikala, da bi tožeča stranka drugi toženi stranki izročila znesek 4.500 EUR kot zasebno posojilo, ampak kot delno vrnitev denarnih sredstev. Predlagala je zaslišanje drugega toženca o navedenih trditvah. Ker sodišče dokaznega postopka ni izvedlo in se ni prepričalo v resničnost dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka, niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določilom tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP, saj iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in tožba ni sklepčna. Sodišče je neupravičeno štelo in ni obrazložilo, zakaj je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da je obveznost toženih strank solidarna. Tožeča stranka ni podala trditvene podlage, ni predložila ustreznih dokazov, niti ni utemeljila z dokazi solidarne odgovornosti. Tudi sicer med pravdnimi strankami niso bili sklenjeni pisni dogovori glede prvega in drugega dela tožbenega zahtevka. Potrdilo o plačilu oziroma nakazilu ne dokazuje vsebine sklenitve pravnega posla. Sodišče bi moralo zaslišati obe pravdni stranki in izvesti tudi druge dokaze, ki bi jih toženi stranki predložili kasneje. Kršena je bila ustavna pravica do poštenega sojenja, načelo materialne resnice in druga načela pravdnega postopka.

Tožba ne vsebuje vseh sestavin, ki jih mora vsebovati po določilih ZPP. Pooblastilo odvetniške pisarne, ki zastopa tožečo stranko, ni datirano, zaradi česar je neveljavno. Tožbeni zahtevek nima rojstnega podatka tožnika, ki ga je treba v skladu z novelo ZPP navesti. Tožena stranka je zato prepričana, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, kadar so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP. Z zamudno sodbo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku 30 dni ne odgovori in če ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če ta niso v nasprotju s dokazi, ki jih predloži tožeča stranka sama ali s splošno znanimi dejstvi.

6. Zaradi pasivnosti tožene stranke velja domneva, da priznava tožbene trditve, ki jih sodišče v dokaznem postopku ne preverja in ne izvaja dokazov, ampak že v pisni fazi postopka tožbenemu zahtevku ugodi. Ker zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb, so pravna sredstva zoper zamudno sodbo omejena. Zamudno sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar določa drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede delne vrnitve sredstev in izročitve zneska v višini 4.500 EUR, so tako neutemeljene.

7. Tožena stranka je v postopku vložila odgovor na tožbo po poteku 30 dnevnega roka za odgovor na tožbo, ki ga je sodišče naložilo toženi stranki ob vročitvi tožbe. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ker vloge (odgovora na tožbo) tožene stranke ni upoštevalo. Tožena stranka v pritožbi argumentov sodišča o prepoznem odgovoru na tožbo niti ne izpodbija. Zato je ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki v skladu z določili pravdnega postopka vloge tožene stranke ni upoštevalo kot pravočasen odgovor na tožbo in je posledično izdalo zamudno sodbo, pravilno.

8. Sodišče je izdalo zamudno sodbo v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke za vrnitev presežka izročenega zneska ter za vrnitev posojila. Tožeča stranka je v tožbi pojasnila, da je s toženima strankama poslovno sodelovala in jima je 6. 6. 2017 izročila 9.000 EUR za nakup poslovnega deleža v gospodarski družbi ter s tem povezanimi stroški. Toženi stranki pa sta se zavezali vrniti tožniku preostanek zneska od izročenih 9.000 EUR, ki bi ostal po plačilu deleža v gospodarski družbi in stroškov, povezanih z nakupom. Pojasnila je, da sta toženi stranki naročilo izpolnili in kupili 100 % poslovni delež v družbi I., d.o.o., ter plačali 1.500 EUR. Poslovni delež sta prenesli na tožnika, 1.900 EUR sta prenesli na družbo D., d.o.o., zadržali 1.000 EUR za provizijo in plačili 900 EUR za stroške. Od izročenih 9.000 EUR je bilo v skladu z dogovorom skupno porabljenih 5.300 EUR, preostanek v višini 3.700 EUR sedaj tožeča stranka s tožbo terja od prve in druge tožene stranke solidarno.

9. Tožena stranka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe, ker naj iz tožbenih navedb ne bi izhajala solidarna zaveza prve in druge tožene stranke. Pritožbena graja ni utemeljena. Iz tožbenih navedb izhaja, da je drugi toženec direktor in zakoniti zastopnik prve tožene stranke in da sta prva in druga tožena stranka poslovali s tožečo stranko, tožeča stranka jima je izročila 9.000 EUR, za tožečo stranko sta se zavezali opraviti določeno storitev in tožeči stranki od izročenih 9.000,00 EUR vrniti presežek nad porabljenimi sredstvi. Prvostopno sodišče je trditveni podlagi tožeče stranke sledilo in v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe solidarno zavezalo k plačilu prvo in drugo toženo stranko.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožba nima vseh sestavin, ki bi jih morala imeti po določilih ZPP. Po določilu 180. člena ZPP mora tožba med ostalim obsegati tudi druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen), in identifikacijske podatke iz 180. a člena ZPP. Identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, so osebno ime, naslov prebivališča ter EMŠO. Iz tožbe izhaja, da je EMŠO tožeče stranke ..., kar pomeni, da je tožeča stranka navedla identifikacijski podatek, iz katerega je moč razbrati tudi rojstni datum.

11. V spisu se nahaja tudi pooblastilo tožeče stranke Odvetniški pisarni ... To ni datirano, kar pa ne pomeni, da ne bi bilo veljavno ter bi bilo posledično treba tožbo zavreči, kot navaja tožena stranka v pritožbi (po stališču sodne prakse datum ni pogoj za veljavnost pooblastila, primerjaj sklep VS RS VIII Ips 209/2001).

12. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaslišati pravdne stranke in izvesti druge dokaze, ki bi jih tožena stranka predložila kasneje, saj je drugi toženec turški državljan in slovenskega jezika ne razume. Sodišče ob izdaji zamudne sodbe zaradi toženčeve pasivnosti šteje, da tožena stranka priznava tožbene navedbe, ki jih sodišče v dokaznem postopku ne preverja in ne izvaja dokazov, ampak tožbenemu zahtevku že v pisni fazi ugodi. Zamudna sodba namreč temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb. Toženi stranki zaradi navedenega ni bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja, niti ni bilo kršeno načelo materialne resnice, kar neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi.

13. Tožena stranka v pritožbi posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi ne navede konkretno, v katerem delu naj se izpodbijane sodbe ne bi dalo preizkusiti oz. bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe z vsebino listin, zapisnikov in med samimi listinami. Pritožbeno sodišče zato na te pritožbene navedbe konkretneje ne more odgovoriti. Pritožbeni preizkus pa pokaže, da ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in jih je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podano zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin.1

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Zapisnik o izvedbi dokazov niti ne obstaja zaradi narave samega postopka za izdajo zamudne sodbe.